Številka 1-2/2013

Izključnost listin kot dokazil v davčnem postopku – med teorijo in prakso

V članku avtor obravnava dokazna sredstva, ki so po slovenski zakonodaji dopustna za dokazovanje dejstev v davčnih postopkih. Avtor primerja stališča teorije in (upravne ter upravno-sodne) prakse ter ugotovi, da si nasprotujejo. Medtem ko teorija zagovarja, da je dejstva dopustno dokazovati z vsemi dokaznimi sredstvi, ki so ustrezna in primerna, pa se v upravni praksi upoštevajo le listinski dokazi. Avtor se strinja s teorijo in kritično oceni stališče upravne prakse, ki jo podpira tudi sodna praksa. Poudari tudi, da se pravila, ki določajo, da lahko davčni zavezanci uveljavljajo določene pravice le, če predložijo listino, pogosto zamenjujejo z dokaznimi pravili. To napačno razumevanje je glavni razlog za napačno razlago dokaznih pravil.

Več...

Kritičen pogled na pogajanja o priznanju krivde

Pogajanja o priznanju krivde so procesni institut, ki je bil nedavno uveden tudi v slovenski kazenski postopek. Njegova temeljna značilnost je, da tožilec obdolžencu v zameno za priznanje krivde ponudi nižjo kazen (kot bi jo bil deležen obdolženec v kazenskem postopku). Obdolženec pa se v zameno za nižjo kazen odpove pravici do sojenja z vsemi procesnimi jamstvi. Avtorica v prispevku osvetli ta institut z različnih zornih kotov. V prvem delu predstavi prednosti, ki jih prinaša reševanje kazenskih zadev s priznanjem krivde za posamezne udeležence kazenskega postopka: tak način reševanja kazenskih zadev prinaša koristi tako tožilcu (ker je učinkovit, ekonomičen in povečuje uspešnost pregona) in obrambi (zaradi nižje kazni in izogiba stigmatizaciji) kot tudi sodišču (skrajšanje postopkov občutno razbremeni sodišče) in celo širši javnosti, vključno z žrtvami kazenskega postopka (ker zagotavlja obsodbo storilca kaznivega dejanja v kratkem času). V drugem delu pa avtorica predstavi kritike zgolj utilitarističnega pogleda na pogajanja o priznanju krivde. Pogajanja o priznanju krivde so gotovo institut, ki pomembno spreminja dinamiko kazenskega postopka (o krivdi in kazni se pogaja, in ne več sodi, tožilec in obramba pri tem sodelujeta, tožilec pa delno prevzame že funkcijo sojenja) in lahko celo spodkoplje nekatere temeljne postulate pravičnega in poštenega postopka (zlasti če tožilci in odvetniki uporabljajo sporne prakse, kot kažejo izkušnje iz ZDA), zaradi česar se lahko dodatno zmanjša tudi zaupanje javnosti v kazenski pravosodni sistem. Avtorica sklene, da se je treba vseh potencialnih nevarnosti, ki jih vnašajo pogajanja o priznanju krivde v kazenski postopek, dobro zavedati, kajti ozaveščanje je prvi pogoj za preprečitev takih odklonov v praksi.

Več...

Številka 3-4/2013

Izročilna pogodba – pogodba obligacijskega prava z dednopravnimi elementi

V prispevku avtorica obravnava pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja (izročilno pogodbo) kot eno tistih pogodb, ki imajo pomembne dednopravne elemente oziroma posledice. Opozarja na dileme, ki se pojavljajo v notarski in sodni praksi pri sklepanju oziroma interpretaciji tovrstnih pogodb, in poskuša ponuditi odgovore, ki jih pojmuje za teoretično pravilne, hkrati pa so lahko tudi neposredno uporabljivi v praksi. Avtorica meni, da je za pravilno razumevanje problematike treba dobro poznati tako obligacijsko kot dedno pravo, predvsem pa njuno medsebojno prepletenost in soodvisnost. Ta v določenih primerih narekuje spoštovanje avtonomije volje pogodbenih strank, predvsem z vidika dispozitivne narave obligacijskopravnih določb, v spet drugih pa je treba spoštovati kogentne določbe (zlasti dednopravne). Avtorica predstavi tudi razmerje med izročilno pogodbo in darilno pogodbo, pogodbo o preužitku, pogodbo o odpovedi neuvedenemu dedovanju ter ureditev izročilne pogodbe v Nemčiji in Franciji.

Več...

Varstvo konkurentov pred nepoštenimi poslovnimi praksami na podlagi pravil varstva potrošnikov

Nepoštene poslovne prakse v razmerjih med podjetji in potrošniki (angl. business to consumer oziroma B2C) na ravni Unije ureja Direktiva 2005/29 o nepoštenih poslovnih praksah, ki pa (neposredno) ne pokriva poslovnih praks med konkurenti na trgu (angl. business to business oziroma B2B). Ker nepoštene poslovne prakse pogosto škodijo tako interesom potrošnikov kot konkurentov, se na prvi pogled zdi neprimerno, da je neposredno varovana le ena kategorija teh. Čeprav se zdi, da Direktiva 2005/29 s široko formulacijo nepoštenih poslovnih praks in posrednim varovanjem interesov konkurentov sicer omogoča zadovoljivo varstvo teh pod krinko varovanja interesov potrošnikov, podrobna analiza njenega besedila vseeno kaže na to, da vseh poslovnih praks, ki škodijo poštenim konkurentom, vendarle ni mogoče uvrstiti v podano definicijo in konkurentom zagotoviti celovitega varstva. Avtorica v prispevku najprej predstavi dualistično ureditev varstva pred nepošteno poslovno prakso in vsebino Zelene knjige o nepoštenih trgovinskih praksah v oskrbni verigi z živili in neživili med podjetji v Evropi. V drugem delu prispevka preučuje, kako široko interpretacijo varovanih interesov določbe Direktive 2005/29 dejansko omogočajo in v kolikšni meri je logiko varstva potrošnikov primerno prenesti v razmerja med podjetji, pri čemer se osredotoči na varstvo šibkejše stranke in interpretacijo standarda poštenosti.

Več...

Pravica biti slišan v upravnih postopkih po slovenski ustavnosodni praksi

Prispevek obravnava pravico biti slišan kot ključno načelo pravic obrambe v demokratični državi, kot se izraža v teoriji, primerjalno v EU ter slovenski ustavnosodni praksi v upravnih zadevah. Razumevanje pravice biti slišan, ki temelji na človekovem dostojanstvu in enakem varstvu pravic, je v upravnih postopkih specifično zaradi nadrejenega javnega interesa in materialne resnice. Po drugi strani je pomen udeležbe strank toliko večji, kot je prikazano v prispevku z analizo okoli 40 odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadnjih dvajsetih letih. Iz teorije in sodne prakse je mogoče razbrati več elementov pravice biti slišan, kot so vpogled v spis, obveščanje in vročanje, zastopanje, obrazložitev odločitve in pravno varstvo. Slovensko Ustavno sodišče pri razlagi teh načel in pravil deluje zmerno aktivno, kar omogoča nadaljnji vrednostno usmerjen razvoj pravice biti slišan v upravnih razmerjih.

Več...

Obveznost države, da med podpisom in uveljavitvijo mednarodne pogodbe ne izniči njenega predmeta in namena

Namen prispevka je na podlagi besedila 18. člena DKPMP, pripravljalnega dela DKPMP, doktrine in dosedanje sodne prakse pojasniti vsebino obveznosti države med podpisom in uveljavitvijo mednarodne pogodbe (vmesna obveznost). Iz prispevka izhaja, da gre za pravno obveznost, ki je del običajnega mednarodnega prava in je bila kodificirana v DKPMP. Država to obveznost krši, če s svojim ravnanjem izniči predmet in namen pogodbe – ki se razume kot celota – kar pomeni, da s svojimi dejanji v času med podpisom in uveljavitvijo pogodbe izniči temeljni element pogodbe, potreben za njeno celovitost, tako da poseže v raison d'être pogodbe. Na prvi pogled mora po 18. členu DKPMP ravnanje države v smislu izničenja predmeta in namena pogodbe objektivno posegati v bistvo pogodbe, torej neodvisno od volje države v zvezi s tem. Vendar to ne ustreza razumevanju tega člena na podlagi pripravljalnega dela DKPMP in doktrine, v skladu s katerima je treba pri ravnanju države izkazati določeno raven subjektivnega odnosa do teh dejanj, ni pa soglasja glede tega, kakšen je najprimernejši test za njegovo presojo. Člen 18 DKPMP poleg nekaterih temeljnih vprašanj, kot je ustrezen test za presojo ravnanja države v primeru izničenja predmeta in namena pogodbe, pušča odprta tudi nekatera druga, navidezno manj pomembna, vendar z vidika njegovega učinka bistvena vprašanja, ki v doktrini skoraj ali sploh niso obravnavana in na katera je avtor poskušal odgovoriti ali dati smernice za odgovor. Tako je – med drugim tudi na podlagi primerjave tega člena in podobne ureditve v 25. členu DKPMP o začasni uporabi – pojasnil, da izraz namere države iz točke (a) navedenega člena, da ne bo postala pogodbenica mednarodne pogodbe, učinkuje za naprej in da ga je v določenih okoliščinah mogoče preklicati.

