Pitamičev prispevek k razumevanju prava je razpet med metodološko čistost pravne znanosti in enovitim pojmom prava. Metodološka čistost zahteva, da se izogibamo mešanju miselnih metod, hkrati pa mora imeti pravo tudi kot čista normativna zgradba ustrezne materialne predpostavke. Bistveni prvini enovitega pojma pravo sta red in človečnost. Naloga prava je, da z urejanjem zunanjega človekovega vedenja »zagotavlja življenje ljudi v skupnosti kot lju- di.« Pitamičev izziv nam ponuja zelo široke ustvarjalne možnosti. Za avtorja te razprave je posebej pomembno, da Pitamičeva teorija oplaja tudi to, s čimer se danes ukvarja teorija argumentacije v pravu. Metodološki pluralizem omogo- ča, da teorijo stopnjevitosti pravnega reda sprejemamo in obravnavamo vse- binsko. Odločilno je, da razločujemo med pravnim besedilom in njegovim ra- zumevanjem. Če ravnamo odgovorno, argumentom razumevanja ne moremo ubežati. Pravnikovo delo je ustvarjalno, toda to je hkrati breme odgovornosti, ki ga moramo nositi.

Sodnik ali drug nosilec odločanja se mora zavedati, bi rekel Pitamic, da Homi- num causa omne ius constitutum. Če s te poti skrenemo, se izneverimo pravu in njegovi naravi. Če na tej poti ostajamo, lahko, zdaj bolj in zdaj manj, prispe- vamo k vladavini prava. Naivno je, če mislimo, da bomo dosegli zlato dobo, o kateri govori pesnik Ovidij, realistično pa je, da bomo s tem lahko kolikor toliko varno živeli.

Ključne besede: razumevanje prava, čista teorija prava, metodološka čistost, metodološki pluralizem, red, človečnost, Leonid Pitamic, odziv na Pitamičev izziv.

Ob vse večjem zanimanju kriminalitetne politike za žrtve kaznivih dejanj in posebni pozornosti, ki se namenja ranljivim skupinam žrtev, avtorica v pri- spevku raziskuje, kako veljavni Kazenski zakonik (KZ-1) obravnava slabotne osebe kot žrtve kaznivih dejanj. Novela KZ-1C je pri dveh novih kaznivih dejanjih kot kvalifikatorno obliko določila dejanje, storjeno zoper slabotno osebo, in s tem povečala nabor zakonskih določb, ki vsebujejo besedno zvezo

»slabotna oseba«. Ker vsebinski domet tega pojma v teoriji in sodni praksi ni razjasnjen, avtorica osrednji del razprave namenja analizi posameznih določb kazenskega zakonika in s pomočjo ustaljenih metod razlage ugotavlja, kakšna je vsebina normativnega zakonskega znaka »slabotna oseba«, ki ga zakonoda- jalec vse pogosteje vključuje v posamezne inkriminacije in ki mora biti izpol- njen, da lahko govorimo o izpolnjenosti biti inkriminacije v splošnem pojmu kaznivega dejanja.

Ključne besede: kazensko pravo, kazensko materialno pravo, slabotna oseba, normativni zakonski znak kaznivega dejanja.

Pitamičev prispevek k razumevanju prava je razpet med metodološko čistost pravne znanosti in enovitim pojmom prava. Metodološka čistost zahteva, da se izogibamo mešanju miselnih metod, hkrati pa mora imeti pravo tudi kot čista normativna zgradba ustrezne materialne predpostavke. Bistveni prvini enovitega pojma pravo sta red in človečnost. Naloga prava je, da z urejanjem zunanjega človekovega vedenja »zagotavlja življenje ljudi v skupnosti kot lju- di.« Pitamičev izziv nam ponuja zelo široke ustvarjalne možnosti. Za avtorja te razprave je posebej pomembno, da Pitamičeva teorija oplaja tudi to, s čimer se danes ukvarja teorija argumentacije v pravu. Metodološki pluralizem omogo- ča, da teorijo stopnjevitosti pravnega reda sprejemamo in obravnavamo vse- binsko. Odločilno je, da razločujemo med pravnim besedilom in njegovim ra- zumevanjem. Če ravnamo odgovorno, argumentom razumevanja ne moremo ubežati. Pravnikovo delo je ustvarjalno, toda to je hkrati breme odgovornosti, ki ga moramo nositi.

