Kljub velikemu pomenu, ki ga ima svoboda izražanja v demokratični družbi, je izvrševanje te pravice pod določenimi pogoji dopustno omejiti, med drugim tudi v primerih sovražnega govora. Pri opredelitvi pojma sovražnega govora se avtorica sklicuje na mednarodne akte, ki prepovedujejo vse oblike diskriminacije ter razširjanje, spodbujanje in opravičevanje rasnega, etničnega in verskega sovraštva, ter na prakso ESČP, ki pod pojmom sovražnega govora razume vse oblike izražanja sovraštva in nestrpnosti. 

Avtorica v prispevku povzema ustavna načela za urejanje financiranja nalog države in zakonsko ureditev financiranja javnih regulatornih agencij. 

Pravo EU ureja dve skupini situacij, ko je sklepanje pogodb med javnimi naročniki, za katerega bi bilo treba sicer praviloma izpeljati ustrezen postopek javnega naročanja, izvzeto iz okvira danih pravil. Poleg in-house razmerij v skladu s strani Sodišča EU izoblikovane doktrine Hamburg je taka situacija tudi horizontalno sodelovanje, ki so ga v letu 2014 v četrtem odstavku 12. člena, 17. členu oziroma 28. členu zajele tudi Direktiva o javnem naročanju, Direktiva o podeljevanju koncesijskih pogodb in Direktiva o javnem naročanju naročnikov, ki opravljajo dejavnosti v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev. 

Avtor predstavlja načine volitev oziroma imenovanja sodnikov in njihov pomen za zagotavljanje neodvisnosti sodnika, ki je ustavna zahteva v Republiki Sloveniji, prav tako pa pomeni pomemben mednarodni pravni standard. 

V naravi prava je, da je prospektivno. Ključno vprašanje je, kako je mogoče utrjevati predvidljivost zakonov ob odločanju o primerih, ki so nastali v preteklosti. Pred sodnikom so štirje temeljni pristopi (skupaj z ustreznimi preoblikovanji), ki so znani kot subjektivistično-statična, subjektivistično-dinamična, objektivistično-statična in objektivistično-dinamična razlaga.

Pitamičev prispevek k razumevanju prava je razpet med metodološko čistost pravne znanosti in enovitim pojmom prava. Metodološka čistost zahteva, da se izogibamo mešanju miselnih metod, hkrati pa mora imeti pravo tudi kot čista normativna zgradba ustrezne materialne predpostavke. Bistveni prvini enovitega pojma pravo sta red in človečnost. Naloga prava je, da z urejanjem zunanjega človekovega vedenja »zagotavlja življenje ljudi v skupnosti kot lju- di.« Pitamičev izziv nam ponuja zelo široke ustvarjalne možnosti. Za avtorja te razprave je posebej pomembno, da Pitamičeva teorija oplaja tudi to, s čimer se danes ukvarja teorija argumentacije v pravu. Metodološki pluralizem omogo- ča, da teorijo stopnjevitosti pravnega reda sprejemamo in obravnavamo vse- binsko. Odločilno je, da razločujemo med pravnim besedilom in njegovim ra- zumevanjem. Če ravnamo odgovorno, argumentom razumevanja ne moremo ubežati. Pravnikovo delo je ustvarjalno, toda to je hkrati breme odgovornosti, ki ga moramo nositi.

Sodnik ali drug nosilec odločanja se mora zavedati, bi rekel Pitamic, da Homi- num causa omne ius constitutum. Če s te poti skrenemo, se izneverimo pravu in njegovi naravi. Če na tej poti ostajamo, lahko, zdaj bolj in zdaj manj, prispe- vamo k vladavini prava. Naivno je, če mislimo, da bomo dosegli zlato dobo, o kateri govori pesnik Ovidij, realistično pa je, da bomo s tem lahko kolikor toliko varno živeli.

Ključne besede: razumevanje prava, čista teorija prava, metodološka čistost, metodološki pluralizem, red, človečnost, Leonid Pitamic, odziv na Pitamičev izziv.

Članek obravnava mehanizme delovanja EU za zagotavljanje kibernetske varnosti na področju skupne zunanje in varnostne politike. Kompleksna in- stitucionalna struktura EU skupaj s specifičnim statusom skupne zunanje in varnostne politike v njej ter pomanjkanje pristojnosti otežujejo, če ne celo onemogočajo, da bi EU postala koherenten akter na področju zagotavljanja kibernetske varnosti. Kljub temu EU v zadnjih letih kaže čedalje večjo potrebo ter željo po pravni ureditvi tega področja, kar je sprva utemeljevala predvsem z gospodarskimi razlogi ter varovanjem enotnega digitalnega trga, čedalje pogo- steje pa lahko opazimo, da EU visoko stopnjo kibernetske varnosti neločljivo povezuje z zagotavljanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V članku je predstavljen razvoj delovanja EU na področju zagotavljanja kibernetske varnosti od prvih poskusov regulacije na področju kibernetske kriminalitete do svežnja ukrepov za izboljšanje kibernetske varnosti EU (angl. cybersecuri- ty package), ki jih je Komisija predstavila leta 2017, s posebnim poudarkom na strateških prednostnih nalogah, ki jih določa Strategija EU za kibernetsko varnost.

Ključne besede: kibernetska varnost, skupna zunanja in varnostna politika EU, skupna varnostna in obrambna politika, Strategija EU za kibernetsko varnost, kibernetska kriminaliteta, Direktiva NIS.

Ob vse večjem zanimanju kriminalitetne politike za žrtve kaznivih dejanj in posebni pozornosti, ki se namenja ranljivim skupinam žrtev, avtorica v pri- spevku raziskuje, kako veljavni Kazenski zakonik (KZ-1) obravnava slabotne osebe kot žrtve kaznivih dejanj. Novela KZ-1C je pri dveh novih kaznivih dejanjih kot kvalifikatorno obliko določila dejanje, storjeno zoper slabotno osebo, in s tem povečala nabor zakonskih določb, ki vsebujejo besedno zvezo

»slabotna oseba«. Ker vsebinski domet tega pojma v teoriji in sodni praksi ni razjasnjen, avtorica osrednji del razprave namenja analizi posameznih določb kazenskega zakonika in s pomočjo ustaljenih metod razlage ugotavlja, kakšna je vsebina normativnega zakonskega znaka »slabotna oseba«, ki ga zakonoda- jalec vse pogosteje vključuje v posamezne inkriminacije in ki mora biti izpol- njen, da lahko govorimo o izpolnjenosti biti inkriminacije v splošnem pojmu kaznivega dejanja.

Ključne besede: kazensko pravo, kazensko materialno pravo, slabotna oseba, normativni zakonski znak kaznivega dejanja.

Pitamičev prispevek k razumevanju prava je razpet med metodološko čistost pravne znanosti in enovitim pojmom prava. Metodološka čistost zahteva, da se izogibamo mešanju miselnih metod, hkrati pa mora imeti pravo tudi kot čista normativna zgradba ustrezne materialne predpostavke. Bistveni prvini enovitega pojma pravo sta red in človečnost. Naloga prava je, da z urejanjem zunanjega človekovega vedenja »zagotavlja življenje ljudi v skupnosti kot lju- di.« Pitamičev izziv nam ponuja zelo široke ustvarjalne možnosti. Za avtorja te razprave je posebej pomembno, da Pitamičeva teorija oplaja tudi to, s čimer se danes ukvarja teorija argumentacije v pravu. Metodološki pluralizem omogo- ča, da teorijo stopnjevitosti pravnega reda sprejemamo in obravnavamo vse- binsko. Odločilno je, da razločujemo med pravnim besedilom in njegovim ra- zumevanjem. Če ravnamo odgovorno, argumentom razumevanja ne moremo ubežati. Pravnikovo delo je ustvarjalno, toda to je hkrati breme odgovornosti, ki ga moramo nositi.

Sodnik ali drug nosilec odločanja se mora zavedati, bi rekel Pitamic, da Hominum causa omne ius constitutum. Če s te poti skrenemo, se izneverimo pravu in njegovi naravi. Če na tej poti ostajamo, lahko, zdaj bolj in zdaj manj, prispevamo k vladavini prava. Naivno je, če mislimo, da bomo dosegli zlato dobo, o kateri govori pesnik Ovidij, realistično pa je, da bomo s tem lahko kolikor toliko varno živeli.

Ključne besede: razumevanje prava, čista teorija prava, metodološka čistost, metodološki pluralizem, red, človečnost, Leonid Pitamic, odziv na Pitamičev izziv.

Številni potrošniki so se bili zaradi pandemije koronavirusa prisiljeni odpove- dati načrtovanim potovanjem, nekateri pa so to iz preventivnih razlogov storili že prej. Turizem velja za eno od gospodarskih panog, ki jih bo kriza najbolj prizadela, pred veliko preizkušnjo pa je postavljeno tudi pravo varstva potro- šnikov. Prispevek obravnava pravni položaj in pravice potrošnikov na podro- čju letalskega prevoza, paketnih potovanj in pogodb o turističnih nastanitvah, pri čemer se osredotoča na tipične položaje, v katerih so se potrošniki znašli zaradi pandemije. Avtorica opozarja na težave, ki so se na področju varstva potrošnikov pojavile zaradi množičnih odpovedi turističnih storitev in ki bi bile lahko v prihodnje predmet sporov pred sodišči. V tej luči je v prispevku analiziran položaj slovenskega potrošnika v različnih fazah pandemije, avto- rica pa ponudi smernice za obravnavo morebitnih prihodnjih sporov na tem področju.

Ključne besede: turistične pogodbe, paketno potovanje, letalski prevoz, odškodninska odgovornost organizatorja potovanja, varstvo potrošnikov, nepošteni pogodbeni pogoji, spremenjene okoliščine, odstop od pogodbe, pandemija, koronavirus.