Več...

Številka 5-6/2013

Sostorilstvo v primežu teoretičnih modelov in praktičnih izzivov

Institut sostorilstva je del vsakodnevnega pravosodnega odločanja in je v tem pogledu del pravosodne rutine. Po drugi strani je že od nekdaj predmet števil- nih teoretičnih dilem in sporov, ki večinoma niso umetno ustvarjeni, temveč imajo svoje oporišče v pravosodni stvarnosti. Prispevek je poskus sistematizi- rati obstoječo slovensko doktrino sostorilstva, pri čemer se avtor zavzema za odpoved tradicionalni in nekritični uporabi objektivno-subjektivnega merila, po katerem naj bi sodišče poleg teže prispevka ugotavljalo tudi »storilsko vo- ljo«. Kot alternativa temu merilu je v prispevku analizirana ideja o sostoril- stvu kot funkcionalni oblasti nad dejanjem, ki jo avtor sprejema kot izhodišče, vendar je ne idealizira in opozarja na njene omejitve. Bolj kot za iskanje »me- taideje« sostorilstva, ki ne more biti več kot skupek zelo splošnih vodil, gre avtorju za rešitev posameznih značilnih dilem instituta, odgovore na katere išče v dialogu s sodno prakso. V prispevku zaradi prostorskih omejitev niso obravnavana posebna vprašanja sostorilstva (opustitve, poskus, delicta pro- pria, malomarno sostorilstvo), ki bodo predmet ločenega prispevka.

Več...

Nekateri vidiki vprašanja priznavanja privilegija zoper samoobtožbo pravnim osebam

Avtorica se v prispevku ukvarja z vprašanjem priznavanja procesnih jamstev, ki izvirajo iz privilegija zoper samoobtožbo, pravnim osebam. Pri tem izhaja iz narave privilegija zoper samoobtožbo kot kazenskega procesnega načela in uvodoma opredeli njegov predmet in razsežnost. Na zastavljeno vprašanje skuša odgovoriti z analizo strokovnih razprav, ki so se v zadnjih letih pojavljale v evropskem pravnem prostoru, ter se opredeliti do sprejemljivosti argumentacijskih pristopov. Najprej predstavi t. i. subjektivno teorijo, ki privilegij razlaga kot pravno varstvo pred potencialno silo zoper obdolženega z namenom varovati njegove osebnostne pravice. Nato se posveti analizi objektivne teorije, ki privilegij zoper samoobtožbo razume kot popolno objektivizirano procesno načelo. V nadaljevanju analizira t. i. teorijo krivde, ki jo v nemški teoriji zastopa Friedrich Von Freier, pri čemer z avtorjem obsežneje polemizira o pomanjkljivostih, ki jih razbere v tej teoriji. Ključno pri tem je vprašanje priznavanja človekovih pravic pravni osebi kot t. i. derivativnemu subjektu. Pri tem se opira na stališča Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je že odločalo o priznavanju procesnih jamstev, izvirajočih iz ambientalne in komunikacijske zasebnosti pravnim osebam, ter analizira tudi odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-108/99-14 z dne 20. marca 2003. Svoje stališče avtorica strne v samostojen poskus odgovora kot alternativo tako objektivnemu in subjektivnemu pristopu kot tudi teoriji krivde.

Več...

Trajanje pravdnega postopka, končanega pred pravdnim oddelkom Okrožnega sodišča v Ljubljani, v luči Lukende

Ena najbolj perečih problematik sodobne slovenske družbe je učinkovitost delovanja sodnega sistema, pri čemer je v ospredju čas reševanja sodnih sporov. Predolgo trajanje sodnega postopka je formalno in nepristransko obsodilo Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Lukenda proti Sloveniji z dne 6. oktobra 2005, v kateri je bilo državi Sloveniji zaradi sodnega postopka v pravdnem postopku iz civilnega pravnega razmerja, vodenega v nerazumnem roku, naloženo plačilo odškodnine.

V raziskavi smo iskali elemente vpliva na trajanje civilnega pravdnega postopka na primeru pravd, ki so na prvi stopnji sojenja potekale pred pravdnim oddelkom Okrožnega sodišča v Ljubljani (največji tovrstni oddelek v državi). Pri trajanju je okvir raziskave vplivov omejen na mikroelemente, ki jih ponuja posamezni pravdni spis in ki so poglavitna podlaga za ugotavljanje odškodninske odgovornosti države za sodni zaostanek. Statistična analiza je prva tovrstna za klasične pravdne postopke v Sloveniji, pred tem pa so Bošnjak in drugi (2005) raziskovali kazenske postopke.

Več...

Številka 7-8/2013

Nietzsche in filozofija prava (poskus uvoda)

Za pravniški mainstream je Nietzsche nihilist, s katerim resna filozofija prava in tem bolj pravna praksa nimata kaj početi, ker naj bi kategorično zavračal vse najpomembnejše vrednote liberalne pravne in politične tradicije. Njegova refleksija prava – to, da »ne znajo od njega jemati«, je Nietzsche štel za pravilno – naj bi bila v najboljšem primeru »negativna jurisprudenca«. Pozornejše oko opazi, da se Nietzschejeva dela dotikajo nekaterih najbolj temeljnih vprašanj filozofije prava in pravne znanosti. »Pajčevinar duha« se osredotoča na pojme, ki jim gre pomembno, če že ne središčno mesto v politični in pravni refleksiji (na državo, družbeno pogodbo, demokracijo, liberalizem, enakost ipd.). Poleg tega pruski mislec problematizira nekatere ključne pravne kategorije oziroma koncepte, na primer pravico, zločin (zločinca), svobodno voljo, dolg, krivdo, odgovornost, kazen, kaznovanje, žrtev, kaznovalno pravičnost, enakost, vzročno zvezo in tako naprej. Njegov prispevek k filozofiji prava je dobrodošel stimulans za kritično problematizacijo in rekonstrukcijo nekaterih splošno sprejetih pravnih doktrin in konceptov ter iskanje novih odgovorov na številna ključna pravnofilozofska in pravnopolitična vprašanja. Najsi bo njegova jurisprudenca bolj ali manj »pozitivna« ali »negativna«, dejstvo je, da so njegove pravnofilozofske intervencije dobrodošle, ker osvetlijo nekatere bližnjice in stranpoti sodobne (»liberalne«) teorije prava, pa tudi zato, ker tiste pravne teoretike, ki jih »oster zrak« Nietzschejevih spisov ne odvrne, nagovarjajo k predrugačenju pogledov na nekatere »večne« in na videz neproblematične »res¬nice« iz ustaljenega repertoarja liberalne pravne ideologije. 

Več...

Avtorskopravni in znanstveni citat

Osnovno vodilo pravil o citiranju tako v avtorskem pravu kot v znanosti na splošno je jasno razlikovanje med lastnimi in tujimi dosežki. Dovoljeno citiranje ne sme niti materialno niti moralno konkurirati citiranemu delu. Avtor najprej navede glavne pravne vire za pravilno citiranje (Bernska konvencija, Direktiva InfoSoc, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah − ZASP, ISO Standard 690:2010). Glavna pravila citiranja določa avtorsko pravo, analogno pa se uporabljajo tudi na področju znanosti. Avtorskopravna pravila obsegajo splošne (46. člen ZASP) in posebne (51. člen ZASP) pogoje, skupaj jih je pet. Prvič mora za veljavno citiranje obstajati kreativni nosilec citata, ki je lahko varovano ali nevarovano avtorsko delo. Drugič mora sam citat predstavljati avtorsko delo, in sicer varovano, objavljeno in tuje, njegova vsebina pa mora biti avtentično (verno) prevzeta. Posebni primeri pri pogoju tujih del so samocitat, dvojna stvaritev in nezavedno prevzemanje; pri teh sploh ne gre za citat. Tretjič, pogoj glede obsega citata pozna dve vrsti: polni citat, tj. citiranje celotnih avtorskih del (pri šestih kategorijah del), in delni citat (citiranje odlomkov vseh kategorij del). Količino obeh določa citirni namen. Četrtič, citirni namen ali animus citandi zakon opredeljuje kot ponazoritev, soočenje ali napotitev. Njegovo bistvo je, da morata biti glavno delo in citat notranje povezana. Petič, pri vsaki uporabi je treba navesti vir in avtorstvo uporabljenega dela, in sicer na mestu citata. Posledica pravilnega citiranja je dovoljena omejitev avtorskih pravic.

Več...