Sodnik ali drug nosilec odločanja se mora zavedati, bi rekel Pitamic, da Hominum causa omne ius constitutum. Če s te poti skrenemo, se izneverimo pravu in njegovi naravi. Če na tej poti ostajamo, lahko, zdaj bolj in zdaj manj, prispevamo k vladavini prava. Naivno je, če mislimo, da bomo dosegli zlato dobo, o kateri govori pesnik Ovidij, realistično pa je, da bomo s tem lahko kolikor toliko varno živeli.

Ključne besede: razumevanje prava, čista teorija prava, metodološka čistost, metodološki pluralizem, red, človečnost, Leonid Pitamic, odziv na Pitamičev izziv.

Članek obravnava mehanizme delovanja EU za zagotavljanje kibernetske varnosti na področju skupne zunanje in varnostne politike. Kompleksna in- stitucionalna struktura EU skupaj s specifičnim statusom skupne zunanje in varnostne politike v njej ter pomanjkanje pristojnosti otežujejo, če ne celo onemogočajo, da bi EU postala koherenten akter na področju zagotavljanja kibernetske varnosti. Kljub temu EU v zadnjih letih kaže čedalje večjo potrebo ter željo po pravni ureditvi tega področja, kar je sprva utemeljevala predvsem z gospodarskimi razlogi ter varovanjem enotnega digitalnega trga, čedalje pogo- steje pa lahko opazimo, da EU visoko stopnjo kibernetske varnosti neločljivo povezuje z zagotavljanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V članku je predstavljen razvoj delovanja EU na področju zagotavljanja kibernetske varnosti od prvih poskusov regulacije na področju kibernetske kriminalitete do svežnja ukrepov za izboljšanje kibernetske varnosti EU (angl. cybersecuri- ty package), ki jih je Komisija predstavila leta 2017, s posebnim poudarkom na strateških prednostnih nalogah, ki jih določa Strategija EU za kibernetsko varnost.

Ključne besede: kibernetska varnost, skupna zunanja in varnostna politika EU, skupna varnostna in obrambna politika, Strategija EU za kibernetsko varnost, kibernetska kriminaliteta, Direktiva NIS.

Številni potrošniki so se bili zaradi pandemije koronavirusa prisiljeni odpove- dati načrtovanim potovanjem, nekateri pa so to iz preventivnih razlogov storili že prej. Turizem velja za eno od gospodarskih panog, ki jih bo kriza najbolj prizadela, pred veliko preizkušnjo pa je postavljeno tudi pravo varstva potro- šnikov. Prispevek obravnava pravni položaj in pravice potrošnikov na podro- čju letalskega prevoza, paketnih potovanj in pogodb o turističnih nastanitvah, pri čemer se osredotoča na tipične položaje, v katerih so se potrošniki znašli zaradi pandemije. Avtorica opozarja na težave, ki so se na področju varstva potrošnikov pojavile zaradi množičnih odpovedi turističnih storitev in ki bi bile lahko v prihodnje predmet sporov pred sodišči. V tej luči je v prispevku analiziran položaj slovenskega potrošnika v različnih fazah pandemije, avto- rica pa ponudi smernice za obravnavo morebitnih prihodnjih sporov na tem področju.

Ključne besede: turistične pogodbe, paketno potovanje, letalski prevoz, odškodninska odgovornost organizatorja potovanja, varstvo potrošnikov, nepošteni pogodbeni pogoji, spremenjene okoliščine, odstop od pogodbe, pandemija, koronavirus.

Svoboda tiska in novinarjev je v samem jedru svobode izražanja kot temeljne človekove pravice in demokratične vrednote. Njen pomen za demokracijo je očiten in neizpodbiten. Pogojuje obstoj pravice javnosti do obveščenosti, ki je v funkciji demokratičnega nadzora nad oblastjo. Med pomembnejšimi elementi svobode tiska in novinarjev pa je pravica novinarjev do zaščite svojih virov informacij. Vendar čeprav pravno in sodno priznanje te pravice ni novost, kot tudi zavedanje o problemu »zastraševalnega učinka«, ki ga povzročajo omeje- valni posegi v to pravico, nanjo ne smemo gledati ne kot na nekaj samoumev- nega ne kot na dokončno izoblikovani koncept. Prvič, ker se tudi ta pravica v praksi še vedno in prepogosto krši. Drugič, ker ob različnih okoliščinah in po- sebnostih konkretnih življenjskih primerov dobiva različen domet in različne poudarke. In tretjič, ker je za njeno učinkovito pravno zaščito in kakovostno uresničevanje zelo pomembno določanje izjem, kdaj se sme poseči v to pravico in pod katerimi pogoji. To izhaja tudi iz sodne prakse, predvsem iz sodb ESČP, ki so obravnavane v članku. V tem duhu je treba posebno pozornost nameniti nedavni sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki pomeni prvi primer sodne konceptualne utemeljitve te pravice v slovenskem pravnem redu. Avtor analizo sklene z doktrinarnim sklepom o obsegu in razsežnostih te pravice.