Svoboda tiska in novinarjev je v samem jedru svobode izražanja kot temeljne človekove pravice in demokratične vrednote. Njen pomen za demokracijo je očiten in neizpodbiten. Pogojuje obstoj pravice javnosti do obveščenosti, ki je v funkciji demokratičnega nadzora nad oblastjo. Med pomembnejšimi elementi svobode tiska in novinarjev pa je pravica novinarjev do zaščite svojih virov informacij. Vendar čeprav pravno in sodno priznanje te pravice ni novost, kot tudi zavedanje o problemu »zastraševalnega učinka«, ki ga povzročajo omeje- valni posegi v to pravico, nanjo ne smemo gledati ne kot na nekaj samoumev- nega ne kot na dokončno izoblikovani koncept. Prvič, ker se tudi ta pravica v praksi še vedno in prepogosto krši. Drugič, ker ob različnih okoliščinah in po- sebnostih konkretnih življenjskih primerov dobiva različen domet in različne poudarke. In tretjič, ker je za njeno učinkovito pravno zaščito in kakovostno uresničevanje zelo pomembno določanje izjem, kdaj se sme poseči v to pravico in pod katerimi pogoji. To izhaja tudi iz sodne prakse, predvsem iz sodb ESČP, ki so obravnavane v članku. V tem duhu je treba posebno pozornost nameniti nedavni sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki pomeni prvi primer sodne konceptualne utemeljitve te pravice v slovenskem pravnem redu. Avtor analizo sklene z doktrinarnim sklepom o obsegu in razsežnostih te pravice.

Ključne besede: svoboda izražanja, svoboda tiska, pravice novinarjev, zaščita vira informacij, zastraševalni učinek.

Mehanizem prevladujoče odločbe, določen v šestem do osmem odstavku 11. člena Uredbe Bruselj II, so snovalci predstavljali kot nadgradnjo mehanizma vrnitve otroka, vzpostavljenega v Haaški konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otroka, ki naj bi določbe Konvencije okrepil. Mehanizem omogoča dvojno (vnovično) presojo odločitve o zavrnitvi vrnitve otroka, in sicer tako, da sodišče običajnega prebivališča otroka vnovič odloči o vrnitvi otroka, potem ko je sodišče države premestitve o tem že odlo- čilo, in sicer v obliki »podaljška« postopka. S tem mehanizmom se je na strani EU pojavilo vprašanje načela medsebojnega zaupanja, na strani Konvencije pa zasledovanje največje otrokove koristi, kot njenega temeljnega namena. Izka- zalo se je namreč, da je mehanizem prevladujoče odločbe spremenil namen Konvencije. Smiselnost mehanizma se pokaže (le) v primeru začasne odredbe kot prevladujoče odločbe, vendar hkrati vpliva negativno na spoštovanje na- čela vzajemnega zaupanja. S tem ko je Prenovljena uredba Bruselj IIa možnost uporabe začasne odredbe kot prevladujoče odločbe onemogočila, je potrdila temeljni namen snovalcev pridržati »zadnjo besedo« sodišču običajnega pre- bivališča otroka, čeprav morda na račun okrnjenega zasledovanja otrokove največje koristi ter procesa vzpostavljanja vzajemnega zaupanja med sodišči.

Ključne besede: Haaška konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otroka, mehanizem prevladujoče odločbe 11. člena Uredbe Bruselj IIa, začasna odredba, izvršba, vzajemno zaupanje.

Opredelitev, ali je neko kaznivo dejanje trajajoče, ni zgolj tema, ki bi bila zanimiva doktrini, temveč je zelo pomembna tudi za sodno prakso. Pri trajajočih kaznivih dejanjih je namreč ključno vprašanje, kdaj je tako kaznivo dejanje dokončano, pri tem pa le pri tej vrsti kaznivih dejanj razlikujemo dve vrsti dokončanja: formalno in materialno. Natančna opredelitev trenutka dokončanja ima namreč več pomembnih praktičnih posledic, še zlasti pa je pomembna za razmejitev poskusa in dokončanega kaznivega dejanja; presojo možnosti prostovoljnega odstopa; presojo, do kdaj se storilcu lahko priključijo udeleženci; do kdaj je možen silobran zoper tako dejanje ter kdaj začne teči zastaranje. Napačna opredelitev trajajočega kaznivega dejanja kot kaznivega dejanja stanja (in obratno) ima lahko zelo absurdne posledice, kot recimo, da ugrabljenemu oškodovancu ne priznamo pravice do silobrana. Kljub okoliščini, da je o trajajočem kaznivem dejanju napisanega veliko, tako v domači kot tudi tuji strokovni literaturi, uporaba tega instituta v sodni praksi povzroča težave, razhajanja stališč pa najdemo tudi v doktrini.

Ključne besede: kazensko materialno pravo, trajajoče kaznivo dejanje, kaznivo dejanje stanja, materialno in formalno dokončanje kaznivega dejanja.

Mednarodno in nacionalno civilno letalstvo je povezano z zaupanjem. Pogoj za zaupanje je varno in varovano civilno letalstvo. Danes mednarodno in na- cionalno civilno letalstvo ogrožajo nezakonita vmešavanja. Avtor obravnava vprašanje, ali so kibernetske operacije orožje v smislu 3.bis člena Konvencije o mednarodnem civilnem letalstvu, in državam članicam prepoveduje upo- rabo orožja proti civilnim zrakoplovom med letom. Konvencija pojma orožje ne določa natančneje, zato je treba učinke zlorabe kibernetskih operacij na civilno letalstvo proučiti v smislu elementov, ki bi lahko potrdili tezo, da gre v primeru kibernetskih operacij za orožje.

Ključne besede: 3.bis člen Konvencije o mednarodnem civilnem letalstvu, kibernetske operacije, orožje, varnost in varovanje civilnega letalstva.

Obstoj prostitucije v pretežnem delu vzdržuje povpraševanje po njej. V prostituciji sodelujeta dve osebi, in sicer koristnik prostitucije in izvajalec prostitucije. Razloga za njuno sodelovanje sta različna. Praviloma uporabnik pričakuje ugodje, izvajalec pa korist. Tretje osebe (posrednik, izkoriščevalec) v odnosu do teh dveh oseb ni mogoče povezati s spolnostjo, temveč izključno z zavestnim izkoriščanjem spolnega dejanja. Glede na voljo zakonodajalca v Republiki Sloveniji je zloraba prostitucije in trgovina z ljudmi z namenom izkoriščanja prostitucije kaznivo dejanje. Glede na določila 37. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je nedopustno sklepati pogodbe o zlorabi ali izkoriščanju prostitucije. Najbolj znani obliki izkoriščanja prostitucije sta zvodništvo ter izkoriščanje prostitucije v bordelu, ko izkoriščevalec prostitucije prejme plačilo. Glede na vsebino 175. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter načelo zakonitosti je v Republiki Sloveniji vsakršno sodelovanje tretje osebe z namenom dobiti plačilo zaradi prostitucije izvajalca prostitucije določeno kot kaznivo dejanje. Glede na voljo zakonodajalca vidik izkoriščanja ni vezan na določeno finančno vrednost oziroma delež zaslužka ter tudi ne z namenom varovanja osebne avtonomije (izbire) izvajalca prostitucije. Pri ekonomskem izkoriščanju prostitucije v obliki zvodništva ali posredovanja pri prostituciji ni obvezen, kumulativen, zakonski znak omejevanje osebne svobode izvajalca prostitucije ali kakšna druga sorodna oblika uporabe (pri)sile.

Ključne besede: načelo zakonitosti, znaki kaznivega dejanja, trgovina z ljudmi z namenom izkoriščanja prostitucije, prisilna prostitucija, zloraba ali izkoriščanje prostitucije, prostitucija, izvajalec prostitucije, avtonomija, koristnik prostitucije, sodelovanje pri izkoriščanju prostitucije, zvodništvo, posredovanje pri prostituciji, zloraba položaja ranljivosti.

V slovenskem pravnem prostoru se že od leta 1983 za povračilo terjatev Za- voda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova preplačil iz pripa- dajočih zavarovanj uporabljajo splošna pravila civilnopravne neupravičene obogatitve. Gre za razmeroma preprosto ureditev, ki v praksi zaradi nejasne razmejitve med upravnim in civilnim pravom kljub vsemu povzroča veliko nejasnosti in zapletov. Prispevek obravnava vprašanje, v katerih okoliščinah bi bil zavarovanec kot prejemnik takih preplačil v primeru reparacijskega zah- tevka zavoda uspešen s sklicevanjem bodisi na temeljno načelo obogatitvenega prava volenti non fit iniuria bodisi z uporabo ugovora odpada obogatitve. Na podlagi podrobnega pregleda področne sodne prakse Sodišča Evropske unije ter Evropskega sodišča za človekove pravice pa je obravnavano tudi vprašanje posledic nezadostne skrbnosti zavoda kot organa javnega prava pri izvrševanju svojih upravnih pristojnosti.

Ključne besede: obligacijsko pravo, upravno pravo, odškodnina, neupravičena obogatitev, povračilni zahtevek, obogatitev, prikrajšanje, preplačilo pokojnine, odpad obogatitve.

Pravni sistem ima v družbi dvojno funkcijo. Na eni strani pravni sistem na- stopa kot sredstvo družbenega nadzora in reševanja konfliktov ter kot tak zagotavlja določeno stabilnost. Po drugi strani so pravne norme tudi dejavnik družbenih sprememb. Ta inovacijska funkcija pravnega sistema je posebej poudarjena po izvedeni socialni revoluciji, ko pride do zamenjave političnih in ekonomskih odnosov in družbenih vrednot. Do družbenih sprememb v Sloveniji po letu 1990 je prišlo najhitreje na političnem področju, počasneje pa na ekonomskem področju, čeprav so prav ekonomski vzroki – nizka pro- duktivnost socialističnih ekonomskih sistemov ob državni in družbeni lastnini – najbolj botrovali političnim spremembam. Tem so potem sledile menjave prevladujočih vzorcev družbenega obnašanja, ki so jih določale pravne in druge družbene norme. Najpočasneje so se omenjene spremembe dogajale na področju družbene zavesti ter dejanskega ponotranjenja (internalizacije) novih družbenih vrednot.

