Svoboda tiska in novinarjev je v samem jedru svobode izražanja kot temeljne človekove pravice in demokratične vrednote. Njen pomen za demokracijo je očiten in neizpodbiten. Pogojuje obstoj pravice javnosti do obveščenosti, ki je v funkciji demokratičnega nadzora nad oblastjo. Med pomembnejšimi elementi svobode tiska in novinarjev pa je pravica novinarjev do zaščite svojih virov informacij. Vendar čeprav pravno in sodno priznanje te pravice ni novost, kot tudi zavedanje o problemu »zastraševalnega učinka«, ki ga povzročajo omeje- valni posegi v to pravico, nanjo ne smemo gledati ne kot na nekaj samoumev- nega ne kot na dokončno izoblikovani koncept. Prvič, ker se tudi ta pravica v praksi še vedno in prepogosto krši. Drugič, ker ob različnih okoliščinah in po- sebnostih konkretnih življenjskih primerov dobiva različen domet in različne poudarke. In tretjič, ker je za njeno učinkovito pravno zaščito in kakovostno uresničevanje zelo pomembno določanje izjem, kdaj se sme poseči v to pravico in pod katerimi pogoji. To izhaja tudi iz sodne prakse, predvsem iz sodb ESČP, ki so obravnavane v članku. V tem duhu je treba posebno pozornost nameniti nedavni sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki pomeni prvi primer sodne konceptualne utemeljitve te pravice v slovenskem pravnem redu. Avtor analizo sklene z doktrinarnim sklepom o obsegu in razsežnostih te pravice.

Ključne besede: svoboda izražanja, svoboda tiska, pravice novinarjev, zaščita vira informacij, zastraševalni učinek.

Doktrina o neustavni spremembi ustave (ali: doktrina o protiustavnem ustav- nem amandmaju) velja za posebej sporno, celo kontroverzno temo v ustav- nopravni teoriji. V zadnjih letih je bilo na to temo napisanih in objavljenih več člankov in knjig. Avtor poudarja, da v zadnjih dvajsetih letih ni bistveno spremenil svojega pogleda na to doktrino in njeno ustavnosodno uporabnost. Članek opisuje razvoj te doktrine in problem zavračanja kakršnekoli resne razprave o tej doktrini v domačem pravnem okolju. Opozarja na dejstvo, da slovensko ustavno sodišče to doktrino še naprej zavrača, ne da bi za to kot razlog navedlo en sam ustavnopravno utemeljen in argumentiran stavek, ki bi imel podlago v ustavnopravni literaturi in primerjalni ustavnosodni praksi. To sodišče torej to doktrino zavrača z argumentom moči, ne z močjo argumenta. Članek se zaključi z navedbo primerov, v katerih je treba po mnenju avtorja uporabiti to doktrino.

Ključne besede: neustavna sprememba ustavne (doktrina o neustavnem ustavnem amandmaju), ustavno sodišče, države članice Sveta Evrope, temeljska ustavna demokracija, ustava.