Ključne besede: svoboda izražanja, svoboda tiska, pravice novinarjev, zaščita vira informacij, zastraševalni učinek.

Mehanizem prevladujoče odločbe, določen v šestem do osmem odstavku 11. člena Uredbe Bruselj II, so snovalci predstavljali kot nadgradnjo mehanizma vrnitve otroka, vzpostavljenega v Haaški konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otroka, ki naj bi določbe Konvencije okrepil. Mehanizem omogoča dvojno (vnovično) presojo odločitve o zavrnitvi vrnitve otroka, in sicer tako, da sodišče običajnega prebivališča otroka vnovič odloči o vrnitvi otroka, potem ko je sodišče države premestitve o tem že odlo- čilo, in sicer v obliki »podaljška« postopka. S tem mehanizmom se je na strani EU pojavilo vprašanje načela medsebojnega zaupanja, na strani Konvencije pa zasledovanje največje otrokove koristi, kot njenega temeljnega namena. Izka- zalo se je namreč, da je mehanizem prevladujoče odločbe spremenil namen Konvencije. Smiselnost mehanizma se pokaže (le) v primeru začasne odredbe kot prevladujoče odločbe, vendar hkrati vpliva negativno na spoštovanje na- čela vzajemnega zaupanja. S tem ko je Prenovljena uredba Bruselj IIa možnost uporabe začasne odredbe kot prevladujoče odločbe onemogočila, je potrdila temeljni namen snovalcev pridržati »zadnjo besedo« sodišču običajnega pre- bivališča otroka, čeprav morda na račun okrnjenega zasledovanja otrokove največje koristi ter procesa vzpostavljanja vzajemnega zaupanja med sodišči.

Ključne besede: Haaška konvencija o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otroka, mehanizem prevladujoče odločbe 11. člena Uredbe Bruselj IIa, začasna odredba, izvršba, vzajemno zaupanje.

V slovenskem pravnem prostoru se že od leta 1983 za povračilo terjatev Za- voda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova preplačil iz pripa- dajočih zavarovanj uporabljajo splošna pravila civilnopravne neupravičene obogatitve. Gre za razmeroma preprosto ureditev, ki v praksi zaradi nejasne razmejitve med upravnim in civilnim pravom kljub vsemu povzroča veliko nejasnosti in zapletov. Prispevek obravnava vprašanje, v katerih okoliščinah bi bil zavarovanec kot prejemnik takih preplačil v primeru reparacijskega zah- tevka zavoda uspešen s sklicevanjem bodisi na temeljno načelo obogatitvenega prava volenti non fit iniuria bodisi z uporabo ugovora odpada obogatitve. Na podlagi podrobnega pregleda področne sodne prakse Sodišča Evropske unije ter Evropskega sodišča za človekove pravice pa je obravnavano tudi vprašanje posledic nezadostne skrbnosti zavoda kot organa javnega prava pri izvrševanju svojih upravnih pristojnosti.

Ključne besede: obligacijsko pravo, upravno pravo, odškodnina, neupravičena obogatitev, povračilni zahtevek, obogatitev, prikrajšanje, preplačilo pokojnine, odpad obogatitve.