Ključne besede: revolucija, pravni sistem, kontinuiteta, dialektika, legitimnost, normativna integracija.

Doktrina o neustavni spremembi ustave (ali: doktrina o protiustavnem ustav- nem amandmaju) velja za posebej sporno, celo kontroverzno temo v ustav- nopravni teoriji. V zadnjih letih je bilo na to temo napisanih in objavljenih več člankov in knjig. Avtor poudarja, da v zadnjih dvajsetih letih ni bistveno spremenil svojega pogleda na to doktrino in njeno ustavnosodno uporabnost. Članek opisuje razvoj te doktrine in problem zavračanja kakršnekoli resne razprave o tej doktrini v domačem pravnem okolju. Opozarja na dejstvo, da slovensko ustavno sodišče to doktrino še naprej zavrača, ne da bi za to kot razlog navedlo en sam ustavnopravno utemeljen in argumentiran stavek, ki bi imel podlago v ustavnopravni literaturi in primerjalni ustavnosodni praksi. To sodišče torej to doktrino zavrača z argumentom moči, ne z močjo argumenta. Članek se zaključi z navedbo primerov, v katerih je treba po mnenju avtorja uporabiti to doktrino.

Ključne besede: neustavna sprememba ustavne (doktrina o neustavnem ustavnem amandmaju), ustavno sodišče, države članice Sveta Evrope, temeljska ustavna demokracija, ustava.

Avtorja nadrobno razčlenjujeta nekatere doslej zastrte razsežnosti biti kazni- vega dejanja poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 ter tako omogočita avtenti- čen uvid v protislovno zasnovo te inkriminacije. Odsotnost zahteve po vzročni zvezi med preslepitvijo ali prikrivanjem in prehodom premoženja neizogibno pomeni, da obravnavani delikt v enem segmentu ustreza zatajitvi in ne go- ljufiji. Iz tega večinoma sledi tudi mešana narava dobrine, ki jo inkriminacija ščiti. Varovanju tujega premoženja namreč ob bok stopi še zaščita zaupnosti predhodno vzpostavljenega poslovnega razmerja. Poleg tega avtorja obravna- vata tudi dileme, bolj ali manj povezane s specifično naravo zakonskega zna- ka premoženjska škoda ter tudi z vprašanjem trenutka njegove realizacije. Pri nekaterih od pravkar navedenih točk se opiramo tudi na zglede iz tujih, zlasti anglosaških pravnih sistemov, ki obravnavane zagate rešujejo povsem drugače. Končno je treba poudariti še, da zlasti nekatere argumentacijske verige, izpri- čane v tem delu, obelodanijo nekatera nova spoznanja, ki družno s starejšimi postavljajo pod vprašaj sozvočje obravnavane inkriminacije z načelom zakoni- tosti, natančneje z ustavnim načelom lex certa.

Ključne besede: poslovna goljufija, goljufija, zatajitev, tuje premoženje, zaupna razmerja, objekt varstva, making off without payment, premoženjska škoda, premoženjska korist, objektivni pogoj kaznivosti, prepovedana posledica, izvršitveno ravnanje.

Dne 26. februarja 2020 je Zvezno ustavno sodišče ZR Nemčije (Bundesver- fassungsgericht) s sodbo ugotovilo protiustavnost § 217 nemškega Kazenskega zakonika (Strafgesetzbuch), ki inkriminira poslovno in organizirano nudenje pomoči pri samousmrtitvi. Zakonska ureditev in sodba, ki jo razveljavlja, sta sprožili intenzivno javno polemiko in razpravo tako v strokovni kot tudi obči javnosti. Ta je razkrila predvsem, kako zelo obravnavana tematika ni le politič- no intrigantna, ampak tudi iz etičnega in moralnega vidika krhka in občutljiva. Avtorja nadrobni prikaz vsebine zadevne sodbe umestita v aktualno slovensko kazensko pravo, ki je prav v zadnjem času sredi živahne vsesplošne politične polemike o smiselnosti trenutne kazenskopravne ureditve sodelovanja pri tu- jem samomoru, usmrtitve na zahtevo oziroma evtanazijske usmrtitve.

Ključne besede: Slovenija, Nemčija, uboj, samomor, evtanazija, Strafgesetz- buch.

V času širjenja pandemije covid-19 lahko državni organi uvedejo različne ukrepe in dejavnosti varovanje javnega zdravja. Učinkovit odziv na pandemi- jo covid-19 zahteva povečano vmešavanje organov v zasebnost posameznikov. V članku so predstavljene določbe najpomembnejših mednarodnih pravnih dokumentov, ki urejajo varstvo osebnih podatkov in pravico posameznika do zasebnosti (kot temeljno človekovo pravico). Neomejeno uživanje nekaterih človekovih pravic lahko pride v kolizijo z interesi celotne družbe ali z enakimi ali podobnimi pravicami drugih ljudi, ki jih je tudi treba varovati. Zato se šteje, da so omejitve (na primer pravice do zasebnosti) v mednarodnih instrumentih človekovih pravic razumne in upravičene, vendar morajo temeljiti na zakonu (in biti v skladu z Ustavo, kar v Sloveniji ni bilo spoštovano, tudi glede svobode gibanja in zbiranja) in biti sorazmerne z legitimnim namenom varovanja jav- nega zdravja. Avtor v članku analizira ustavnost odločitev državnih organov ter njihov vpliv na temeljne človekove pravice oziroma svoboščine v zvezi z viru- som SARS-CoV-2, ki povzroča bolezen covid-19. Slovenija je sprejela več ukre- pov, ki omejujejo zasebnost med pandemijo. Ukrep, ki so ga sprejeli slovenski organi v obliki mobilne aplikacije za obveščanje o stikih z okuženimi z virusom SARS-CoV-2 in osebami, ki so bile v karanteni, je nesorazmeren (zdi se, da nima nekaterih pomembnih zaščitnih ukrepov, na katere so se nedavno izrecno sklicevale ustrezne institucije in organi Evropske unije in Sveta Evrope).

Ključne besede: pravica do zasebnosti, varstvo osebnih podatkov, človekove pravice, derogacija in fakultativne omejitve človekovih pravic, Evropska konvencija o človekovih pravicah, Evropsko sodišče za človekove pravice, bolezen covid-19, ustavnost.

Avtorica se sklicuje na čedalje pogostejše primere, ko sta pred domačimi so- dišči potrebni uporaba in razlaga mednarodnega prava, vključno na področju uveljavljanja človekovih pravic. Pri tem kratko obravnava različne možne nači- ne uporabe mednarodnega prava pred domačimi sodišči s ciljem zagotavljanja horizontalno (med sodišči enake stopnje) in vertikalno (med višjimi in nižjimi sodišči) usklajene razlage, saj tako uporaba kot razlaga mednarodnega prava s strani domačih sodišč pripomoreta h krepitvi spoštovanja mednarodnega pra- va v posamezni državi in k mednarodnopravnemu razvoju ter doslednemu uveljavljanju na globalni ravni. Predstavljen je kratek kritično-analitični pov- zetek pravne ureditve in prakse v Sloveniji, v sklepnih ugotovitvah pa so poda- ni nekateri konkretni predlogi, kako bi lahko uporabo mednarodnega prava in prava človekovih pravic v slovenskem sodnem sistemu dodatno okrepiti, tudi v luči zagotavljanja vladavine prava na domači in mednarodni ravni, ki ni samo v interesu posameznikov, kar še zlasti velja za zagotavljanje spoštovanja temelj- nih človekovih pravic in svoboščin, temveč tudi v strateškem interesu države.

Ključne besede: mednarodno pravo, človekove pravice, mednarodne pogodbe, običajno mednarodno pravo, splošna pravna načela, domača sodišča.

Avtorica obravnava sodno reševanje kolizij med človekovimi pravicami. Pri tem opozori na pomembno razliko med tehtanjem kot metodo reševanja takih kolizij in analizo sorazmernosti stricto sensu pri presoji dopustnosti posegov v človekove pravice, ki so namenjeni varstvu javnega interesa. Nato obravna- va sklop problemov, ki nastanejo pri opredeljevanju trka človekovih pravic in poskusu usklajevanja njihovega sočasnega uresničevanja. Z navezovanjem na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in z njo po- vezano sodobno razpravo v pravni znanosti si prizadeva utemeljiti, (1.) da je opredelitev trka človekovih pravic pomemben korak v razlogovanju, saj zastavi parametre tehtanja, ter (2.) da razsodbena razlaga ravnovesja med kolidirajo- čimi pravicami zahteva vrednostno opredelitev izgub, ki z rešitvijo konflik- ta nastanejo na strani ene ali obeh pravic. Vprašanje tehtanja med pravicami avtorica osvetli tudi skozi razmerje med domačimi sodišči in ESČP. Tega za- znamujeta na eni strani načelo subsidiarnosti in doktrina polja proste presoje (angl. margin of appreciation) ter na drugi strani obveznost domačih sodišč, da posege v človekove pravice ali zavrnitev njihovega varstva utemeljijo na z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah skladen način.

Ključne besede: Evropska konvencija o človekovih pravicah, načelo sorazmernosti, kolizija temeljnih pravic, tehtanje, praktična konkordanca, načelo subsidiarnosti, polje proste presoje.