(U)pravič(e)nost znižanja starostne meje za pridobitev volilne pravice

Volilna pravica je temeljna neodtujljiva politična človekova pravica aktivnega statusa, ki tvori jedro demokratične, pluralne, moderne pravne države. Ni absolutna, temveč je podvržena različnim omejitvam, med katerimi je tudi starost (kot pogoj za pridobitev tako aktivne kot pasivne volilne pravice). Razprave o primernosti konkretne starostne meje za pridobitev volilne pravice in njenem morebitnem nižanju potekajo v okviru različnih mednarodnih organizacij, predstavniških teles držav in širše civilne družbe. Obstaja tudi veliko pobud o znižanju trenutno obstoječe starostne meje, s čimer bi se omogočila participacija na volitvah tudi mlajši generaciji (mlajši od 18 let), posledica pa bi bila povečanje obsega volilnega telesa, izboljšala bi se volilna udeležba, mladim pa bi se omogočila aktivnejša participacija v družbi, predvsem pri sprejemanju najpomembnejših družbenih odločitev (volitve, referendumi, ljudska iniciativa). Prispevek zagovarja tezo, da je trenutno prevladujoča starostna omejitev za pridobitev volilne pravice presežena ter da bi bilo treba slednjo znižati, in ponudi pregled različnih argumentov, tako tistih, ki zagovarjajo znižanje, kot tistih, ki temu nasprotujejo. Vsekakor pa je končna odločitev o morebitnih spremebah v rokah zakonodajalca, da v okviru širokega polja proste presoje, ki mu pri urejanju področja pripada, presodi, ali bo sledil argumentom in omogočil participacijo na volitvah tudi posameznikov, ki zdaj zgolj zaradi svoje starosti do tega niso upravičeni.

Več...

Problem izbire pravne podlage pri odločanju o izbrisni tožbi zaradi sprememb zemljiškoknjižne zakonodaje

Zaradi nejasnosti prehodne ureditve v ZZK-1 se je v sodni praksi pojavilo vprašanje, ali je mogoče v določenih primerih tudi po uveljavitvi ZZK-1 izbris¬no tožbo presojati po določbah ZZK. Sodna praksa na to vprašanje ne daje enotnega odgovora. V prispevku je prikazana rešitev, ki bi lahko predstavljala ustrezen prehod med navedenima zemljiškoknjižnima ureditvama, pri čemer je ločeno obravnavan položaj, ko je izbrisna tožba vložena zoper neposrednega pridobitelja, in položaj, ko se ta tožba vlaga zoper dobrovernega nadaljnjega pridobitelja. Pri neposrednem pridobitelju predlagana rešitev temelji na spoznanju, da je bila ureditev tega položaja po ZZK ustavno nesprejemljiva, pri dobrovernem nadaljnjem pridobitelju pa je izhodišče v ugotovitvi, da je zaradi načela zaupanja v pravo treba ustrezno varovati tudi dejanskega lastnika nepremičnine, čigar položaj se je z uveljavitvijo ZZK-1 poslabšal. V zaključnem delu prispevka je predstavljen še prehod med ureditvama izbrisne tožbe pred novelo ZZK-1C in po njej, pri čemer je izpostavljen položaj obligacijskega upravičenca, ki ga novelirano besedilo izrecno uvršča med upravičene vlagatelje izbrisne tožbe. 

Več...

Številka 9-10/2013

Določitev meje na morju med Republiko Hrvaško ter Republiko Bosno in Hercegovino

Geografski položaj obale Bosne in Hercegovine in pravni status njenih morskih vodá sta zanimiva ne samo v kontekstu Jadranskega in Sredozemskega morja, temveč tudi globalno. Razlog za to je, da Republika Bosna in Hercegovina izvršuje suverenost nad ozkim pasom obale (koridor Neum-Klek), ki je zaprt med dvema deloma hrvaške obale, in v(mednarodno)pravnem dejstvu, da je celot­no morsko območje Republike Bosne in Hercegovine (notranje morske vode/teritorialno morje), tako na podlagi Pomorskega zakonika Republike Hrvaške iz leta 1994 kot z novejšim pomorskim zakonikom iz leta 2004, zaprto znotraj sistema hrvaških ravnih temeljnih črt (hrvaške notranje morske vode). Prispevek obravnava nekatera žgoča mednarodnopravna vprašanja v zvezi s specifičnim pomorskim položajem Bosne in Hercegovine. Prvo se nanaša na pravni status vodá Bosne in Hercegovine (notranje morske vode/teritorialno morje), drugo na mednarodnopravno dopustnost zaprtja vodá Bosne in Hercegovine v hrvaški sistem ravnih temeljnih črt in tretje na pravno naravo pravice plovbe Bosne in Hercegovine skozi hrvaške (notranje) vode v smeri odprtega morja in/ali con v Jadranskem morju. S stališča arbitražnega postopka med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško je zanimiva razprava o uporabi načela uti possidetis pri pogajanjih in v Sporazumu o meji iz leta 1999 (Hrvaška/Bosna in Hercegovina), ki določa tako mejo na kopnem kot tudi na morju. Iz besedila sporazuma bi namreč izhajalo, da sta pri določitvi meje na morju Hrvaška ter Bosna in Hercegovina uporabili tudi načelouti possidetis (de facto oz. načelo effectivitiès), in to kljub večkrat izraženemu stališču Hrvaške, da omenjenega načela pri določitvi meja na morju med državami naslednicami nekdanje SFRJ ni mogoče uporabiti.

Več...

Potrebuje evropsko kolizijsko pravo Uredbo Rim 0?

Večina področij kolizijskega prava evropskih držav je danes urejena z uredbami Evropske unije. Te ne naslavljajo več le posameznih, najbolj perečih vprašanj kolizijskega prava, temveč skušajo oblikovati čim bolje delujoč sistem celotnega kolizijskega prava. Prispevek se v tem okviru ukvarja z vprašanjem, na kakšen način bi se evropsko kolizijsko pravo lahko in tudi moralo v prihodnosti razvijati, da bi postopoma postalo bolj sistematično in harmonično ter da bi doseglo višjo stopnjo abstrakcije. V prispevku avtor raziskuje, kateri pravni instituti iz evropskih kolizijskih uredb so skupni celotnemu kolizijskemu pravu in tvorijo t. i. splošni del kolizijskega prava. Pri posameznih od teh institutov raziskuje, koliko bi bila mogoča in koristna njihova normativna ureditev na enem mestu, v t. i. Uredbi Rim 0. Avtor ugotavlja, da je pri mnogih izmed obravnavanih institutov poenotenje možno ter da bi ob premišljeni izvedbi lahko pomembno pripomoglo k prepoznavnejši, preglednejši in nasploh bolj kakovostni pravni ureditvi.

Več...

Sodno varstvo referenduma

Zakonodajni referendum je institut neposrednega izvrševanja oblasti. V slovenski ustavni ureditvi je urejen kot naknadni potrditveni oziroma zavrnitveni referendum, torej kot korekcija in oblika nadzora parlamentarnega odločanja. Da bi se referendum o posameznem zakonu lahko izvedel, imamo tri vrste pravic, katerih uresničevanje si sledi v določenem časovnem zaporedju. Predvsem sta pomembni pravica zahtevati razpis referenduma, ki jo Ustava po zad­nji spremembi daje samo določenemu številu volivcev, in pravica glasovati na referendumu, ki jo imajo vsi volivci. Za zagotovitev učinkovitosti teh pravic jim je treba zagotoviti sodno varstvo, ki se razlikuje glede na naravo posamez­nih pravic. Ureditvi sodnega varstva referendumskih pravic bi moral zakonodajalec nameniti ustrezno in celovito pozornost. Zakonske določbe o ustavnosodnem varstvu pravice zahtevati zakonodajni referendum mora Državni zbor v roku enega leta spremeniti že zaradi zadnje ustavne spremembe. Zaželeno bi bilo, da bi vzpostavil enotno pravno sredstvo za varstvo te pravice v rokah predlagatelja referenduma, na podlagi katerega bi odločalo Ustavno sodišče o dopustnosti referenduma. Poleg spremembe zakonske ureditve varstva pravice zahtevati referendum pa bi zakonodajalec moral prenoviti tudi sodno varstvo pravice glasovanja na referendumu. Te prenove ne zahteva ustavna sprememba, zahteva pa jo neustreznost veljavne ureditve. Zakonodajalec bi moral uveljaviti referendumski spor, ki bi bil podobno kot volilni spor namenjen zagotavljanju verodostojnosti na referendumu izražene volje glasovalcev in s tem zagotavljanju legitimnosti referendumske odločitve. 

Več...

Pravna narava ustanovitvenih aktov kapitalskih družb in kategorizacija njihovih sestavin

Avtor v prispevku obravnava pravno naravo družbene pogodbe oziroma statuta kapitalske družbe ter njune sestavine. Tako prvi kot drugi akt sta pogodbi sui generis, v teoriji pogosto poimenovani kot organizacijski pogodbi. Opredelitev pravne narave je pomembna z vidika njune razlage in tudi zaradi razumevanja pomena kategorizacije posameznih sestavin. Vse sestavine družbene pogodbe oziroma statuta namreč nimajo enakega pravnega pomena – razlikovati je treba med materialnimi, formalnimi in indiferentnimi. V d. o. o. pripada družbenikom široko polje avtonomije pri urejanju notranjih razmerij, v d. d. pa je ta avtonomija močno zožena. To vpliva tudi na obseg t. i. indiferentnih sestavin, to je sestavin, ki so lahko bodisi materialne bodisi formalne, odvisno od volje družbenikov.

Več...