Obstoj prostitucije v pretežnem delu vzdržuje povpraševanje po njej. V prostituciji sodelujeta dve osebi, in sicer koristnik prostitucije in izvajalec prostitucije. Razloga za njuno sodelovanje sta različna. Praviloma uporabnik pričakuje ugodje, izvajalec pa korist. Tretje osebe (posrednik, izkoriščevalec) v odnosu do teh dveh oseb ni mogoče povezati s spolnostjo, temveč izključno z zavestnim izkoriščanjem spolnega dejanja. Glede na voljo zakonodajalca v Republiki Sloveniji je zloraba prostitucije in trgovina z ljudmi z namenom izkoriščanja prostitucije kaznivo dejanje. Glede na določila 37. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je nedopustno sklepati pogodbe o zlorabi ali izkoriščanju prostitucije. Najbolj znani obliki izkoriščanja prostitucije sta zvodništvo ter izkoriščanje prostitucije v bordelu, ko izkoriščevalec prostitucije prejme plačilo. Glede na vsebino 175. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter načelo zakonitosti je v Republiki Sloveniji vsakršno sodelovanje tretje osebe z namenom dobiti plačilo zaradi prostitucije izvajalca prostitucije določeno kot kaznivo dejanje. Glede na voljo zakonodajalca vidik izkoriščanja ni vezan na določeno finančno vrednost oziroma delež zaslužka ter tudi ne z namenom varovanja osebne avtonomije (izbire) izvajalca prostitucije. Pri ekonomskem izkoriščanju prostitucije v obliki zvodništva ali posredovanja pri prostituciji ni obvezen, kumulativen, zakonski znak omejevanje osebne svobode izvajalca prostitucije ali kakšna druga sorodna oblika uporabe (pri)sile.

Ključne besede: načelo zakonitosti, znaki kaznivega dejanja, trgovina z ljudmi z namenom izkoriščanja prostitucije, prisilna prostitucija, zloraba ali izkoriščanje prostitucije, prostitucija, izvajalec prostitucije, avtonomija, koristnik prostitucije, sodelovanje pri izkoriščanju prostitucije, zvodništvo, posredovanje pri prostituciji, zloraba položaja ranljivosti.

Opredelitev, ali je neko kaznivo dejanje trajajoče, ni zgolj tema, ki bi bila zanimiva doktrini, temveč je zelo pomembna tudi za sodno prakso. Pri trajajočih kaznivih dejanjih je namreč ključno vprašanje, kdaj je tako kaznivo dejanje dokončano, pri tem pa le pri tej vrsti kaznivih dejanj razlikujemo dve vrsti dokončanja: formalno in materialno. Natančna opredelitev trenutka dokončanja ima namreč več pomembnih praktičnih posledic, še zlasti pa je pomembna za razmejitev poskusa in dokončanega kaznivega dejanja; presojo možnosti prostovoljnega odstopa; presojo, do kdaj se storilcu lahko priključijo udeleženci; do kdaj je možen silobran zoper tako dejanje ter kdaj začne teči zastaranje. Napačna opredelitev trajajočega kaznivega dejanja kot kaznivega dejanja stanja (in obratno) ima lahko zelo absurdne posledice, kot recimo, da ugrabljenemu oškodovancu ne priznamo pravice do silobrana. Kljub okoliščini, da je o trajajočem kaznivem dejanju napisanega veliko, tako v domači kot tudi tuji strokovni literaturi, uporaba tega instituta v sodni praksi povzroča težave, razhajanja stališč pa najdemo tudi v doktrini.

Ključne besede: kazensko materialno pravo, trajajoče kaznivo dejanje, kaznivo dejanje stanja, materialno in formalno dokončanje kaznivega dejanja.

Mednarodno in nacionalno civilno letalstvo je povezano z zaupanjem. Pogoj za zaupanje je varno in varovano civilno letalstvo. Danes mednarodno in na- cionalno civilno letalstvo ogrožajo nezakonita vmešavanja. Avtor obravnava vprašanje, ali so kibernetske operacije orožje v smislu 3.bis člena Konvencije o mednarodnem civilnem letalstvu, in državam članicam prepoveduje upo- rabo orožja proti civilnim zrakoplovom med letom. Konvencija pojma orožje ne določa natančneje, zato je treba učinke zlorabe kibernetskih operacij na civilno letalstvo proučiti v smislu elementov, ki bi lahko potrdili tezo, da gre v primeru kibernetskih operacij za orožje.

Ključne besede: 3.bis člen Konvencije o mednarodnem civilnem letalstvu, kibernetske operacije, orožje, varnost in varovanje civilnega letalstva.

