Številka 5-6/2017

Sovražni govor in svoboda izražanja

Kljub velikemu pomenu, ki ga ima svoboda izražanja v demokratični družbi, je izvrševanje te pravice pod določenimi pogoji dopustno omejiti, med drugim tudi v primerih sovražnega govora. Pri opredelitvi pojma sovražnega govora se avtorica sklicuje na mednarodne akte, ki prepovedujejo vse oblike diskriminacije ter razširjanje, spodbujanje in opravičevanje rasnega, etničnega in verskega sovraštva, ter na prakso ESČP, ki pod pojmom sovražnega govora razume vse oblike izražanja sovraštva in nestrpnosti. Avtorica nato analizira prakso ESČP, ki sovražni govor obravnava bodisi kot zlorabo svobode izražanja ali pa na podlagi načela sorazmernosti išče ustrezno ravnotežje med svobodo izražanja in pravicami drugih. Avtorica je kritična do slovenske pravne ureditve, ki sovražni govor obravnava kot kaznivo dejanje oziroma prekršek zoper javni red in mir, ter do sodne prakse, ki posamezniku, ki je pripadnik skupine, na katero se nanaša sovražni govor, ne priznava zahtevkov po civilnem pravu.

Več...

Zakonska ureditev financiranja javnih regulatornih agencij v luči ustavnih izhodišč

Avtorica v prispevku povzema ustavna načela za urejanje financiranja nalog države in zakonsko ureditev financiranja javnih regulatornih agencij. Na primeru financiranja Javne agencije za zdravila in medicinske pripomočke kot največje regulatorne javne agencije v Sloveniji ugotavlja, ali spoštovanje načela zakonitosti pri predpisovanju javnih dajatev vpliva na učinkovitost in gospodarnost delovanja javnih regulatornih agencij. Pri tem uporabi tri merila: prvič, ali so merila za določitev višine namenskih javnih dajatev določena v zakonu; drugič, ali je obseg dejavnosti JAZMP, ki se financira z javnimi namenskimi dajatvami, določen v zakonu in tretjič, ali je nadzor nad določanjem javnih namenskih dajatev JAZMP določen v zakonu.


Več...

Horizontalno sodelovanje (doktrina Hamburg) kot omejitev uporabe pravil o javnem naročanju ter podeljevanju koncesijskih pogodb z vidika prava EU in nacionalnega prava

Pravo EU ureja dve skupini situacij, ko je sklepanje pogodb med javnimi naročniki, za katerega bi bilo treba sicer praviloma izpeljati ustrezen postopek javnega naročanja, izvzeto iz okvira danih pravil. Poleg in-house razmerij v skladu s strani Sodišča EU izoblikovane doktrine Hamburg je taka situacija tudi horizontalno sodelovanje, ki so ga v letu 2014 v četrtem odstavku 12. člena, 17. členu oziroma 28. členu zajele tudi Direktiva o javnem naročanju, Direktiva o podeljevanju koncesijskih pogodb in Direktiva o javnem naročanju naročnikov, ki opravljajo dejavnosti v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev. Tudi ker so bile te direktive pri »povzemanju« sodne prakse Sodišča EU ob njenemu inkorporiranju v besedilo (le enega) odstavka člena precej jedrnate, je treba njihove določbe razlagati v luči zadevnih odločb Sodišča EU, čemur je namenjen ta članek. Besedilo Zakona o javnem naročanju (ZJN-3), ki se nanaša na horizontalno sodelovanje, se nekoliko razlikuje od omenjenih direktiv, zato je treba posebno pozornost nameniti tudi vprašanju skladnosti nacionalnega prava s pravom EU. ZJN-3 to namreč s svojo predmetno dodatno določbo v njenem bistvu zanika, saj z njo določa preverjanje trga – za katerega si tudi sicer ni mogoče predstavljati, kako bi se lahko v praksi izvajalo. V dveh ozirih, in sicer glede oženja kroga sodelujočih subjektov in prek izpuščanja pogoja njihove maksimalne tržne dejavnosti pa glede tega odstopa tudi predlagana ureditev Zakona o podeljevanju koncesij, glede česar bi lahko morebiti ugotovili tudi nasprotovanje ciljem Direktive 2014/23/EU.


Več...


Revija Pravnik


Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Poljanski nasip 2, 1000 Ljubljana
Tel.: 01/ 42 03 113 | Faks: 01/ 42 03 115 | GSM: 031/859 975 | E-pošta: pravnik@revija-pravnik.si

2010 Pravnik, vse pravice pridržane Pravila uporabe Pravno obvestilo