Osirotela dela v primerjalnem in evropskem pravu

Temeljno načelo avtorskega prava je, da mora tisti, ki želi uporabiti avtorskopravno varovano delo, pred tem vedno pridobiti dovoljenje imetnikov pravic. Uporabnik pa tega ne more pridobiti za osirotela dela – torej v primeru, kadar je povezava med imetniki pravic in delom že tako zbledela, da imetnikov pravic na delu ni mogoče najti. Da osirotela dela ne bi šla v pozabo, bi bilo smiselno omogočiti njihovo uporabo brez dovoljenja pogrešanega imetnika pravic. To zahteva tudi Direktiva 2012/28/EU o nekaterih dovoljenih uporabah osirotelih del. Vendar direktiva pušča državam članicam razmeroma proste roke pri oblikovanju režima osirotelih del. V članku ob upoštevanju prednosti in slabosti veljavnih in predlaganih režimov obravnavanja osirotelih del ter tudi značilnosti slovenske pravne ureditve podajam predlog, kako naj se direktiva prenese v slovenski pravni red. Predlog sledi namenu vzpostavitve pravičnega ravnotežja med interesi pogrešanih imetnikov pravic, da za uporabo dela dobijo plačilo, ter interesi javnosti za ohranitev slovenske kulturne dediščine in s tem tudi kulturne identitete.

Več...

Številka 11-12/2013

Vnaprejšnja dokazna ocena v slovenskem kazenskem postopku

Avtorica v prispevku obravnava položaj vnaprejšnje dokazne ocene v slovenskem kazenskem postopku. Zaradi tesne povezanosti instituta s postopkom dokazovanja najprej predstavi načelno ločenost dveh faz tega postopka, in sicer faze izvajanja dokazov in faze dokazne ocene. V nadaljevanju se nato osredotoči na institut vnaprejšnje dokazne ocene. Najprej skozi pregled sodne prakse ugotavlja, ali je vnaprejšnja dokazna ocena v našem kazenskem postopku prepovedana ali ne, nato pa razišče tudi smisel njene morebitne prepovedi. Nazadnje se posveti možnosti naših sodišč, da zavrnejo dokazni predlog iz razloga, ker je dejstvo, ki se želi dokazati, že dokazano oziroma ker je dejansko stanje že dovolj razjasnjeno, ter se sprašuje, ali je tak zavrnitveni razlog ustrezen. Zaradi nasprotujočih si mnenj, ki jih je mogoče najti v sodni praksi, se razprava sklene z ugotovitvijo, da položaj vnaprejšnje dokazne ocene v slovenskem kazenskem postopku ni jasen, natančna analiza sodnih odločitev pa nakazuje na večplasten problem obstoječe ureditve. Avtorica ob koncu sklene, da se zaradi zasnove našega kazenskega postopka vnaprejšnji dokazni oceni kot posledici sodnikove glavne besede v postopku dokazovanja ne moremo popolnoma izogniti.

Več...

Mednarodno sodstvo: bric-à-brac ali sistem?

Namen prispevka je poskus odgovoriti na vprašanje, ali je mednarodno sodstvo zgolj bric-à-brac – skupek nepovezanih institucij – ali pa tvori sistem. Avtorica zavzame širok in praktičen pristop do mednarodnega sodstva. Po njenem mnenju so merila za opredelitev mednarodnega sodstva ta: a) ustanovitev na podlagi mednarodnega instrumenta, b) odločanje na podlagi mednarodnega prava, c) pravno obvezujoča narava odločitve in d) pristojnost odločanja v primerih, da je vsaj ena stranka država ali mednarodna organizacija. Ta pristop iz pojma mednarodnega sodstva ne izključuje ad hoc sodišč in arbitraž. Podprt je z analizami koherentnosti mednarodnega prava prek sodne prakse, ki vključuje stalna mednarodna sodišča, ad hoc sodišča, mednarodno arbitražo in regionalna sodišča. Tako sta kot temeljni značilnosti mednarodnega sodstva poudarjeni njegova proliferacija in decentralizacija. V ospredju je zlasti zagotavljanje notranje usklajenosti mednarodnega prava s strani decentraliziranega mednarodnega sodstva, kar je tudi eden od ciljev vsakega nacionalnega sodnega sistema. Avtorica sklene, da mednarodnega sodstva ni mogoče označiti niti za (en) sistem niti za bric-à-brac. Korektno je, če je mednarodno sodstvo, kakršno je zdaj, opredeljeno kot sistem v nastajanju (in statu nescendi). In čeprav ni formalne hierarhije med mednarodnimi sodišči, obstaja pravno zavedanje o potrebnem sodelovanju in potencialnih težavah, vendar pa se to še ne kaže v konkretnih ukrepih.
Več...

Ozadje Jugoslovanske velike noči

Avtor obravnava ozadje na prvi pogled naivnega navdušenja slovenskih politikov pred prvo svetovno vojno nad povezovanjem južnih Slovanov v enotno državo. S tem so verjetno hoteli doseči uresničenje jezikovnih in drugih pravic Slovencev. Prepričani so bili, da sklicevanje na tesne vezi z drugimi Slovani povečuje njihovo težo v notranji avstrijski politiki. Temeljna zahteva slovenske politike od marčne revolucije naprej se je nanašala na uradno rabo slovenskega jezika. Kljub številnim predpisom, ki so jo zagotavljali, se v praksi ni mogla v celoti uresničiti. 

Več...

Odškodninska odgovornost za odločanje v upravnem postopku

Vprašanje odškodninske odgovornosti uradnih oseb, ki odločajo v upravnih postopkih, je v danem času zanimivo in povezuje pravila dveh velikih pravnih področij: upravnega in civilnega prava. Odsotnost posebne zakonske ureditve odškodninske odgovornosti nosilcev oblasti se izrazi v uporabi splošnih pravil obligacijskega prava, čemur sledi tudi novejša sodna praksa, ki je odgovorila na vprašanje pravnih podlag za odgovornost države v primeru protipravnega ravnanja sodnikov in tožilcev kot organov države. Temu lahko z vsebinsko enakimi kriteriji sledi tudi razreševanje vprašanja odgovornosti nosilcev izvršne veje oblasti, kar pomeni, da predstojniki upravnih organov in druge osebe, ki so pooblaščene za odločanje v upravnem postopku, ne morejo biti osebno odškodninsko odgovorni za škodo tretjim osebam, povzročeno s protipravnimi upravnimi akti. Hkrati pa uporaba splošnih pravil odškodninske odgovornosti tudi v povezavi z odgovornostjo nosilcev upravnega odločanja povzroča težave, ki jih prispevek tudi obravnava. Zaključek, ki ga ponuja navedena razprava, pa je (tudi) v tem, da se mora ob uveljavljanju odškodninske odgovornosti države ščititi tudi samostojnost uradnih oseb pri odločanju v upravnih postopkih in omejiti njihova izpostavljenost odškodninskim tožbam. 

Več...

Številka 1-2/2014

Časovnost pravne igre (Ob odločbi Ustavnega sodišča RS o dodatnem davku)

V Sloveniji lahko izjemoma posamezne zakonske določbe veljajo za nazaj (retroaktivno). Retroaktivnost je dovoljena, če gre za posamezne določbe, te morajo biti zakonske, sámo retroaktivnost mora zahtevati javna korist in retroaktivna določba ne sme posegati v pridobljene pravice (drugi odstavek 155. člena Ustave RS). Merila, ki dovoljujejo retroaktivnost, morajo biti izpolnjena kumulativno. Pravno nedopustno bi bilo, če bi merilu javne koristi dali tolik¬šno težo, da bi dopustili tudi poseg v pridobljene pravice. 

Retroaktivno zakonsko pravilo ne sme popravljati morebitnih učinkov (npr. zelo visokih dohodkov), ki so nastali v okviru pravno dovoljenih možnosti in jih ex post facto ocenjujemo kot socialno nepravične. Pravi razlog, ki utemeljuje morebitno retroaktivno veljavnost zakonskega pravila, je sedanji razlog, ki ga v času, v katerega retroaktivno posegamo, še ni bilo.

V življenju se lahko primeri, da je davčni dejanski stan v razvoju in ga zato predpis, ki velja za naprej, ne more v celoti zajeti. Ta okoliščina ne more biti pravni izgovor, ki naj bi kar po naravi stvari utemeljeval retroaktivnost. Če je v resnici tako, da posameznega davčnega obdobja ni mogoče razčleniti na več davčnih prejemkov, ker je, denimo, izplačilo enkratno in zapade ob koncu koledarskega leta, pomeni, da mora biti davčna obremenitev sorazmerna glede na dolžino in intenzivnost davčnega obdobja. Ta obveznost se lahko nanaša samo na obdobje, ki teče od trenutka, ko zakon začne veljati.

Načelo sorazmernosti ni merilo, ki bi lahko upravičilo retroaktivni poseg v pridobljeno pravico. Prva stopnja načela sorazmernosti je, da morata biti tako cilj kot sredstvo, med katerima iščemo pravo mero, ustavna in zakonita. Retroaktivno zakonsko določilo, ki ne ustreza kumulativno predpisanim merilom retroaktivnosti, je neustavno sredstvo. Brž ko sta cilj in (ali) sredstvo nepravna, je eo ipso izključeno tudi to, da bi ugotavljali, ali je sredstvo primerno, nujno in sorazmerno glede na cilj.