Avtorja nadrobno razčlenjujeta nekatere doslej zastrte razsežnosti biti kazni- vega dejanja poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 ter tako omogočita avtenti- čen uvid v protislovno zasnovo te inkriminacije. Odsotnost zahteve po vzročni zvezi med preslepitvijo ali prikrivanjem in prehodom premoženja neizogibno pomeni, da obravnavani delikt v enem segmentu ustreza zatajitvi in ne go- ljufiji. Iz tega večinoma sledi tudi mešana narava dobrine, ki jo inkriminacija ščiti. Varovanju tujega premoženja namreč ob bok stopi še zaščita zaupnosti predhodno vzpostavljenega poslovnega razmerja. Poleg tega avtorja obravna- vata tudi dileme, bolj ali manj povezane s specifično naravo zakonskega zna- ka premoženjska škoda ter tudi z vprašanjem trenutka njegove realizacije. Pri nekaterih od pravkar navedenih točk se opiramo tudi na zglede iz tujih, zlasti anglosaških pravnih sistemov, ki obravnavane zagate rešujejo povsem drugače. Končno je treba poudariti še, da zlasti nekatere argumentacijske verige, izpri- čane v tem delu, obelodanijo nekatera nova spoznanja, ki družno s starejšimi postavljajo pod vprašaj sozvočje obravnavane inkriminacije z načelom zakoni- tosti, natančneje z ustavnim načelom lex certa.

Ključne besede: poslovna goljufija, goljufija, zatajitev, tuje premoženje, zaupna razmerja, objekt varstva, making off without payment, premoženjska škoda, premoženjska korist, objektivni pogoj kaznivosti, prepovedana posledica, izvršitveno ravnanje.

Dne 26. februarja 2020 je Zvezno ustavno sodišče ZR Nemčije (Bundesver- fassungsgericht) s sodbo ugotovilo protiustavnost § 217 nemškega Kazenskega zakonika (Strafgesetzbuch), ki inkriminira poslovno in organizirano nudenje pomoči pri samousmrtitvi. Zakonska ureditev in sodba, ki jo razveljavlja, sta sprožili intenzivno javno polemiko in razpravo tako v strokovni kot tudi obči javnosti. Ta je razkrila predvsem, kako zelo obravnavana tematika ni le politič- no intrigantna, ampak tudi iz etičnega in moralnega vidika krhka in občutljiva. Avtorja nadrobni prikaz vsebine zadevne sodbe umestita v aktualno slovensko kazensko pravo, ki je prav v zadnjem času sredi živahne vsesplošne politične polemike o smiselnosti trenutne kazenskopravne ureditve sodelovanja pri tu- jem samomoru, usmrtitve na zahtevo oziroma evtanazijske usmrtitve.

Ključne besede: Slovenija, Nemčija, uboj, samomor, evtanazija, Strafgesetz- buch.

Pravni sistem ima v družbi dvojno funkcijo. Na eni strani pravni sistem na- stopa kot sredstvo družbenega nadzora in reševanja konfliktov ter kot tak zagotavlja določeno stabilnost. Po drugi strani so pravne norme tudi dejavnik družbenih sprememb. Ta inovacijska funkcija pravnega sistema je posebej poudarjena po izvedeni socialni revoluciji, ko pride do zamenjave političnih in ekonomskih odnosov in družbenih vrednot. Do družbenih sprememb v Sloveniji po letu 1990 je prišlo najhitreje na političnem področju, počasneje pa na ekonomskem področju, čeprav so prav ekonomski vzroki – nizka pro- duktivnost socialističnih ekonomskih sistemov ob državni in družbeni lastnini – najbolj botrovali političnim spremembam. Tem so potem sledile menjave prevladujočih vzorcev družbenega obnašanja, ki so jih določale pravne in druge družbene norme. Najpočasneje so se omenjene spremembe dogajale na področju družbene zavesti ter dejanskega ponotranjenja (internalizacije) novih družbenih vrednot.

Ključne besede: revolucija, pravni sistem, kontinuiteta, dialektika, legitimnost, normativna integracija.

Doktrina o neustavni spremembi ustave (ali: doktrina o protiustavnem ustav- nem amandmaju) velja za posebej sporno, celo kontroverzno temo v ustav- nopravni teoriji. V zadnjih letih je bilo na to temo napisanih in objavljenih več člankov in knjig. Avtor poudarja, da v zadnjih dvajsetih letih ni bistveno spremenil svojega pogleda na to doktrino in njeno ustavnosodno uporabnost. Članek opisuje razvoj te doktrine in problem zavračanja kakršnekoli resne razprave o tej doktrini v domačem pravnem okolju. Opozarja na dejstvo, da slovensko ustavno sodišče to doktrino še naprej zavrača, ne da bi za to kot razlog navedlo en sam ustavnopravno utemeljen in argumentiran stavek, ki bi imel podlago v ustavnopravni literaturi in primerjalni ustavnosodni praksi. To sodišče torej to doktrino zavrača z argumentom moči, ne z močjo argumenta. Članek se zaključi z navedbo primerov, v katerih je treba po mnenju avtorja uporabiti to doktrino.