Avtor kritično analizira ustavnost in zakonitost odločitev državnih organov, najpomembnejših (na primer Odlok o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji ter pre- povedi gibanja izven občin, Odlok o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-

-CoV-2 idr.) tudi z vidika nekaterih mednarodnih pravnih dokumentov, ki obravnavajo zadevno problematiko, ter njihov vpliv na temeljne človekove pravice oziroma svoboščine v zvezi z virusom SARS-CoV-2, ki povzroča bole- zen covid-19. Neomejeno uživanje nekaterih človekovih pravic lahko pride v kolizijo z interesi celotne družbe ali z enakimi ali podobnimi pravicami drugih ljudi, ki jih je tudi treba varovati. Zato se šteje, da so omejitve (derogacije in fakultativne omejitve) v mednarodnih instrumentih človekovih pravic razumne in upravičene, vendar morajo biti zakonite, legitimne in sorazmerne. Posebna pozornost je namenjena razlagi Evropske konvenciji o človekovih pra- vic s strani Evropskega sodišča za človekove pravice. Glede sprejetih ukrepov, ki odstopajo od človekovih pravic, je opazen izrazito represiven pristop, ki je povzročil dolge časovne intervale suspenzije svobode gibanja. Končno, kršitev začasne omejitve oziroma prepovedi zbiranja (ali gibanja) na javnih mestih in površinah, ki trenutno velja v Republiki Sloveniji, ne more biti kaznivo dejanje iz 177. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (in tudi ne prekršek).

Ključne besede: ustavnost, zakonitost, človekove pravice, derogacija in fakultativne omejitve človekovih pravic, Evropska konvencija o človekovih pravicah, Evropsko sodišče za človekove pravice, virus SARS-CoV-2, bolezen covid-19, kaznivo dejanje, prekršek.

Avtorji obravnavajo vprašanje, kako gospodarske družbe, uvrščene v Prvo ko- tacijo Ljubljanske borze, spoštujejo človekove pravice v svojih letnih poročilih za leto 2018. Raziskovalci doslej niso namenjali posebne pozornosti spoštova- nju človekovih pravic v letnih poročilih gospodarskih družb, ki so registrirane in kotirajo na Prvi kotaciji Ljubljanske borze. Zato želijo avtorji s tem člankom zapolniti vrzel tako, da pregledajo stanje in izoblikujejo priložnosti za izboljša- nje. Članek je razdeljen na pet delov. Drugi del obravnava metodološka vpra- šanja. V tretjem delu je predstavljano in obravnavano spoštovanje človekovih pravic v letnih poročilih za leto 2018 v devetih gospodarskih družbah, ki so umeščene v Prvo kotacijo na Ljubljanski borzi, pri čemer avtorji v četrtem delu analizirajo prednosti in slabosti njihovih letnih poročil. Obravnava letnih poročil je zagotovo le prvi, toda nujen korak za izboljšanje spoštovanja člove- kovih pravic v gospodarstvu, tako v letnih poročilih kot tudi v praksi.

Ključne besede: spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu, Ljubljanska borza, Prva kotacija, gospodarske družbe, letna poročila.

Avtorja analizirata pojmovanje ustavnega načela delitve oblasti, ki izhaja iz nedavne odločitve Ustavnega sodišča RS v zadevi PIC (U-I-194/19). Iz razlo- govanja Ustavnega sodišča RS izluščita pristop k uporabi načela delitve obla- sti, ki mu nadeneta oznako »doktrina tipičnih funkcij«. Ta doktrina vsaki od vej oblasti določa tipično funkcijo, v katero druge veje ne smejo posegati, pri opredelitvi tipičnih funkcij posameznih vej oblasti pa se opira na tipologijo, ki pravne akte razvršča glede na njihovo splošnost oziroma posamičnost in abstraktnost oziroma konkretnost. Avtorja nato podrobneje razčlenita dva vi- dika doktrine tipičnih funkcij: najprej obravnavata potencialno širok domet doktrine, zatem pa pod vprašaj postavita njeno opredelitev tipične funkcije izvršilne oblasti.

Ključne besede: ustavno pravo, Ustavno sodišče RS, načelo delitve oblasti, doktrina tipičnih funkcij, izvršilna veja oblasti.

Avtor predstavi vodilne pravne teorije, ki so iz ozadja kot miselne, idejne mreže usmerjale razvoj procesa evropskega povezovanja. Teorije se delijo v tri skupi- ne: mednarodnopravne, države in vmesne teorije sui generis. Vse so vplivale na potek integracije, vendar ne enako. V zadnjem desetletju, ko so se praktični iz- zivi v obliki hujših kriz zgodovinskih razsežnosti okrepili, pa so te teorije služile tudi oblikovanju različnih političnih vizij prihodnosti EU. Mednarodnopravna teorija je osmislila politično vizijo status quo ante; teorije sui generis napolnju- jejo vizijo status quo, prenovljeni EU konstitucionalizem pa daje podlago za razvoj reformne politične vizije EU. Slednja, ki naj bi vodila tudi v oblikovanje resnične politične unije, ki jo EU potrebuje za demokratično legitimacijo vseh svojih pristojnosti, tistih, ki jih že ima in ki bodo nanjo še morale biti prenese- ne, ima jasne opisne, razlagalne in normativne prednosti pred drugima alter- nativnima vizijama EU in njunima skupinama teorij. Pod pogojem, da se EU oblikuje kot pluralistična zveza 27 držav in nadnacionalne ravni, povezanih v nedržavno federacijo. Za svoje delovanje pa bi taka pluralistična zveza potrebo- vala rigorozno integralno teorijo prihodnje zgradbe EU. Oblikovanje slednje je največji intelektualni izziv na področju prava in politik EU.

Ključne besede: Evropska unija, teorije evropske integracije, mednarodno pravo, država, narava EU sui generis, federalizem, ustavnost, integralna teorija prihodnosti EU.

Z zgodovinskim razvojem je kazensko pravo prerastlo razmerje med žrtvijo in storilcem. Kazniva dejanja so postala kršitev temeljnih družbenih vrednot, odziv nanje pa si je pridržala država. Žrtev, ki je nekoč sama odločala o ka- znovalnem odzivanju, je tako ostala le še vir informacij za organe postopka. Na slab položaj žrtev kaznivih dejanj so začela opozarjati gibanja za pravice žrtev kaznivih dejanj in spodbudila reforme kazenskih postopkov ter sprejetje mednarodnih pravnih instrumentov. Evropske države je h krepitvi položaja žrtev kaznivih dejanj zavezalo pravo Sveta Evrope in Evropske unije. Avtori- ca obravnava pravice, ki oškodovancu omogočajo, da v kazenskem postopku (aktivnejše) sodeluje. Tako vključevanje oškodovanca v kazenski postopek in posledično krepitev njegovega položaja navadno spremlja razprava o vplivu reform na temeljna načela kazenskega postopka in tradicionalna procesna raz- merja. V slovenski ureditvi se je nedavno prelila v argumentacijo Ustavnega sodišča RS, ki je odločilo, da mora imeti oškodovanec pravico do pritožbe za varstvo svojih procesnih pravic. Dodaten korak v smeri opolnomočenja oško- dovanca je napravil slovenski zakonodajalec, ko je razširil njegovo pravico do pritožbe zoper sodbo.

Ključne besede: kazensko procesno pravo, oškodovanec, sodelovanje v kazenskem postopku, direktiva o pravicah žrtev kaznivih dejanj, ZKP-N.

Avtor obravnava raziskovalno vprašanje, in sicer ali uresničevanje sodb ESČP v Sloveniji ne sme biti omejeno zgolj na konkretno (inter partes) izvrševanje dokončnih sodb ESČP, s katerimi je bila država obsojena, in ki poteka pod nadzorom Odbora ministrov, temveč mora pomeniti prek načela res interpre- tata širši zavezujoči pravni pristop, ki je namenjen zagotovitvi spoštovanja člo- vekovih pravic tudi posameznikom v drugih podobnih primerih v postopkih pred slovenskimi organi. Avtor ugotavlja, da je obveznost upoštevanja razlage človekovih pravic iz EKČP, ki jo poda skozi svojo celotno sodno prakso ESČP, v Sloveniji za vse državne organe pravno zavezujoča. Ta obveznost pa je ute- meljena tako na določbah EKČP in sodni praksi ESČP kot tudi na določbah Ustave Republike Slovenije in ustavnosodni praksi Ustavnega sodišča.

Ključne besede: res interpretata, uresničevanje sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, sodna veja oblasti, Ustava Republike Slovenije, exceptio ille- galis, ustavno načelo največjega varstva človekovih pravic, EKČP.

Članek obravnava sodobne izzive mednarodnega vesoljskega prava, ki so po- sledica povečanega obsega vesoljskih aktivnosti, ohlapne formulacije členov mednarodnih pogodb o vesolju, naraščajoče kompleksnosti pravnih poslov v zvezi z vesoljskimi dejavnostmi in vsesplošnega tehnološkega napredka. Čeda- lje opaznejše so težnje po komercializaciji vesolja (na primer satelitska naviga- cija, satelitska telekomunikacija, komercialni poleti v vesolje, rudarjenje na ne- besnih telesih, vesoljski turizem). V povezavi z rudarjenjem se pokaže nujnost pravnega urejanja vprašanja dopustnosti rudarjenja in prisvajanja vesoljskih naravnih virov, v povezavi s statusom rudnin, izkopanih na nebesnih telesih, in lastništvom ter nadzorom nad stalnimi postajami na nebesnih telesih, ki bi te komercialne aktivnosti omogočale. Članek ponuja tudi mednarodnoprav- no oceno pravnih poslov, ki se po javnosti dostopnih podatkih sklepajo med nekaterimi državami glede prenosa lastninske pravice nad vesoljskimi objekti, ki so že v vesolju ter obravnava pravne dileme glede vojaške uporabe vesolja, problematike hierarhije odnosov med astronavti ter nedoločnosti pravnega standarda škodljivega onesnaženja vesolja v kontekstu mednarodnopravne prepovedi onesnaževanja okolja. Opredeli se tudi do osnutka prvega sloven- skega Zakona o nadzoru vesoljskih dejavnosti.

Ključne besede: mednarodno vesoljsko pravo, vesolje, rudarjenje v vesolju, komercializacija vesolja, vesoljski objekt, lastnina v vesolju, odškodninska od- govornost v vesolju, vojaška uporaba vesolja, astronavti, onesnaževanje veso- lja, Zakon o nadzoru vesoljskih dejavnosti.