Več...

Odkupna pravica po stanovanjskem zakonu in skupno premoženje zakoncev – skupna ugodnost ali vložek posebnega premoženja v skupno?

Avtorja v prispevku najprej predstavita ustaljeno stališče sodne prakse, da ugod¬nosti odkupa stanovanja po Stanovanjskem zakonu v primeru, ko je odkup financiran iz skupnih sredstev, ni mogoče šteti v korist enega od zakoncev, temveč v korist obeh. V nadaljevanju navedeta in s konkretnimi primeri ponazorita argumente, ki zbujajo dvom o pravilnosti omenjenega stališča za primere, ko nobeden od zakoncev ni bil imetnik stanovanjske pravice, pravico do odkupa pa je eden od njiju kot ožji družinski član uresničil s privolitvijo imetnika stanovanjske pravice. Po mnenju avtorjev bi se v teh primerih premoženjska narava odkupne pravice morala odraziti pri določitvi deležev na skupnem premoženju, in sicer kot vložek posebnega premoženja enega od zakoncev v skupno premoženje. Avtorja predstavita rešitev, ki bi z najmanjšim posegom v obstoječo sodno prakso omogočala upoštevanje pravice do odkupa pri določitvi deležev na skupnem premoženju.

Več...

Kvorum na zakonodajnem referendumu v našem in v primerjalnem pravu

Ureditve zakonodajnega referenduma v ustavnih sistemih evropskih držav z razvito neposredno demokracijo se med seboj razlikujejo po vrsti oziroma obliki referenduma, po postopkih za njegovo uporabo ter po pogojih za sprejem referendumske odločitve. Pogoje za sprejem odločitve na zakonodajnem referendumu na teoretični ravni razvrščamo v tri skupine. V prvo skupino spada večina, ki je potrebna za sprejem odločitve na zakonodajnem referendumu, in je obligatorni pogoj za izvedbo vsakega zakonodajnega referenduma. V drugo skupino pogojev za sprejem referendumske odločitve uvrščamo kvorume, in sicer kvorum udeležbe ter kvorum odobritve oziroma zavrnitve. V tretjo skupino pa uvrščamo t. i. druge pogoje za sprejem odločitve na zakonodajnem referendumu, ki so lastne zgolj referendumskim ureditvam v posameznih državah. Določitev kvoruma ali drugih pogojev za sprejem odločitve na referendumu je v nasprotju z referendumsko večino fakultativne narave in praviloma sledi namenu večje legitimnosti referendumske odločitve. V državah, ki predvidevajo suspenzivni potrditveni referendum, je za potrditev zakona na referendumu praviloma potrebna večina glasov volilnih upravičencev, ki so glasovali (relativna večina), pri čemer v večini primerov tudi nista predpisana kvorum udeležbe oziroma kvorum odobritve. V državah, kjer je predviden suspenzivni zavrnitveni referendum, je za veljaven sprejem referendumske odločitve prav tako potrebna relativna večina, pri čemer je hkrati predpisan kvorum zavrnitve. Države, ki poznajo razveljavitveni zakonodajni referendum, v večini primerov kot pogoj za referendumsko odločitev predpisujejo kvorum udeležbe. Še nedavno je bila slovenska ureditev zakonodajnega referenduma deležna številnih kritik, pri čemer sta se kot najbolj problematični kazali ureditev predlagateljev in predmeta zakonodajnega referenduma ter legitimnost na referendumu sprejete odločitve. Z Ustavnim zakonom o spremembah 90., 97. in 99. člena Ustave Republike Slovenije je bila naša ureditev zakonodajnega referenduma v celoti spremenjena, posledično pa so se spremenili in zaostrili tudi pogoji za sprejem referendumske odločitve.

Več...

Glosa o interpretacijski diskreciji pri pregonu kaznivega dejanja poslovne goljufije

Kaznivo dejanje poslovne goljufije je daleč najbolj pogosto kaznivo dejanje s področja gospodarske kriminalitete, s katerim se srečujejo organi odkrivanja, pregona in sojenja. Rdeča nit prispevka je vprašanje, kako je mogoče zamejiti nadaljnje drsenje tega kaznivega dejanja v gospodarsko bagatelo. Po uvodni sumarni predstavitvi (normativnega) razvoja inkriminacije poskusi avtor na podlagi obsežne terenske raziskave razvrstiti zaznane pojavne oblike obravnavanega kaznivega dejanja v (pod)tipe glede na različne stopnje neprava. V osrednjem delu prispevka pa obravnava dva problematična vsebinska sklopa, ki dajeta organom pregona in sojenja na voljo določeno stopnjo interpretacijske diskrecije glede pregona, in sicer vprašanje stopnje kvalifikacije oz. konkretizacije preslepitve ter objektivni pogoj kaznivosti in z njim povezano vprašanje t. i. ex post facto plačil.

Več...

Razdružitev statutarnega in dejanskega sedeža slovenske družbe

V prispevku avtorica obravnava vprašanje posledic teorije dejanskega sedeža, ki je v slovenskem pravu sprejeta za domače družbe. Slovenska družba (s statutarnim sedežem v Sloveniji) mora izpolnjevati načelo teritorialne skladnosti sedeža družbe. Če to načelo prekrši in v Sloveniji nima (več) dejanskega sedeža, ji po slovenskem pravu, tj. pravu njene ustanovitve, ni več priznana pravna subjektiviteta. Pomisleke vzbujata morebitna dolžnost in način preverjanja lokacije dejanskega sedeža družbe s strani registrskih organov. Ob tem avtorica zaradi vrste praktičnih razlogov in ekonomskih vzgibov zaključi, da bi bilo treba za slovenske družbe teorijo dejanskega sedeža odpraviti in jim s tem dopustiti čezmejni prenos zgolj dejanskega sedeža. V prispevku je ob sklicevanju na sodno prakso Sodišča EU poudarjeno, da obstaja pravna podlaga za čezmejni prenos statutarnega (in dejanskega) sedeža družbe v določbah Pogodbe o delovanju EU, vendar je treba v luči zagotavljanja pravne varnosti kljub temu čim prej sprejeti Štirinajsto direktivo s področja prava družb. Avtorica prav tako ob sklicevanju na sodno prakso Sodišča EU sprejme stališče, da Slovenija ne glede na teorijo dejanskega sedeža slovenskim družbam praviloma ne bi smela preprečevati čezmejnega prenosa zgolj statutarnega sedeža. 

Več...

Številka 3-4/2014

Priposestvovanje služnosti v javno korist

Prispevek uvodno prikaže razmerje med klasičnimi služnostmi in služnostmi v javno korist ter zakonske podlage in dejansko prakso stvarnopravnega urejanja javnih infrastrukturnih omrežij na tujih zemljiščih, pri čemer se osredotoča na možnosti priposestvovanja služnosti v javno korist tako po starejši kot novejši zakonodaji in sodni praksi. Analizirana je tudi dopustnost takšnega priposestvovanja z vidika ustavnih določb. Posebej je obravnavana dolžnost plačila nadomestila v primeru priposestvovanja služnosti v javno korist. Opravljena je tudi analiza, kako vpis poteka omrežja v zbirni kataster gospodarske javne infrastrukture vpliva na dobro vero pridobitelja služeče nepremičnine. V zadnjem delu se avtorja sprašujeta, kako bi bilo mogoče s specialno zakonsko ureditvijo olajšati urejanje stvarnopravnega položaja javne infrastrukture glede na posebnosti njene gradnje in delovanja.

Več...

Pravica do učinkovitega sodnega varstva in načelo učinkovitosti v pravu EU

Z vidika dostopa do sodišča temeljna pravica do sodnega varstva omogoča uresničevanje vseh drugih pravic. Za posameznike, ki uresničujejo svoje (materialne) unijske pravice, sta na ravni EU bistvenega pomena načelo učinkovitosti in pravica do učinkovitega sodnega varstva. Načelo učinkovitosti je kot splošno načelo prava EU vedno vezano na dileme učinkovite uporabe prava EU oziroma na vprašanja sodnega varstva unijskih pravic z nacionalnimi in tudi unijskimi pravnimi sredstvi. V praksi pa je za uporabo načela učinkovitosti pomembna sodna praksa Sodišča EU (v nadaljevanju SEU), vezana na interpretacijo pravice do učinkovitega sodnega varstva, kot izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic ter iz 6. in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Tako se mora pravica do učinkovitega sodnega varstva razlagati kot dolžnost sodnega sistema, da zagotovi učinkovito uresničevanje posameznikovih pravic s področij, ki jih ureja pravo Unije. Tako sta načelo učinkovitosti in uresničevanje posameznikove pravice do učinkovitega sodnega varstva medsebojno logično povezana. Celo več, pravica do učinkovitega sodnega varstva in načelo učinkovitosti se pogosto prekrivata prav v situacijah, ko učinkovito pravno sredstvo zagotavlja tudi ustrezno uporabo prava EU. Pravica do učinkovitega sodnega varstva, kot jo je prek uporabe 6. in 13. člena EKČP izoblikovalo SEU oziroma kot izhaja iz 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah EU (v nadaljevanju Listine), je torej za posameznika pomemben argument pri zatrjevanju, da ima (nacionalno) pravilo restriktivni učinek na uresničevanje njegove (materialne) unijske pravice. Hkrati pa je v članku še posebej obravnavano uresničevanje te pravice z vidika večplastnosti pravnega reda, to je v okviru njenega varstva na ravni prava EU, EKČP in nacionalnega prava. Zato so primerjana izhodišča in standardi 6. in 13. člena EKČP, 47. člena Listine in 23. člena Ustave Republike Slovenije. Posamezniki se kljub vsem zahtevam obravnavane pravice v okviru njenega »večplastnega uresničevanja« na ravni uporabe prava EU še vedno srečujejo z različnimi procesnimi ovirami, ki v končni posledici lahko vodijo tudi do t. i. situacij zanikanja sodnega varstva. Med konkretnimi predlogi za izboljšanje obstoječega stanja sodnega varstva posameznikov na ravni EU je obravnavan tudi pomen pristopa EU k EKČP. 