Ključne besede: neustavna sprememba ustavne (doktrina o neustavnem ustavnem amandmaju), ustavno sodišče, države članice Sveta Evrope, temeljska ustavna demokracija, ustava.

V času širjenja pandemije covid-19 lahko državni organi uvedejo različne ukrepe in dejavnosti varovanje javnega zdravja. Učinkovit odziv na pandemi- jo covid-19 zahteva povečano vmešavanje organov v zasebnost posameznikov. V članku so predstavljene določbe najpomembnejših mednarodnih pravnih dokumentov, ki urejajo varstvo osebnih podatkov in pravico posameznika do zasebnosti (kot temeljno človekovo pravico). Neomejeno uživanje nekaterih človekovih pravic lahko pride v kolizijo z interesi celotne družbe ali z enakimi ali podobnimi pravicami drugih ljudi, ki jih je tudi treba varovati. Zato se šteje, da so omejitve (na primer pravice do zasebnosti) v mednarodnih instrumentih človekovih pravic razumne in upravičene, vendar morajo temeljiti na zakonu (in biti v skladu z Ustavo, kar v Sloveniji ni bilo spoštovano, tudi glede svobode gibanja in zbiranja) in biti sorazmerne z legitimnim namenom varovanja jav- nega zdravja. Avtor v članku analizira ustavnost odločitev državnih organov ter njihov vpliv na temeljne človekove pravice oziroma svoboščine v zvezi z viru- som SARS-CoV-2, ki povzroča bolezen covid-19. Slovenija je sprejela več ukre- pov, ki omejujejo zasebnost med pandemijo. Ukrep, ki so ga sprejeli slovenski organi v obliki mobilne aplikacije za obveščanje o stikih z okuženimi z virusom SARS-CoV-2 in osebami, ki so bile v karanteni, je nesorazmeren (zdi se, da nima nekaterih pomembnih zaščitnih ukrepov, na katere so se nedavno izrecno sklicevale ustrezne institucije in organi Evropske unije in Sveta Evrope).

Ključne besede: pravica do zasebnosti, varstvo osebnih podatkov, človekove pravice, derogacija in fakultativne omejitve človekovih pravic, Evropska konvencija o človekovih pravicah, Evropsko sodišče za človekove pravice, bolezen covid-19, ustavnost.

Avtor predstavi vodilne pravne teorije, ki so iz ozadja kot miselne, idejne mreže usmerjale razvoj procesa evropskega povezovanja. Teorije se delijo v tri skupi- ne: mednarodnopravne, države in vmesne teorije sui generis. Vse so vplivale na potek integracije, vendar ne enako. V zadnjem desetletju, ko so se praktični iz- zivi v obliki hujših kriz zgodovinskih razsežnosti okrepili, pa so te teorije služile tudi oblikovanju različnih političnih vizij prihodnosti EU. Mednarodnopravna teorija je osmislila politično vizijo status quo ante; teorije sui generis napolnju- jejo vizijo status quo, prenovljeni EU konstitucionalizem pa daje podlago za razvoj reformne politične vizije EU. Slednja, ki naj bi vodila tudi v oblikovanje resnične politične unije, ki jo EU potrebuje za demokratično legitimacijo vseh svojih pristojnosti, tistih, ki jih že ima in ki bodo nanjo še morale biti prenese- ne, ima jasne opisne, razlagalne in normativne prednosti pred drugima alter- nativnima vizijama EU in njunima skupinama teorij. Pod pogojem, da se EU oblikuje kot pluralistična zveza 27 držav in nadnacionalne ravni, povezanih v nedržavno federacijo. Za svoje delovanje pa bi taka pluralistična zveza potrebo- vala rigorozno integralno teorijo prihodnje zgradbe EU. Oblikovanje slednje je največji intelektualni izziv na področju prava in politik EU.

Ključne besede: Evropska unija, teorije evropske integracije, mednarodno pravo, država, narava EU sui generis, federalizem, ustavnost, integralna teorija prihodnosti EU.