Razprava ponuja novo razumevanje vladavine prava, s katerim avtor nadgra- juje svoje prejšnje poglede in kritizira nekatere alternativne poglede. Osredinja se na cilj vladavine prava, ki je izogibanje samovoljnosti oblasti, in na njeno razmerje do bistvenih dejavnosti, ki jih mora oblast izvrševati. Vladavina pra- va zahteva, da oblastna dejanja izkazujejo namen varovanja in spodbujanja interesov vladanih. Kot taka je skoraj nujni pogoj za to, da je pravo sposobno uresničiti druge moralne zahteve, ter olajšuje usklajevanje in sodelovanje zno- traj pravnega sistema in na mednarodni ravni.

Ključne besede: vladavina prava, vrlina prava, samovoljnost oblasti, diskreci- ja, oblast kot skrbnik.

Le redkokatera panoga razpolaga, proizvede in analizira tako količino vsebin- sko raznovrstnih podatkov kot pravo. V zadnjem desetletju smo priča pospeše- ni digitalizaciji različnih pravnih virov. Digitalizacija ni le omogočila in skraj- šala dostopnega časa do pravno pomembnih informacij, temveč je razširila tudi krog njenih uporabnikov. Omogočila je pospešen razvoj interdisciplinarne panoge, imenovane pravna analitika. Pravna analitika je znanstvena veda, ki proučuje značilnosti v podatkih, povezave med podatki in njihove vzorce v raz- ličnih pravnih virih. Ukvarja se s specifično naravo podatkov v pravu in pro- učuje metode njihove analize. Pravna analitika je tesno povezana s področjem računalništva in informatike na eni strani ter teorijo pravne argumentacije na drugi. Opisano podatkovno modeliranje, kjer s pomočjo računalniške analize povezav v množici pravnih podatkov odkrivamo zakonitosti z namenom reši- tve v sistemu neznanih primerov, imenujemo strojno učenje. Namen različnih metod računalniško podprte podatkovne analize je pridobivanje strukturira- nih informacij, potrebnih bodisi za nadaljnjo uporabo bodisi za končno rešitev posameznega pravnega problema. Cilj obdelave podatkov je lahko vsebinska rešitev pravnega problema (na primer napovedovanje izida sodnega postopka), lahko pa tudi poenostavitev različnih pravnih postopkov (na primer pridobitev elektronskega zemljiškoknjižnega izpiska na portalu e-Sodstvo). Kljub temu vsaka obdelava podatkov še ne pomeni strojnega učenja.

Ključne besede: pravna analitika, podatkovna analiza, strojno učenje, modeli strojnega učenja, pravo.

Sveti Koran je natančno in kategorično določil pravice muslimanske ženske in ne pušča prostora za špekulacije ali napačne interpretacije. Za muslimana, ki sledi svoji veri, Koran in omenjeni izreki (hadith) določajo model, ki ga je Bog izbral za ljudi, in to se ne spreminja. Resnica je torej daleč od vse te propagande proti muslimanom. Islam je tisto, kar pravi Koran, da je. Sveti Koran je bil ra- zodet preroku Mohamedu v času, ko je arabski svet zašel in je bila nemorala zelo razširjena med arabskimi narodi. Ko ženskam niso priznavali pravic in so novorojence ženskega spola žive pokopavali, je Mohamed prišel s kodeksom, ki je žensko emancipiral kot še nikoli, njen status pa je povzdignil tako visoko, da leži raj pred njenimi nogami. Sveti Koran in izreki plemenitega preroka so dali ženskam nešteto pravic, ki zagotavljajo zaščito njihovega družinskega in javnega življenja.

Ključne besede: Koran, Mohamed, ženske, ženska, pravice, Prerokovi izreki.

Čeprav slovenska normativna ureditev upravnih pogodb ne pozna, se je ta in- stitut pojavil tudi pri nas, sprva v teoretičnih razpravah, nato pa še v sodni pra- ksi, ki se pri identifikaciji upravnih pogodb opira na pravno teorijo, ta pa iz- haja iz francoske ureditve upravnih pogodb. V slovenskem pravnem redu tako obstajajo številne pogodbe, pri katerih lahko prepoznamo elemente upravnih pogodb, vendar se zaradi odsotnosti posebne javnopravne regulacije takih po- godb ali njihove pomanjkljive regulacije zanje uporabljajo pravila obligacijske- ga prava. Ta pravila pa niso prilagojena posebnostim takih pogodbenih razme- rij, saj ne upoštevajo dejstva, da pri upravnih pogodbah javnopravni subjekt ne nastopa le kot pogodbena stranka, temveč predvsem kot oblast. Avtorica zato zagovarja stališče, da bi morali tudi pri nas institut upravnih pogodb urediti na normativni ravni.

Ključne besede: pogodbe uprave, upravne pogodbe, razlikovanje med upravnimi pogodbami in drugimi pogodbami uprave, poseben javnopravni režim, nadomeščanje upravnih aktov z upravno pogodbo.

Preplet učenih pravnih tradicij rimskega in kanonskega prava v srednjeveški Evropi se označuje kot oboje pravo (ius utrumque). Srednjeveško kanonsko pravo je bilo univerzalno pravo, zraslo iz cerkvenopravnih in rimskopravnih virov, ki je bilo v svojem bistvu delo sholastične cerkvenopravne znanosti (ka- nonistike) in papeške zakonodaje. Prispevek oriše tristoletno nastajanje in vsebino zbirk kanonskega prava v klasični dobi kanonistike med 12. in 14. stoletjem. Obdobje zaznamuje zasebna zbirka, znana kot Gracijanov Dekret (1140), najobsežnejša srednjeveška uradna kodifikacija Liber Extra (1234) ter njeni dodatki Liber Sextus (1298), Klementine (1317) in Ekstravagance. Po- slanstvo papeške zakonodaje je bilo nadgradnja rimskega prava v luči evan- gelijskih zapovedi in teološkega nauka. Srednjeveška pravotvorna dejavnost rimske Cerkve, ki je spominjala na vlogo rimskega pretorja, je bistveno pripo- mogla k recepciji rimskopravnega izročila v družbi, prepojeni z vrednotami krščanske morale.

Ključne besede: kanonsko pravo, rimsko pravo, recepcija rimskega prava, Katoliška cerkev, kodifikacija, Zakonik cerkvenega prava, krščanstvo, srednji vek.

V prispevku so podana razmišljanja o nadaljnjih spremembah upravnega spo- ra zoper odločbe o posegu v okolje, ki so potrebne za zagotovitev skladnosti sodnega varstva z zahtevami Aarhuške konvencije. Iz prakse Obora in Sodišča EU izhaja, da je potrebna nadaljnja preobrazba razumevanja pravnega interesa posameznikov in nevladnih organizacij. Pri urejanju sodnega varstva zoper vse upravne odločbe slovenskega prava, ki (skupaj ali posamično) pomenijo soglasje EIA in druge odločitve iz 6. člena Konvencije dokaznega bremena o tem, da je kršitev postopkovnih določb vplivala na odločbo, ne sme nositi to- žnik. V teh postopkih pa je treba, kolikor še ni tako, vsaj za nevladne organi- zacije, opustiti tudi zahtevo predhodnega sodelovanja in omejenosti njihovega tožbenega upravičenja na navedbe in dokazila, podane že med upravnim po- stopkom. Ker pa opustitev prekluzije ruši vzpostavljeno ravnovesje procesnih institutov, avtorica poda tudi nekaj predlogov možnih sprememb, ki bi teh- tnico nagnile k večji učinkovitosti. Avtorica obravnava učinkovitost postopka pravnega varstva in opozarja, da bi bilo treba osebam, ki spadajo v kategori- jo članov zadevne javnosti (po kateremkoli od področnih predpisov), sodno varstvo zagotoviti zoper vse odločbe, ki skupaj tvorijo odločitev o posegu, in ugotavlja nekatere neskladnosti sodnega varstva glede odločitev predhodne presoje. Članek se sklene s premislekom o nujni uzakonitvi možnosti, da bi se z namenom odprave kršitve prava EU izjemoma naknadno izvedla opuščena (predhodna) presoja vplivov na okolje, s čimer bi se omogočila odprava kršitve prava EU.

Ključne besede: Aarhuška konvencija, upravni spor, odločba o posegu v okolje, prekluzija, zadevna javnost, okoljsko relevantno odločanje.

V prispevku avtorica obravnava oblike dela (pojem zaposlovanja uporablja tako za delovnopravne pogodbe kot tudi za civilnopravne pogodbe) v kmeti- jski dejavnosti. Ugotavlja, da je kmetijsko gospodarstvo, ki je organizirano kot pravna oseba, pretežna pravnoorganizacijska oblika zaposlovanja v kmetijski dejavnosti. Avtorica na kratko prikaže pravno ureditev zaposlovanja delavcev v kmetijstvu. Poleg delovnopravnih pogodb v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) so v kmetijski dejavnosti možne legalne oblike dela tudi na podlagi civilnopravnih pogodb predvsem v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (OZ). Novo obliko civilnopravne pogodbe pa je določil Zakon o kmetijstvu (ZKme-1). Gre za pogodbo o začasnem ali občasnem delu, ki jo avtorica kritično oceni z vidika njene pravne ureditve kot civilnopravne pogodbe in njene potrebnosti.

Ključne besede: kmetijsko gospodarstvo organizirano kot pravna oseba, oblike zaposlovanja, pogodba o začasnem ali občasnem delu.

