V času širjenja pandemije covid-19 lahko državni organi uvedejo različne ukrepe in dejavnosti varovanje javnega zdravja. Učinkovit odziv na pandemi- jo covid-19 zahteva povečano vmešavanje organov v zasebnost posameznikov. V članku so predstavljene določbe najpomembnejših mednarodnih pravnih dokumentov, ki urejajo varstvo osebnih podatkov in pravico posameznika do zasebnosti (kot temeljno človekovo pravico). Neomejeno uživanje nekaterih človekovih pravic lahko pride v kolizijo z interesi celotne družbe ali z enakimi ali podobnimi pravicami drugih ljudi, ki jih je tudi treba varovati. Zato se šteje, da so omejitve (na primer pravice do zasebnosti) v mednarodnih instrumentih človekovih pravic razumne in upravičene, vendar morajo temeljiti na zakonu (in biti v skladu z Ustavo, kar v Sloveniji ni bilo spoštovano, tudi glede svobode gibanja in zbiranja) in biti sorazmerne z legitimnim namenom varovanja jav- nega zdravja. Avtor v članku analizira ustavnost odločitev državnih organov ter njihov vpliv na temeljne človekove pravice oziroma svoboščine v zvezi z viru- som SARS-CoV-2, ki povzroča bolezen covid-19. Slovenija je sprejela več ukre- pov, ki omejujejo zasebnost med pandemijo. Ukrep, ki so ga sprejeli slovenski organi v obliki mobilne aplikacije za obveščanje o stikih z okuženimi z virusom SARS-CoV-2 in osebami, ki so bile v karanteni, je nesorazmeren (zdi se, da nima nekaterih pomembnih zaščitnih ukrepov, na katere so se nedavno izrecno sklicevale ustrezne institucije in organi Evropske unije in Sveta Evrope).

Ključne besede: pravica do zasebnosti, varstvo osebnih podatkov, človekove pravice, derogacija in fakultativne omejitve človekovih pravic, Evropska konvencija o človekovih pravicah, Evropsko sodišče za človekove pravice, bolezen covid-19, ustavnost.

Avtor kritično analizira ustavnost in zakonitost odločitev državnih organov, najpomembnejših (na primer Odlok o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji ter pre- povedi gibanja izven občin, Odlok o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-

-CoV-2 idr.) tudi z vidika nekaterih mednarodnih pravnih dokumentov, ki obravnavajo zadevno problematiko, ter njihov vpliv na temeljne človekove pravice oziroma svoboščine v zvezi z virusom SARS-CoV-2, ki povzroča bole- zen covid-19. Neomejeno uživanje nekaterih človekovih pravic lahko pride v kolizijo z interesi celotne družbe ali z enakimi ali podobnimi pravicami drugih ljudi, ki jih je tudi treba varovati. Zato se šteje, da so omejitve (derogacije in fakultativne omejitve) v mednarodnih instrumentih človekovih pravic razumne in upravičene, vendar morajo biti zakonite, legitimne in sorazmerne. Posebna pozornost je namenjena razlagi Evropske konvenciji o človekovih pra- vic s strani Evropskega sodišča za človekove pravice. Glede sprejetih ukrepov, ki odstopajo od človekovih pravic, je opazen izrazito represiven pristop, ki je povzročil dolge časovne intervale suspenzije svobode gibanja. Končno, kršitev začasne omejitve oziroma prepovedi zbiranja (ali gibanja) na javnih mestih in površinah, ki trenutno velja v Republiki Sloveniji, ne more biti kaznivo dejanje iz 177. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (in tudi ne prekršek).

Ključne besede: ustavnost, zakonitost, človekove pravice, derogacija in fakultativne omejitve človekovih pravic, Evropska konvencija o človekovih pravicah, Evropsko sodišče za človekove pravice, virus SARS-CoV-2, bolezen covid-19, kaznivo dejanje, prekršek.