Avtorja analizirata pojmovanje ustavnega načela delitve oblasti, ki izhaja iz nedavne odločitve Ustavnega sodišča RS v zadevi PIC (U-I-194/19). Iz razlo- govanja Ustavnega sodišča RS izluščita pristop k uporabi načela delitve obla- sti, ki mu nadeneta oznako »doktrina tipičnih funkcij«. Ta doktrina vsaki od vej oblasti določa tipično funkcijo, v katero druge veje ne smejo posegati, pri opredelitvi tipičnih funkcij posameznih vej oblasti pa se opira na tipologijo, ki pravne akte razvršča glede na njihovo splošnost oziroma posamičnost in abstraktnost oziroma konkretnost. Avtorja nato podrobneje razčlenita dva vi- dika doktrine tipičnih funkcij: najprej obravnavata potencialno širok domet doktrine, zatem pa pod vprašaj postavita njeno opredelitev tipične funkcije izvršilne oblasti.

Ključne besede: ustavno pravo, Ustavno sodišče RS, načelo delitve oblasti, doktrina tipičnih funkcij, izvršilna veja oblasti.

Avtorji obravnavajo vprašanje, kako gospodarske družbe, uvrščene v Prvo ko- tacijo Ljubljanske borze, spoštujejo človekove pravice v svojih letnih poročilih za leto 2018. Raziskovalci doslej niso namenjali posebne pozornosti spoštova- nju človekovih pravic v letnih poročilih gospodarskih družb, ki so registrirane in kotirajo na Prvi kotaciji Ljubljanske borze. Zato želijo avtorji s tem člankom zapolniti vrzel tako, da pregledajo stanje in izoblikujejo priložnosti za izboljša- nje. Članek je razdeljen na pet delov. Drugi del obravnava metodološka vpra- šanja. V tretjem delu je predstavljano in obravnavano spoštovanje človekovih pravic v letnih poročilih za leto 2018 v devetih gospodarskih družbah, ki so umeščene v Prvo kotacijo na Ljubljanski borzi, pri čemer avtorji v četrtem delu analizirajo prednosti in slabosti njihovih letnih poročil. Obravnava letnih poročil je zagotovo le prvi, toda nujen korak za izboljšanje spoštovanja člove- kovih pravic v gospodarstvu, tako v letnih poročilih kot tudi v praksi.

Ključne besede: spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu, Ljubljanska borza, Prva kotacija, gospodarske družbe, letna poročila.

Avtorica se sklicuje na čedalje pogostejše primere, ko sta pred domačimi so- dišči potrebni uporaba in razlaga mednarodnega prava, vključno na področju uveljavljanja človekovih pravic. Pri tem kratko obravnava različne možne nači- ne uporabe mednarodnega prava pred domačimi sodišči s ciljem zagotavljanja horizontalno (med sodišči enake stopnje) in vertikalno (med višjimi in nižjimi sodišči) usklajene razlage, saj tako uporaba kot razlaga mednarodnega prava s strani domačih sodišč pripomoreta h krepitvi spoštovanja mednarodnega pra- va v posamezni državi in k mednarodnopravnemu razvoju ter doslednemu uveljavljanju na globalni ravni. Predstavljen je kratek kritično-analitični pov- zetek pravne ureditve in prakse v Sloveniji, v sklepnih ugotovitvah pa so poda- ni nekateri konkretni predlogi, kako bi lahko uporabo mednarodnega prava in prava človekovih pravic v slovenskem sodnem sistemu dodatno okrepiti, tudi v luči zagotavljanja vladavine prava na domači in mednarodni ravni, ki ni samo v interesu posameznikov, kar še zlasti velja za zagotavljanje spoštovanja temelj- nih človekovih pravic in svoboščin, temveč tudi v strateškem interesu države.

Ključne besede: mednarodno pravo, človekove pravice, mednarodne pogodbe, običajno mednarodno pravo, splošna pravna načela, domača sodišča.