Avtorja prikažeta temeljne argumente in doktrinarni prispevek novih meril samoogrožanja in zavržnih motivov na presojo krivde pri (naj)zavržnejših ob- našanjih v cestnem prometu, ki jih je v svoji pravnomočni odločbi ustvarilo nemško Zvezno vrhovno sodišče (BGH). Na podlagi teh meril je potrebna ar- gumentacija krivde v eventualni naklep (dolus eventualis): v obnašanju samo- ogrožanja in prevzemanja tveganja prometne nesreče zase se odraža storilčevo sprijaznjenje, vzetje v račun prometne nesreče in smrti drugih udeležencev v prometu kot posledice njegovega ravnanja. Zavržni motivi, ki je zlasti zmaga na protipredpisno organizirani cestni dirki, pa so drugi pol zavržnosti, na pod- lagi katerih sklepamo, da je storilec ravnal z eventualnim naklepom do smrti. Avtorja v prispevku prikažeta tudi teoretske poglede na izpolnitev zakonskih znakov umora v eventualnem naklepu, ki je tako v Nemčiji kot tudi v Sloveni- ji možen. Dotakneva se tudi težnje proti konstruiranju instituta malomarno- stnega sostorilstva na primerih večosebnega sodelovanja pri protipredpisno organiziranih cestnih dirkah, ki vodijo v poškodbeno posledico pravnih do- brin. Narediva tudi kratki primerjalnopravni ekskurz v nemško glavno cestno- prometno kazensko zakonodajo in opozoriva na potencialne pomanjkljivosti slovenske ureditve tega prava.

Ključne besede: kazensko materialno pravo, krivda, eventualni naklep, umor, primerjalnopravna analiza, cestni promet, protipredpisno organizirane cestne dirke.

Avtor obravnava nedavna konkurenčnopravna in ekonomska teoretična vprašanja v luči reforme izvrševanja konkurenčnega prava EU iz leta 2004. Vzporeja ameriški razvoj antitrusta v znanstveni literaturi in sodnih prec- edensih z evropskimi prizadevanji za uvedbo bolj ekonomskega pristopa h konkurenčnemu pravu. Čezatlantsko neskladje postaja manjše zaradi konver- gentnih sil, kljub temu pa določeno nasprotovanje upočasnjuje konvergenco v obeh jurisdikcijah. Pretekla ustaljena sodna praksa še vedno omejuje reformo konkurenčnega prava EU, vendar po drugi strani empirična analiza kaže, da je Evropska Komisija sledila ameriškemu zgledu veliko bolj, kot bi lahko sklepali le na podlagi uradnih izjav in odločb. Če empirično analiziramo podatke na ravni zadev, je izvrševanje Komisije postalo bolj osredinjeno na kartele z višjimi globami, zmanjšal pa se je pritisk na druga podpodročja konkurenčnega prava podobno kot v antitrustovskem izvrševanju v ZDA. Reforma ni povzročila več sodnih sporov, ker je materialno pravo ostalo nespremenjeno, saj ni bilo do- datne pravne negotovosti in so se podjetja v sodnih postopkih odzvala pred- vsem na višino izrečenih glob.

Ključne besede: konkurenčno pravo EU, antitrust v ZDA, ekonomska analiza konkurenčnega prava, reforma iz leta 2004, ekonomski pristop, Evropska komisija, empirična analiza.

Meddržavno sodišče je z odločitvijo obiter dicta v zadevi Barcelona Traction potrdilo obstoj obveznosti erga omnes in s tem naznanilo pomemben korak od bilateralnega razumevanja mednarodnopravnih obveznosti k priznanju splošnega interesa v mednarodnem pravu. Vendar pa sodišče teh obveznosti ni nadalje opredelilo z vidika vsebine, nastanka in posledic njihovih kršitev, zato avtorica ugotavlja, da so bile vzpostavljene kot Potemkinova vas. Kljub temu pa gre za zelo pomembno odločitev, saj je delovala kot vodilo razvo- ja sekundarnih pravil o uveljavljanju odgovornosti držav v primerih kršitev obveznosti erga omnes (partes), kot so vsebovane v Členih o odgovornostih držav za mednarodno protipravna dejanja. Poleg tega je Meddržavno sodišče v poznejši sodni praksi razjasnilo pomen in posledice kršitev teh obveznosti v praksi. Zlasti pomembna je potrditev, da upravičenje za uveljavljanje odgo- vornosti držav za kršitev obveznosti erga omnes (partes) vključuje upravičenje za uveljavljanje odgovornosti države kršiteljice pred Meddržavnim sodiščem tudi s strani držav, ki niso neposredno prizadete s protipravnim dejanjem, pri čemer morajo biti ob tem izpolnjeni pogoji za pristojnost sodišča za odločanje v konkretnem primeru. To je sodišče izrecno potrdilo v nedavni sodbi o pri- stojnosti v primeru Uporaba Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (Gambija proti Mjanmaru).

Ključne besede: obveznosti erga omnes, obveznosti erga omnes partes, splošni interes, odgovornost držav, Meddržavno sodišče, pristojnost.

Prispevek je zasnovan kot nekoliko širša analiza odločbe Vrhovnega sodišča ZDA v zadevi Hobby Lobby, s katero je sodišče pravico do svobode veroizpove- di pripoznalo tudi (nekaterim) korporacijam. Izhajajoč iz ključnih poudarkov pravnoteoretične zasnove pravne subjektivitete korporacij oziroma pravnih oseb se hkrati spogleduje s pozitivnopravno ureditvijo, tudi v evropskem prav- nem okolju. Poleg izoblikovanih teorij o naravi korporacij oziroma pravnih oseb poudarja zlasti predpostavko njihove samostojnosti ter trend izenačeva- nje pravne sposobnosti. Z vidika pravne subjektivitete kot skupka pripadajo- čih pravic se prispevek dotakne tudi pravice do svobode veroizpovedi v obeh pravnih sistemih. Poleg pozitivnopravne ureditve poudarja opredelitev pojma osebe v luči svobode veroizpovedi kot tudi individualni in kolektivni vidik slednje. Ob tem išče odgovore na tesno povezana vprašanja pravne teorije in pozitivnega prava o tem, čigava bi lahko bila pravica do svobode veroizpovedi, če/ko se nanjo sklicujejo korporacije oziroma pravne osebe (gre za pravico slednjih, pravico njihovih lastnikov ali morda celo obeh), ali oziroma kako bi to vplivalo na splošno sprejeto stališče o samostojnosti pravne subjektivitete korporacij oziroma pravnih oseb in navsezadnje kako na razumevanje pravne subjektivitete nasploh.

Ključne besede: pravna subjektiviteta, korporacija, pravna oseba, pravica do svobode veroizpovedi, Hobby Lobby.

Varstvo zaupnih informacij in poslovnih skrivnosti med postopkom prodaje podjetja ni bistveno le za položaj ciljne družbe na trgu, temveč tudi za uspeh transakcije prodaje podjetja. Zaradi kompleksnosti postopka prodaje podjetja pride med ciljno družbo kot prodajalcem in (potencialnimi) kupci do izme- njave velike količine informacij. Največje tveganje so zaupne informacije in poslovne skrivnosti, zato je v interesu ciljne družbe, da se te informacije raz- krivajo postopoma. Na drugi strani pa si potencialni kupci prizadevajo prido- biti čim večjo količino informacij čim prej v postopku prodaje, da lahko lažje sprejmejo odločitev o bodočem nakupu podjetja. Za uspešno izvedbo postop- ka je tako ključno, da stranke najdejo pravo ravnotežje med količino razkritih in količino nerazkritih informacij glede na posamezno fazo postopka. Pri tem morajo biti vse stranke pozorne na vsa tveganja in pasti, povezana z varova- njem zaupnih informacij in poslovnih skrivnosti.

Ključne besede: pogodba o nerazkrivanju informacij, prodaja podjetja, poslovna skrivnost, zaupne informacije, izmenjava informacij, razkritje informacij, varstvo poslovne skrivnosti, Zakon o poslovni skrivnosti, Direktiva (EU) 2016/943.

Eden glavnih mehanizmov za zagotovitev enotne uporabe prava Evropske uni- je je postopek predhodnega odločanja pred Sodiščem Evropske unije. Avtorja prikažeta, kako Vrhovno sodišče kot najvišje sodišče v državi obravnava vpra- šanja uporabe prava Evropske unije v različnih fazah revizijskega postopka in kako se ta obravnava odraža v sodni praksi, s poudarkom na upravnem sporu. Predstavljen je najnovejši razvoj sodne prakse (in odprta vprašanja), tudi ob upoštevanju stališč nedavne precedenčne odločitve Sodišča Evropske unije v zadevi C-561/19 Consorzio Italian Management z dne 6. oktobra 2021. Pou- darjene so tudi dileme in pomisleki, ki jih odpira nedavna odločitev Ustavne- ga sodišča v zadevi Up-1133/18 z dne 31. marca 2022, ki nalaga Vrhovnemu sodišču, da v primerih, ko revizije ne dopusti, obrazloži, zakaj zadeve na pod- lagi predloga stranke ni predložilo v predhodno odločanje. Glede na obstoje- čo ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, da se v postopku odločanja o dopustitvi revizije ne more postaviti predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije, je v prispevku zastopano stališče, da je bila utemeljena odločitev Vr- hovnega sodišča, ki je v danih okoliščinah Sodišču Evropske unije postavilo predhodno vprašanje glede skladnosti veljavne ureditve dopustitve revizije z zahtevami prava Evropske unije.

Ključne besede: postopek predhodnega odločanja, dopustitev revizije, pravo Evropske unije, revizijski postopek, ustavno sodišče, Sodišče Evropske unije.

Prispevek obravnavava stališča Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zvezi z imenovanji in razrešitvami sodnikov z vidika zagotavljanja neodvisnosti sodnikov predvsem od izvršilne in zakonodajne veje oblasti. Predstavljene so nekatere (naj)pomembnejše odločitve ESČP iz novejše sodne prakse, v katerih je ESČP ugotovilo kršitev konvencijskih pravic v konkretnih postopkih imenovanj in razrešitev sodnikov oziroma predsednikov sodišč, hkrati pa je posredno presojalo tudi ureditev sodstva vključno s sistemom ime- novanja in razrešitev sodnikov v državah pogodbenicah. Čeprav je praviloma vpliv ESČP na zagotavljanje vladavine prava in institucionalne neodvisnosti sodstva omejen oziroma zgolj posreden, saj lahko ESČP le vzpostavi in izo- blikuje določene minimalne standarde varstva človekovih pravic v individual- nih postopkih, pa ESČP zagotovo vpliva tudi na izboljšanje ureditve sodstva v posameznih državah in povzroči marsikatero spremembo zakonodaje na tem področju. Predstavljena sodna praksa kaže, da prav na področju zagotavljanja neodvisnosti sodstva vpliv ESČP zaradi njegovega opredeljevanja tudi do sis- temskih vprašanj ureditve sodstva ni zanemarljiv, čeprav sodna praksa ESČP na tem področju odpira tudi nekatera vprašanja.