Več...

Številka 5-6/2014

Podjetniško premoženje zakoncev po Družinskem zakoniku

Besedilo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je nastalo v času družbene lastnine, ko podjetništvo v Sloveniji še ni bilo razvito. Po osamosvojitvi Republike Slovenije leta 1991 in sprejetju nove ustavne ureditve se je podjetništvo v Sloveniji začelo pospešeno razvijati. S podjetniško dejavnostjo se ukvarjajo tudi osebe, ki so v zakonski zvezi. Premoženje nekaterih zakoncev se občutno poveča prav na račun podjetniške dejavnosti. V teh primerih delež v gospodarski družbi praviloma pomeni največji del skupnega premoženja zakoncev. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pri urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema ne predpisuje posebnih pravil v zvezi z udeležbo zakoncev v gospodarski družbi. Družinski zakonik, ki je bil v letu 2012 zavrnjen na referendumu, vsebuje dve novi določbi o premoženjskih razmerjih med zakoncema v zvezi z njuno udeležbo v podjetju. Avtor analizira skladnost teh dveh določb z drugimi določbami družinskega prava o premoženjskih razmerjih med zakoncema in predstavi svoj pogled na ureditev premoženjskih razmerij med zakoncema v zvezi z njuno udeležbo v podjetju.

Več...

Faza preizkusa sklepčnosti tožbe

Avtor v prispevku obravnava in kratko predstavi veljavno ureditev instituta sklepčnosti tožbe ter ga razlikuje od faze predhodnega preizkusa tožbe; sklepč­nost ni pogoj za popolnost tožbe. Avtor ugotavlja neprimernost veljavne ureditve, ki se kaže zlasti v ureditvi položaja toženca, ki mu je vročena nesklepčna tožba – četudi iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, mora sodišče tožbo (ki ima vse sestavine iz 180. člena Zakona o pravdnem postopku in za katero je plačana sodna taksa) vročiti toženi stranki, da nanjo odgovori, ter jo pri tem opozoriti, da bo v primeru, da v postavljenem roku ne bo odgovorila na tožbo ali da odgovor na tožbo ne bo obrazložen, izdalo zamudno sodno. Navedeni položaj je obravnavan z vidika veljavne in primerjalnopravne ureditve ter z vidika pravne teorije. V zadnjem delu prispevka avtor predlaga spremembo Zakona o pravdnem postopku.

Več...

(Ne)zadovoljivost reforme stroškov zastopanja po odvetniku 2003/2008: Analiza na primeru zastopanja v klasičnih pravdnih postopkih pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani

Analizirali smo reformo odvetniških stroškov, ki je bila sprejeta v okviru širšega Projekta Lukenda na primeru zastopanja v klasičnih pravdnih postopkih, končanih na prvi stopnji pred pravdnim oddelkom Okrožnega sodišča v Ljubljani. Zakonodajalec je šel v spremembe s prepričanjem, da se bo postopek z novo tarifo pospešil in pocenil. Naše ugotovitve so nasprotne zadanemu zakonodajnemu cilju: zastopanje je po novi tarifi (načelo enega računa za sklop storitev) v povprečju enako drago kot po stari tarifi (načelo računa za vsako storitev posebej), večina zadev bi bila dražja po novi tarifi že ob sprejemu reforme, pospešitev postopka s procesnimi končnimi odločitvami pa bi postopek po novi tarifi v povprečju dodatno podražila. Celo pri vrednosti spora obstaja v linearni regresiji močan indic, da ta ni nevtralen dejavnik, ampak postopek po novi tarifi celo draži. Občutno se je podražilo zastopanje pri pravnih sredstvih, vendar celostni učinek primerjave stroškov kaže, da je zakonodajna reforma dosegla le redistribucijo stroškov zastopanja brez prave nove družbene koristi.

Več...

Edicijska dolžnost domnevnega storilca v kazenskem postopku

Tema prispevka je edicijska dolžnost domnevnega storilca v kazenskem postopku. Ključno vprašanje je, ali privilegij zoper samoobtožbo prepoveduje prisiljevanje osumljenca ali obdolženca k izročanju listin, predmetov ali podatkov organom kazenskega postopka. V prispevku avtor to vprašanje analizira z več vidikov. Pri analizi besedila Zakona o kazenskem postopku ugotavlja, da gola jezikovna razlaga vodi v sklep, da je tudi domnevni storilec dolžan izročiti zahtevane predmete, listine in podatke. Podobno velja, če analiziramo relevantne odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Sodišče se s tem vprašanjem sicer še ni soočilo, je pa zavzelo stališča, ki govorijo v prid veljavnosti edicijske dolžnosti tudi za osumljenca oziroma obdolženca. Analiza judikature Evropskega sodišča za človekove pravice in primerjalna analiza izbranih ureditev pa pokaže, da bo treba tudi v slovenskem pravu zavzeti stališče, da privilegij zoper samoobtožbo prepoveduje vsaj prisilo zoper domnevnega storilca, če se ta ne odzove na zahtevo, naj organom postopka izroči zahtevane listine, predmete ali podatke. 

Več...

Številka 7-8/2014

So etični standardi del pogodbe o mednarodni prodaji blaga?

Prispevek obravnava vprašanje upoštevnosti etičnih standardov pri mednarodni prodaji blaga, za katero se uporabljajo pravila Konvencije Združenih narodov o mednarodni prodaji blaga (CISG), in način, kako etični standardi, ki so nematerialne narave, vplivajo na presojo skladnosti blaga. Uvodoma je prikazan vpliv novejših razvojnih trendov, povezan z vprašanjem etičnosti proizvodnje, na mednarodno trgovino in akterje na tem trgu. Pojasnjeno je, da ima etična ozaveščenost družbe posledice tudi v pogodbenih razmerjih med mednarodnimi trgovinskimi partnerji. V nadaljevanju se avtor zavzema za potrebnost upoštevanja nematerialnih lastnosti blaga, ki vplivajo na samo pojmovanje njegove kakovosti. V prispevku so nato obsežneje predstavljeni možni načini vključevanja etičnih standardov v pogodbo, pri čemer so nekatere inkorporacije mogoče tudi brez volje pogodbenih strank. Opravljena je tudi analiza pravnih sredstev v primeru neupoštevanja etičnih standardov. Avtor sklene z načelnim odobravanjem nakazanega razvoja, vendar opozori, da je treba upoštevati tudi interpretativne meje same Konvencije.

Več...

Odpoved avtorski pravici

Najnovejši predlog sprememb ZASP predvideva uvedbo instituta odpovedi malim pravicam. Vendar je nejasno, ali institut odpovedi avtorskim pravicam spada v sistem slovenskega avtorskega prava. Ta namreč temelji na monistični teoriji, po kateri je avtorska pravica celovita pravica na avtorskem delu. Zato je avtor ne more niti v celoti niti delno prenesti ali se ji nepreklicno odpovedati, temveč jo lahko le obremeni s pravico drugega. Da bi bila odpoved malim pravicam sistemsko ustrezna, bi moral zakon sprejeti dualistično teorijo prava, po kateri so avtorske pravice ločene in ločljive. Taka rešitev bi sicer omogočila avtorjem večje razpolaganje z malimi pravicami kot po veljavnem pravu, v skladu s katerim jih obvezno upravlja kolektivna organizacija. Vendar bi to za avtorje lahko imelo tudi negativne posledice, saj svojih odločitev o odpovedi pravicam, tudi če bi se kasneje izkazale za nepravilne, ne bi mogli več spremeniti. Za varovanje koristi mladih neuveljavljenih avtorjev bi lahko zakon namesto tega določil kolektivno upravljanje vseh malih pravic na pogodbeni podlagi. Tako bi se vsak avtor lahko sam odločil, ali bo pravice uveljavljal prek kolektivne organizacije ali pa bo dovolil brezplačno uporabo svojih del. Za varovanje interesov članov kolektivnih organizacij pa bi zakon lahko določil zakonske domneve in pogodbene kazni v korist kolektivnih organizacij.

Več...