Avtorica obravnava sodno reševanje kolizij med človekovimi pravicami. Pri tem opozori na pomembno razliko med tehtanjem kot metodo reševanja takih kolizij in analizo sorazmernosti stricto sensu pri presoji dopustnosti posegov v človekove pravice, ki so namenjeni varstvu javnega interesa. Nato obravna- va sklop problemov, ki nastanejo pri opredeljevanju trka človekovih pravic in poskusu usklajevanja njihovega sočasnega uresničevanja. Z navezovanjem na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in z njo po- vezano sodobno razpravo v pravni znanosti si prizadeva utemeljiti, (1.) da je opredelitev trka človekovih pravic pomemben korak v razlogovanju, saj zastavi parametre tehtanja, ter (2.) da razsodbena razlaga ravnovesja med kolidirajo- čimi pravicami zahteva vrednostno opredelitev izgub, ki z rešitvijo konflik- ta nastanejo na strani ene ali obeh pravic. Vprašanje tehtanja med pravicami avtorica osvetli tudi skozi razmerje med domačimi sodišči in ESČP. Tega za- znamujeta na eni strani načelo subsidiarnosti in doktrina polja proste presoje (angl. margin of appreciation) ter na drugi strani obveznost domačih sodišč, da posege v človekove pravice ali zavrnitev njihovega varstva utemeljijo na z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah skladen način.

Ključne besede: Evropska konvencija o človekovih pravicah, načelo sorazmernosti, kolizija temeljnih pravic, tehtanje, praktična konkordanca, načelo subsidiarnosti, polje proste presoje.

Z zgodovinskim razvojem je kazensko pravo prerastlo razmerje med žrtvijo in storilcem. Kazniva dejanja so postala kršitev temeljnih družbenih vrednot, odziv nanje pa si je pridržala država. Žrtev, ki je nekoč sama odločala o ka- znovalnem odzivanju, je tako ostala le še vir informacij za organe postopka. Na slab položaj žrtev kaznivih dejanj so začela opozarjati gibanja za pravice žrtev kaznivih dejanj in spodbudila reforme kazenskih postopkov ter sprejetje mednarodnih pravnih instrumentov. Evropske države je h krepitvi položaja žrtev kaznivih dejanj zavezalo pravo Sveta Evrope in Evropske unije. Avtori- ca obravnava pravice, ki oškodovancu omogočajo, da v kazenskem postopku (aktivnejše) sodeluje. Tako vključevanje oškodovanca v kazenski postopek in posledično krepitev njegovega položaja navadno spremlja razprava o vplivu reform na temeljna načela kazenskega postopka in tradicionalna procesna raz- merja. V slovenski ureditvi se je nedavno prelila v argumentacijo Ustavnega sodišča RS, ki je odločilo, da mora imeti oškodovanec pravico do pritožbe za varstvo svojih procesnih pravic. Dodaten korak v smeri opolnomočenja oško- dovanca je napravil slovenski zakonodajalec, ko je razširil njegovo pravico do pritožbe zoper sodbo.

Ključne besede: kazensko procesno pravo, oškodovanec, sodelovanje v kazenskem postopku, direktiva o pravicah žrtev kaznivih dejanj, ZKP-N.

Avtor kritično analizira ustavnost in zakonitost odločitev državnih organov, najpomembnejših (na primer Odlok o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji ter pre- povedi gibanja izven občin, Odlok o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-

-CoV-2 idr.) tudi z vidika nekaterih mednarodnih pravnih dokumentov, ki obravnavajo zadevno problematiko, ter njihov vpliv na temeljne človekove pravice oziroma svoboščine v zvezi z virusom SARS-CoV-2, ki povzroča bole- zen covid-19. Neomejeno uživanje nekaterih človekovih pravic lahko pride v kolizijo z interesi celotne družbe ali z enakimi ali podobnimi pravicami drugih ljudi, ki jih je tudi treba varovati. Zato se šteje, da so omejitve (derogacije in fakultativne omejitve) v mednarodnih instrumentih človekovih pravic razumne in upravičene, vendar morajo biti zakonite, legitimne in sorazmerne. Posebna pozornost je namenjena razlagi Evropske konvenciji o človekovih pra- vic s strani Evropskega sodišča za človekove pravice. Glede sprejetih ukrepov, ki odstopajo od človekovih pravic, je opazen izrazito represiven pristop, ki je povzročil dolge časovne intervale suspenzije svobode gibanja. Končno, kršitev začasne omejitve oziroma prepovedi zbiranja (ali gibanja) na javnih mestih in površinah, ki trenutno velja v Republiki Sloveniji, ne more biti kaznivo dejanje iz 177. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (in tudi ne prekršek).

Ključne besede: ustavnost, zakonitost, človekove pravice, derogacija in fakultativne omejitve človekovih pravic, Evropska konvencija o človekovih pravicah, Evropsko sodišče za človekove pravice, virus SARS-CoV-2, bolezen covid-19, kaznivo dejanje, prekršek.