Ključne besede: sodniška neodvisnost, imenovanje sodnikov, razrešitev sodnikov, Evropsko sodišče za človekove pravice, načelo delitve oblasti, vladavina prava.

Načelo prepovedi reformatio in peius, ki je eno temeljnih postopkovnih načel, velja tudi v upravnem postopku, vendar ne v neomejenem obsegu. Upravni postopek se namreč od drugih postopkov razlikuje v tem, da mora v upravnem postopku organ varovati tudi javno korist, varstvo te koristi pa v nekaterih primerih zahteva spremembo odločbe tudi v škodo pritožnika. Prispevek z vidika teorije in sodne prakse analizira načelo prepovedi reformatio in peius pri odločanju organov v upravnem postopku, izjeme od tega načela ter neka- tera druga povezana vprašanja. V prvem delu prispevek obravnava vsebino prepovedi reformatio in peius na splošno ter ureditev tega instituta v nekaterih primerjalnopravnih redih, v drugem delu pa se prispevek osredinja na analizo načela prepoved reformatio in peius v slovenski ureditvi upravnega postopka.

Ključne besede: reformatio in peius, izjeme od prepovedi reformatio in peius, sprememba odločbe v škodo pritožnika, načelo prepovedi reformatio in peius pri odločanju organa prve stopnje, nadomestna odločba.

Oporočna svoboda je eno temeljnih načel dednega prava, ki zapustniku zagotavlja, da določi dediče in razdeli večino premoženje tako, kot to sam želi, ne glede na zakoniti dedni red. Vendar pa mora pri tem upoštevati določena pravila glede vsebine oporočnih razpolaganj in obličnostnih zahtev, ki jih določajo zakoni. Tako je po pravilu stroge skladnosti veljavna le oporoka, ki je sestavljena v eni od zakonsko predpisanih oblik. V nekaterih državah sistema common law je izjemoma lahko veljavna tudi oporoka, ki ne izpolnjuje vseh obličnostnih zahtev. Odstop od strogih pravil omogočata doktrina ne- škodljive napake in doktrina znatne skladnosti, ki namesto forma ad valorem na osrednje mesto postavljata oporočiteljevo pravo voljo. Omenjeni pravili sta uzakonjeni v številnih državah in sodiščem dajeta izhodišče, na podlagi ka- terega lahko pravno argumentirajo svojo odločitev. Uporabljeni sta bili tako v primerih, v katerih so sodišča sanirala napake glede prič ali podpisa pri pi- snih oblikah oporoko, kot tudi v primerih, ko je oporočitelj oporoko napisal v elektronski obliki. Kontinentalni pravni red teh izjem ne pozna, vendar pa bi bili omenjeni doktrini, če bi ju uzakonili, lahko koristni pri uresničevanju oporočiteljeve prave volje.

Ključne besede: oporoka, obličnostne zahteve, stroga skladnost, doktrina neškodljive napake, doktrina znatne skladnosti, elektronska oblika oporoke.

Leta 2020 je zakonodajalec s sprejemom novele ZRLI uredil poseben postopek v zvezi z razpisom zakonodajnega referenduma v primeru zakonov o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč. Pri tem je s ciljem hitrejše uveljavitve zakonodaje pomanjkljivo uredil pristojnosti Državnega sveta, predvsem pristojnost vlaganja suspenzivnega veta. Avtorica v članku oriše nekatere ustavnopravne dileme, povezane z institutom suspenzivnega veta, ki so se pojavile po sprejemu 21.a člena ZRLI. Pri tem, opirajoč se na analogijo z omejitvijo zakonodajnega referenduma in primerjalno ureditvijo v drugih državah, ki imajo zgornje domove s pristojnostjo vlaganja suspenzivnega veta, ponuja možne rešitve glede ureditve instituta suspenzivnega veta v primeru teh zakonov, ki ne bi obravnavali le potrebe po zagotavljanju hitrejše promulgacije zakonov, temveč tudi potrebo po ustavni ureditvi posegov v institut suspenzivnega veta.

Ključne besede: Državni svet, Državni zbor, odložilni veto, zakonodajni postopek, retroaktivnost, zloraba pravice.

Ustava RS vzpostavlja ustavne temelje za obvezno drugo raven lokalne samo- uprave v Sloveniji že od ustavnih sprememb leta 2006. Kljub temu še vedno čakamo, da to raven zakonodajalec uresniči z zakonom. Zakonodajalčeva dolgoletna opustitev izvršitve ustavne obveznosti, ki zahteva sprejem zakona o ustanovitvi pokrajin, pomeni kršitev 143. člena Ustave, ustavne pravice do lo- kalne samouprave iz 9. člena, načela pravne države iz 2. člena in načela delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave. Kot je bilo ugotovljeno v prispevku, teh kršitev Ustavno sodišče ne bo moglo niti ugotavljati niti sankcionirati zaradi narave ustavne obveznosti ustanovitve druge ravni lokalne samouprave in načela delitve oblasti, ki ga mora upoštevati pri svojem ustavnosodnem odločanju. Stanje, ko je v Ustavi zapisano, da obstajajo pokrajine, teh pa v resnici ni – ker v zakonodajnem telesu ni mogoče doseči političnega konsenza o ustanovitvenem zakonu – je za pravno državo nevzdržno. V strokovni javnosti pogosto zasledimo razprave o tem, kaj bi bilo treba spremeniti v Ustavi, pri pokrajinah pa je problem drugačen. Kljub že doseženi spremembi Ustave, ki je bila politično in strokovno v veliki večini podprta, pa ta ni zakonsko operacionalizirana, zaradi česar so v slabšem položaju vsi prebivalci Slovenije. Zakonodajalec naj se čim prej aktivira in sprejme zakon o ustanovitvi pokrajin v skladu z zahtevami Ustave in s temeljnimi načeli lokalne samouprave, tako kot izhajajo iz Evropske listine lokalne samouprave.

Ključne besede: druga raven lokalne samouprave, pokrajine, 143. člen Ustave, pravica do lokalne samouprave, načelo pravne države, ustavnopravna obveznost, Ustavno sodišče, zakonodajalec.

Zakonodajna politika označuje postavljanje ciljev zakonodajne dejavnosti ter določanje načinov in sredstev za doseganje teh ciljev pri pravnem ureja- nju družbenih odnosov. Kadar zakonodajalec načrtno izbira vrednote, cilje in sredstva in pri tem predvideva tudi posledice, govorimo o racionalni za- konodajni politiki. Za njeno uspešnost je treba izhajati iz integralnega pogle- da na pravo ter upoštevati njegovo družbeno funkcijo in osebno dojemanje pravnih norm pri vsakem posamezniku. Temeljni programski dokument za vodenje zakonodajne politike v Sloveniji je Resolucija o normativni dejav- nosti. V njej je še zelo veliko neuresničenih ciljev, načel in opozoril. Nosilne ideje Resolucije je treba upoštevati tudi ob pretvarjanju programskih doku- mentov v pravne akte.

Ključne besede: zakonodajna politika, integralni vidik prava, družbena funk- cija prava, internalizacija pravnih norm, resolucija o normativni dejavnosti.

Doktrina nujne zmogljivosti je instrument konkurenčnega prava, po katerem lahko podjetje zahteva dostop do zmogljivosti, ki jo ima v oblasti drugo podje- tje (s prevladujočim položajem na trgu te zmogljivosti) in ki je nujna za nastop na spodnjem trgu. Avtor si prizadeva odgovoriti na raziskovalno vprašanje, kako izbrane paradigme konkurenčne politike vplivajo na razumevanje vsebi- ne doktrine nujne zmogljivosti in na njeno izvrševanje? Avtor predstavi vpliv izbranih paradigem konkurenčne politike na razumevanje in izvrševanje dok- trine v Združenih državah Amerike in v Evropski uniji. Pri tem se osredinja na harvardsko šolo, chicaško šolo in na ordoliberalizem. V prispevku poudari, da je bila doktrina v Združenih državah Amerike oblikovana v času razcveta har- vardske šole, njen vpliv pa je začel pešati s povečevanjem vpliva chicaške šole, pod vplivom katere je nazadnje tudi bila odpravljena. Evropsko konkurenčno pravo je bilo do prehoda na »bolj ekonomski pristop« trdno zasidrano v ordo- liberalizmu, ki poudarja pomen državnih intervencij na trgu. Uspeh doktrine v Evropski uniji je mogoče pripisati prav temu. S pešanjem vpliva ordolibera- lizma na evropsko konkurenčno pravo pa se je zmanjšal tudi pomen doktrine.

Ključne besede: harvardska šola, chicaška šola, ordoliberalizem, gibanje neo-Brandeis, doktrina nujne zmogljivosti, konkurenčno pravo.

Prispevek obravnava vprašanje, ali obstaja pravna obveznost Ustavnega sodi- šča, da sledi svojim odločitvam. Avtor najprej predstavi dve pojmovanji vloge preteklih sodnih odločitev v razlogovanju sodišč. V skladu s prvim pogledom je sodišče na preteklo odločitev vezano tako, da lahko od nje odstopi le, če so za to podani razlogi posebne vrste ali teže, ne pa vselej, kadar meni, da je odlo- čitev napačna. Drugo pojmovanje pa sodišču nudi več manevrskega prostora: svoje pravno stališče lahko spremeni, če za to ponudi razumno utemeljitev. V preostanku prispevka avtor ovrednoti tri argumente v prid tezi, da prvi pogled najbolje opisuje držo, ki bi jo Ustavno sodišče pravno gledano moralo zavzeti do svojih odločitev.