Pravni standardi imisijskega prava

Prispevek opredeljuje pomen pravnih standardov in vlogo sodišča pri zapolnjevanju njihove vsebine. Opozarja na razpršenost normativne ureditve imisij v pozitivnem pravu in se osredotoča na aktualne probleme teh standardov v sodni praksi. Številnost in nejasnost nekaterih pravnih standardov, ki jih ponuja slovenska zakonodaja, primerja s pravno ureditvijo germanskega kroga. S predstavitvijo normativne ureditve imisij v nemški, avstrijski in švicarski pravni ureditvi, zlasti pa njihove pravne teorije in sodne prakse, nakaže, da je pravne standarde mogoče poenotiti in urediti na enem mestu. Takšna rešitev bi bila mogoča v enotnem civilnem zakoniku. V našem pravnem sistemu, ki ima stvarno- in obligacijskopravne temelje, pa mora sodna praksa skrbeti za pravilno oblikovanje in enotno uporabo teh pravnih standardov.

Več...

Številka 9-10/2014

Dokazovanje v postopku odločanja o odvzemu premoženjske koristi in premoženja

Avtor se v prispevku posveča aktualnim procesnopravnim vprašanjem kazenskopravnega odvzema premoženjske koristi, ki je (zlasti) materialnopravno v zadnjih letih doživel pomembne spremembe. Pri tem izhaja iz različnih materialnopravnih in procesnopravnih podlag in obravnava vprašanja veljavnosti domneve nedolžnosti, dokaznega standarda, odločanja po prostem preudarku in uporabe obtožnega načela. Posebno pozornost namenja procesnim vidikom razširjenega odvzema premoženjske koristi, ki jih obravnava skozi prizmo uveljavljenih stališč Evropskega sodišča za človekove pravice in nekaterih primerjalnopravnih primerov.

Več...

Številka 11-12/2014

Nekatera vprašanja v zvezi z izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj zunaj stečaja

Tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj je praviloma tožba z dvočlenskim tožbenim zahtevkom oblikovalne in dajatvene narave. Ker je zahtevek za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj tudi oblikovalne narave, je treba po mnenju avtorjev prispevka paulijanski ugovor uveljavljati z nasprotno tožbo, ki ni vezana na prekluzivna roka iz prvega odstavka 257. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Avtorja se zavzemata, da začne omenjeni rok v primeru prenosa lastninske pravice na nepremičnini teči že z dnem izstavitve in izročitve popolnega zemljiškoknjižnega dovolila, in ne šele z dnem vložitve predloga za vknjižbo, kot je stališče sodne prakse. Značilnosti dejanja, ki je bilo storjeno v škodo upnikov v smislu 255. člena OZ, ima lahko zgolj razpolagalni pravni posel. Za nične pravne posle izpodbijanje s paulijansko tožbo ni ustrezno. Upniku v primeru uspeha z ničnostno tožbo ni mogoče odrekati aktivne legitimacije za izbrisno tožbo, saj v nasprotnem primeru ne bi mogel doseči zemljiškoknjižne izvedbe posledic take sodbe in bi bilo njegovo pravno varstvo neučinkovito.

Več...

Priznanje in izvršitev odločb v čezmejnih postopkih zaradi insolventnosti

Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti se uporablja za postopke v primeru insolventnosti s čezmejnimi učinki, tj. če ima dolžnik (pravna ali fizična oseba) premoženje ali upnike v vsaj dveh različnih državah članicah. Postopke v primeru insolventnosti Uredba definira kot postopke, ki imajo za posledico delni ali popolni odvzem dolž¬nikovega premoženja in imenovanje upravitelja (generalna klavzula). Uredba se kot sekundarni pravni akt EU uporablja neposredno v državah članicah, konkretno pa določa predvsem, katero sodišče je pristojno za začetek insolvenčnega postopka, pravo, ki se uporablja, in pravila za koordinacijo glavnega in teritorialnih postopkov zaradi insolventnosti. Glavni postopek zaradi insolventnosti se vodi v tisti državi članici EU, na ozemlju katere je središče dolžnikovih glavnih interesov. Za pravno osebo se domneva, da je središče njenih glavnih interesov registrirani sedež, za fizično osebo pa tam, kjer ima stalno prebivališče. Če ima dolžnik tudi poslovalnico oziroma premoženje na ozem¬lju druge države članice, se lahko tudi v tej državi uvede poseben teritorialni insolvenčni postopek. Čeprav je bila Uredba sprejeta z namenom zagotavljanja pravilnega delovanja notranjega trga in povečanja učinkovitosti čezmejnih postopkov, pa nekaterih praktičnih vprašanj postopka ne ureja in tako še vedno ne zagotavlja ustreznega varstva pred pojavom forum shopping. V prispevku je podrobneje predstavljen postopek priznanja sodnih odločb v primeru insolventnosti po določbah Uredbe in po določbah ZMZPP in ZFPPIPP, hkrati pa so podani tudi konkretni predlogi sprememb, ki bi jih bilo treba uvesti.

Več...

Razmerje med neposrednimi zahtevki podizvajalcev in neposrednimi plačili podizvajalcem

Prispevek obravnava pravni institut neposrednih zahtevkov podizvajalcev kot obligacijskopravni institut in institut neposrednih plačil podizvajalcem kot pravni institut prava javnih naročil zlasti z vidika njunih medsebojnih razmerij. Uvodoma opredeljuje oba instituta in njuno pravno naravo (neposrednih zahtevkov podizvajalcev kot obliko zakonite cesije in neposrednih plačil pod¬izvajalcem kot obliko asignacijskega razmerja), v osrednjem delu pa kritično obravnava njuno medsebojno razmerje, kot izhaja iz pozitivne ureditve v slovenskem pravnem redu. Prispevek opozarja, da je vprašanje ureditve njunih medsebojnih razmerij, čeprav pomembno, povsem neurejeno, kar povzroča veliko negotovosti v pravnih razmerjih. Posebej je poudarjeno, da je razmerje med institutoma mogoče interpretirati bodisi kot razmerje institutov, ki se dopolnjujeta, ali kot razmerje institutov, ki se izključujeta. V prispevku je zavzeto stališče, da so neposredna plačila podizvajalcem glede na neposredne zahtevke podizvajalcev specialni institut, in njegovo uporabo izključuje, pri čemer pa je poudarjeno, da trenutna ureditev dopušča tudi drugačno razlago, kar kaže, da ureditev ne zagotavlja pravne varnosti, kar bi moral biti njen cilj.

Več...

Ali je sodna praksa glede 1. člena EKČP konsistentna?

V času globalizacije in boja proti terorizmu se vse bolj postavlja vprašanje, ali so države pogodbenice dolžne spoštovati Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin tudi, kadar delujejo zunaj svojega ozemlja. Pri tem je ključnega pomena razlaga 1. člena Konvencije, ki omejuje njen doseg – države pogodbenice so dolžne zagotavljati konvencijske pravice le tistim posameznikom, ki so pod njihovo jurisdikcijo. Stališče sodne prakse je, da države izvajajo jurisdikcijo primarno teritorialno, pri čemer obstajajo tri skupine izjem – kadar država pogodbenica izvaja učinkovit nadzor nad ozem¬ljem zunaj lastnega teritorija, kadar ima učinkovito oblast nad posameznikom oziroma kadar izvaja vse ali nekatere javne funkcije, pri čemer pride do kršitve konvencijskih pravic med njihovim izvajanjem.

Več...

Pravna narava odvzema po Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora

Članek obravnava pravno naravo odvzema premoženja, ki ga je uzakonil nedavno sprejeti Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI). Mnenja strokovne javnosti o njej se namreč razlikujejo. Zagovorniki zakona pravijo, da gre za odvzem civilnopravne narave in da zato v postopku, v katerem se o njem odloča, ne veljajo nekatere procesne varovalke, ki so sicer temeljne procesne garancije v kazenskem postopku. Nasprotniki pa trdijo, da gre za kazenski odvzem in da mora biti zato oseba, katere premoženje je predmet odvzema, deležna ustreznih procesnih garancij, kakršne ima obdolženi v kazenskem postopku. V prispevku so najprej predstavljene bistvene značilnosti obeh vrst odvzema: kazenskega in civilnega. V nadaljevanju so predstavljena merila, izoblikovana v ameriški sodni praksi in v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki omogočajo razmejitev med civilnimi in kazenskimi zadevami. Na podlagi teh kriterijev je opravljena analiza odvzema premoženja, ki ga ureja ZOPNI, z namenom ugotovitve njegove pravne narave.

Več...

Položaj služinčadi – od kratkotrajne revolucionarne emancipacije do poslabšanja položaja v Napoleonovem času

»Zakon ne priznava služabništva,« je določal 18. člen Deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1793. Ta ideja je bila v resnici revolucionarna in je prinašala velik demokratičen napredek, saj je odpravljala očitno diskriminiranje služabnikov. Termidorska reakcija po smrti Robespierra ni bila naklonjena tej enakosti in jo je hitro odpravila. Služabniki so morali še dolgo ostati zunaj javnega življenja in zaprti v zasebno sfero, kjer so bili žrtve določene vrste capitis deminutio. Avtor obravnava položaj služinčadi v času francoske revolucije in v teku 19. stoletja predvsem v luči načelne enakosti vseh ljudi, ki jo je razglasila Deklaracija o pravicah človeka in državljana.