Ključne besede: precedens, horizontalni precedenčni učinek, stare decisis, Ustavno sodišče, ovrženje, ustaljena sodna praksa, zavezujoča narava ustavnosodnih odločitev, enako varstvo pravic.

Državni svet, drugi dom slovenskega parlamenta, je nastal kot kompromis različnih idej ob nastanku slovenske ustave. Članek predstavlja razvoj ideje dvodomnega parlamentarnega sistema od poznih osemdesetih let dvajsetega stoletja do začetka devetdesetih let, ko se je ta ideja prek osnutka in predloga ustave uresničila v veljavni ustavi. Sprejet kompromis je vplival na podnormi- rano ureditev Državnega sveta, ki predstavlja številne težave v praksi. V članku so predstavljene možnosti sprememb ustavne ureditve Državnega sveta, ki jih je skoraj toliko, kolikor je njihovih avtorjev. Spremembe gredo v več smeri, od ukinitve na eni strani do preoblikovanja in spremembe veljavne ureditve Državnega sveta na drugi strani. V nadaljevanju članka je predstavljena ena od preprostejših sprememb, in sicer sprememba ureditve postopka ponovne- ga odločanja o zakonu, ki bi omogočila dvig kakovosti sprejete zakonodaje. S spremembo je predlagano, da se namesto ponovnega glasovanja o zakonu, ki je nesmiselno podaljševanje zakonodajnega postopka, de lege ferenda omogo- či razpravo o spornih členih zakona ter odločanje o morebitnih spremembah spornega dela zakona, kar bi navsezadnje pripomoglo k odpravi nepotrebnih nadaljnjih postopkih noveliranja zakonov.

Ključne besede: Državni svet, ustava, drugi dom, zgornji dom, suspenzivni veto, ponovno odločanje o zakonu.

Upravni spor se razvija v smeri vse aktivnejše vloge upravnega sodišča pri ugo- tavljanju relevantnega dejanskega in pravnega stanja v zadevi. Kljub možnosti, da sodišče v upravnem sporu izvaja dokaze po uradni dolžnosti, je pretežni del aktivnosti za izvedbo dokazov na strankah postopka. Sodišče je dolžno podane dokazne predloge presoditi in sprejeti odločitev glede izvedbe posameznega dokaza. Prispevek obravnava presojo dokaznih predlogov v upravnem spo- ru. Avtorici se najprej opredeljujeta do pomena in uresničevanja pravice do dokaza ter s tem povezane porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena v upravnem sporu. Nato se s teoretičnega in praktičnega vidika osredotočata na presojo dokaznih predlogov v upravnem sporu in pri tem ločujeta formalna in materialna merila presoje dopustnosti dokaznih predlogov. Prispevek analizi- ra tudi uporabo dokazov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in svoboščin, preučuje presojo dokaznih predlogov pri odločanju o izdaji začasne odredbe ter razčlenjuje standarde obrazložitve zavrnitve dokaznih predlogov.

Ključne besede: pravica do dokaza, dokazni predlog, upravni spor, dokazno breme, merila presoje dopustnosti dokaznega predloga, formalna merila, materialna merila.

Avtor obravnava Montesquieujevo podobo sodnika, ki ima v zgodovini teorije in filozofije prava ikoničen status, skozi doktrino delitve oblasti, kot jo Montesquieu predstavi v razpravi Duh zakonov. Montesquieujeva razprava mestoma deluje neskladno, pravu pripisuje pomembno družbeno vlogo, vendar zavrača stalno sodno telo, ki bi pravni red prilagajalo družbeni stvarnosti. Ločitev so- dne od izvršilne oblasti določi kot kriterij zmernosti režima, toda zanj je sodna oblast nična. Ta neskladnost izvira iz naravnopravne epistemologije, ki zavrača ustvarjalnost in slavi odkrivanje zakonov. Montesquieujeva podoba sodnika pride še bolj do izraza v kodifikacijski ideologiji 19. stoletja, v kateri prevladajo ideali popolnosti in jasnosti kodeksa. Togo postavljena doktrina delitve oblasti lahko Montesquieujevega anemičnega sodnika upraviči le zunaj dejanskih okoliščin sodniškega odločanja, saj sodnik prava dejansko ne odkriva (dedukcija), temveč ga ustvarja (interpretacija).

Ključne besede: Montesquieu, delitev oblasti, pravo, sodna oblast, zakonodajna oblast.

Slovenska Ustava ureja individualne in kolektivne manjšinske pravice avtohtonih italijanske in madžarske narodne manjšine ter položaj v Sloveniji živečih Romov. Zato je bila kritizirana, ker ne določa manjšinskega varstva za slovenske državljane, ki pripadajo narodom in narodnostim iz nekdanjih jugoslovanskih republik, s čimer so mišljene »nove manjšine«. Poleg tega avstrijski organi vztrajno pozivajo Slovenijo k podelitvi manjšinskih pravic v Ustavi posameznikom, ki pripadajo nemško govoreči etnični skupini v Sloveniji. V luči kritičnih pripomb, ki jih je sprejel Svetovalni odbor po Okvirni konvenciji za varstvo narodnih manjšin v svojem Petem mnenju za Slovenijo, članek prikaže varstvo narodnih manjšin v mednarodnem pravu. Avtorica ugotavlja, da je veljavna ureditev narodnih manjšin v Ustavi v skladu z mednarodnopravnimi zahtevami glede manjšinskega varstva. Še več, Svetovalni odbor po Okvirni konvenciji za varstvo narodnih manjšin je s pozivom Sloveniji, naj prouči po- delitev nemško govoreči etnični skupini in novim manjšinam dostop do ustav- no varovanih manjšinskih pravic, ravnal ultra vires. Ne glede na to so zahteve novih manjšin po ustavnem manjšinskem varstvu legitimne. V pristojnosti Državnega zbora je, da prouči te zahteve.

Ključne besede: individualne in kolektivne manjšinske pravice, Ustava, narodne manjšine in mednarodno pravo, regionalne in posebne pogodbe o varstvu narodnih manjšin, pristojnost nadzornih teles za narodne manjšine in notranje pravo držav pogodbenic.

Vse pravice, ki v slovenskem pravnem redu pripadajo bolnikom s celiakijo, so omejene izključno na otroke do 18. oziroma v primeru šolanja do 26. leta starosti. Tako stanje, v katerem odrasli bolniki s celiakijo zaradi svoje bolezni s strani države ali zavarovalne skupnosti ne uživajo nikakršne pomoči, pomeni kršitev njihove pravice do zdravstvenega varstva. Z namenom ureditve tega področja, članek prek presoje primerjalnopravnih ureditev, ki so v grobem razdeljene v štiri skupine: 1. dodatek k socialni pomoči, 2. pavšalne dajatve, 3. dajatve v naravi in 4. davčne olajšave, obravnava vprašanje, katera od ureditev bi bila najprimernejša za slovenski pravni red. Čeprav se na teoretični ravni kot zelo privlačna nakazuje opcija pavšalnih dajatev, avtorica meni, da je zaradi nemožnosti umestitve takih dajatev v katerokoli od področij prava socialne varnosti najprimernejša možnost zagotavljanje pravic v obliki davčnih olajšav.

Ključne besede: celiakija, pravice bolnikov, zdravstveno varstvo, obvezno zdravstveno zavarovanje, socialne pomoči, davčne olajšave, pravo socialne varnosti, Slovenija.

Članek obravnava značilnost socialističnih in nekaterih postsocialističnih pravnih redov – objavljanje dejansko ali celo pravno zavezujočih »stališč o vprašanjih sodne prakse« najvišjih sodišč. Nanje se gleda kot na sredstvo za zagotavljanje enotnosti in koherentnosti sodne prakse, pojavljajo pa se v obliki abstraktnih pravnih stališč, ki se ne sklicujejo na konkreten primer in pod plaščem razlage zakona pogosto vpeljujejo nova pravna pravila. Analiza te posebne vrste sodnega ustvarjanja prava temelji na več primerih smernic Vrhovnega sodišča Ruske federacije, izdanih med leti 2015–2020 v zvezi z nedavno obsežno reformo ruskega civilnega zakonika. Kot izhaja iz obravnavanih smernic, ima Vrhovno sodišče precejšnjo avtonomijo pri razlagi prava, njegova stališča pa pogosto znatno odstopajo od zakonskih določb.

Ključne besede: pravni viri, smernice vrhovnih sodišč, razlaga, sodniško ustvarjanje prava, postsocialistični pravni sistemi, reforma ruskega civilnega zakonika.

Položaj zaposlenih v zasebnih vojaških in varnostnih podjetjih (ZVVP) v med- narodnem pravu oboroženih spopadov je kompleksen in nedorečen, saj se nji- hov pravni status določa individualno, odvisno od narave njihovega dela in intenzitete sodelovanja z državo. Razjasnitev tega statusa je pomembna pred- vsem zaradi spoštovanja mednarodnega prava ter regulacije dejavnosti ZVVP. Uslužbenci ZVVP se lahko štejejo za borce ali civiliste, odvisno od njihove vloge in načina sodelovanja v oboroženih spopadih. Le izjemoma, ob izpolnitvi določenih pogojev, bi jih lahko šteli za plačance. Na njihov status vpliva tudi povezanost z oboroženimi silami države. Pomembno je razlikovanje med neposrednimi dejanji, usmerjenimi v škodovanje sovražniku, in posrednimi dejavnostmi, ki jih izvajajo v podporo vojaškim operacijam. Presoja stopnje vpletenosti posameznika v sovražnosti mora upoštevati kontekst, namen in posledice njegovih dejanj ter stremeti k iskanju ravnotežja med zaščito civilistov in vojaškimi potrebami.

Ključne besede: zasebna vojaška in varnostna podjetja, civilisti, plačanci, borci, oborožene sile, mednarodno pravo oboroženih spopadov, mednarodno humanitarno pravo, Montreujski dokument, Ženevske konvencije in dopolnilni protokoli.