Več...

Številka 1-2/2015

Razmerje med izbrisnim in kondikcijskim zahtevkom

Avtorica v prispevku obravnava instituta izbrisne tožbe in kondikcije ter predpostavke za uveljavljanje izbrisnega ali kondikcijskega zahtevka. Izhaja iz veljavne normativne ureditve, ki instituta kondikcij ne ureja. Hkrati obravnava institut neupravičene pridobitve, prek katerega izpelje presojo utemeljenosti uveljavljanja kondikcijskega zahtevka v novejši sodni praksi. Pri tem je izpostavljeno vprašanje obveznosti vrnitve premoženja, za katerega je bila pogodbena stranka (neupravičeno) okoriščena.

Več...

Vloga pilotnih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice pri obravnavanju pravice do sojenja v razumnem roku

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) se sooča z naraščajočim številom zadev, ki se nanašajo na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, kar pomeni, da ima večina držav članic Sveta Evrope sistemski problem glede trajanja sodnih postopkov. 

ESČP je ta problem sprva reševalo tako, da se je potem, ko je po obravnavi podobnih primerov zaznalo, da je problem v državi sistemski, pri naložitvi splošnih ukrepov državi sklicevalo na 46. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki države zavezuje k spoštovanju sodb, v katerih so stranke (kvazipilotne sodbe). Dne 21. februarja 2011 je sprejelo pravilo 61, ki določa postopek sprejemanja pilotnih sodb. Pilotno sodbo naj bi sodišče izdalo v primeru, ko v državi članici obstaja strukturni ali sistemski problem, zaradi katerega bi se lahko pojavilo več sorodnih zahtevkov. Avtorja raziskujeta, koliko so (kvazi)pilotne sodbe primeren način za obravnavanje primerov, v katerih je prišlo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, in predlagata nekaj možnih rešitev. Smiselno bi bilo sprejeti ustrezne ukrepe in merila tako na strani ESČP kot tudi na strani držav podpisnic EKČP ter razmisliti o povečanju pomena alternativnega reševanja sporov in omilitvi (opustitvi) državnega monopola za vodenje sodnih postopkov.

Več...

Pravica izdajati predpise in parlamentarne svoboščine v času angleške restavracije (1660–1688)

Članek obravnava utemeljevanje zakonodajne vloge spodnjega doma angleškega parlamenta z njegovim zgodovinskim razvojem. Zagovorniki sistema common law so se sklicevali na vlogo ljudskih zborov še v času pred uvedbo fevdalnega reda, vladarjevi privrženci pa so ugovarjali z utemeljitvijo, da gre za pravice, ki so najtesneje povezane s podelitvijo zemlje plemičem in njihovo službo z nasvetom. Lordi so bili člani sveta, ker so dobili gospostva neposredno od vladarja. Vitezi, člani zbora komun, pa so to pravico dobili na podlagi običaja. Glede zakonodajne pravice spodnjega doma so zagovorniki spodnjega doma zaradi nasprotovanja kraljevi absolutni oblasti spet poudarjali vlogo običaja. Tako je spodnji dom odločal o davkih in zato vladar vlada usklajeno z obema domoma parlamenta. Nasprotno so kraljevi zavezniki poudarjali, da spodnji dom lahko zgolj prosi in predlaga, medtem ko lordi kralju lahko tudi svetujejo. V vsakem primeru pa je edini upravičeni ustvarjalec prava vladar in vse pravice in svoboščine parlamenta so stvar njegove dobre volje oziroma njegovo darilo. 

Več...

Številka 3-4/2015

Varstvo osebnostnih pravic obdolžencev pri medijskem poročanju o kazenskih postopkih

Mediji imajo v sodobnih demokratičnih družbah pomembno vlogo in izjemen vpliv na dojemanje družbene resničnosti. To se kaže tudi pri poročanju o kazenskih postopkih, kjer lahko mediji opravljajo pomembno vlogo informiranja javnosti in nadzora civilne družbe nad delovanjem sodne veje oblasti. Tako lahko mediji prispevajo k poštenemu poteku kazenskega postopka, vendar samo, če poročajo strokovno, nepristransko, na podlagi vestnega raziskovanja dejstev ter ob spoštovanju osebnostnih pravic udeležencev postopka. V nasprotnem primeru je učinek medijev na potek kazenskega postopka izrazito negativen. V preteklosti je javnost opravljala pomembno vlogo pri varovanju obdolžencev pred samovoljo sodstva, v sodobnih družbah pa se vse bolj pojavlja potreba po varovanju obdolžencev pred javnostjo oziroma mediji. Posebno vlogo pri tem ima varstvo obdolženčeve zasebnosti in njegovih osebnostnih pravic, saj se z nesorazmernimi posegi vanje pri medijskem poročanju o kazenskih zadevah lahko ogrozijo temeljne garancije poštenega kazenskega postopka. V članku so obravnavana ustavna in teoretična izhodišča varstva osebnostnih pravic obdolžencev pri medijskem poročanju o kazenskih zadevah. Na tej podlagi so nato predstavljeni veljavna ureditev medijskega poročanja o kazenskih zadevah v Sloveniji in razmisleki o nekaterih možnih zakonodajnih rešitvah.

Več...

Suspenzivni učinek nadzora nad koncentracijami v Sloveniji

Prispevek izjemno podrobno analizira slovensko ureditev suspenzivnega učinka nadzora nad koncentrativnimi procesi. Avtor predstavi številne pomembne izsledke, ki igrajo odločilno vlogo pri razumevanju postopka presoje koncentracij. Članek odstira tudi podrobnosti v zvezi z zakonodajnim postopkom sprejemanja novel Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence-1 in kritično ocenjuje nekatere določbe tega zakona, ki po avtorjevem mnenju nimajo vzporednice v evropski ali primerjalnih zakonodajah. Posebej natančno je analiziran režim 44. in 45. člena ZPOmK-1, pri čemer avtor opozori predvsem na interpretacijo, ki pridobitelju nadzora omogoča izvrševanje pravic v smislu njihove odsvojitve, saj slednja rezultira v stanju, kakršno je bilo pred začetkom koncentracije.

Več...

Dobra vera pri priposestvovanju služnosti: vidik priposestvovalca

Članek obravnava dobro vero priposestvovalca kot enega od pogojev za priposestvovanje služnosti po Občem državljanskem zakoniku, Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in Stvarnopravnem zakoniku. Razpravlja o vsebini pojma dobre vere in o načinu njenega dokazovanja oziroma izpodbijanja. Zlasti gre za vprašanje, katere so tiste dejanske podlage, na katerih lahko temelji dobra vera priposestvovalca, ki ravna z dolžno skrbnostjo: zemljiškoknjiž¬no nerealizirana pogodba, odločba državnega organa, lastnikovo neformalno pisno soglasje. Ker je dobra vera notranje prepričanje, so pomembni zunanji znaki, po katerih lahko ugotavljamo njen obstoj.

Več...

Retroaktivnost in narava prava

Razprava skuša pokazati, da se najprimernejše razumevanje retroaktivnosti izogiba dvema skrajnostma. Prvo šteje retroaktivnost za nemogočo, saj naj bi pravo ne moglo učinkovati za nazaj. Drugo trdi, da je retroaktivnost pravno nesporna, čeprav je morda neučinkovita. Po srednji poti pravo sicer deluje v sferi, ki je ne omejujejo naravne zakonitosti (kot npr. potek časa), vendar mora tudi pravo ostajati zvesto svojemu namenu. Tega avtor prepozna v urejanju človeškega ravnanja. Retroaktivnost je zato sporna, saj omejuje človekovo avtonomijo in zato krši njegovo dostojanstvo. Razprava razlikuje med različnimi vidiki retroaktivnosti, (i) pravo retroaktivnostjo v ožjem pomenu besede, pri kateri pravni predpisi učinkujejo za nazaj, (ii) pravo retroaktivnostjo v širšem pomenu besede, pri kateri pravni predpisi sicer učinkujejo za naprej, vendar se nanašajo na že pretekla dejstva, in (iii) nepravo retroaktivnostjo, ki z učinkom za naprej posega v pravna razmerja. Avtor skuša skozi celotno razpravo pokazati na tesno vez med določenim razumevanjem prava in njegovega namena ter pojmom retroaktivnosti.

Več...

(Ne)enakost človeških bitij: večen – predmoderen, moderen in postmoderen – ali zastarel pravni pojem?

Razprava se osredotoča na pojem pravne enakosti človeških bitij in zastavlja naslednja vprašanja: Imata oba Petra (Peter Westen in Peter Unger) prav, ko ob kritiki analitične filozofije vsak zase govorita o praznem pojmu enakosti in praznih pojmih sploh? Je pojem pravne enakosti človeških bitij prazen, to je zastarel? Ali lahko brez pojma enakosti obstaja pojem pravičnosti? Kdaj je enakost človeških bitij postala pravni pojem? Je bilo to v stari Grčiji? Kateri sofisti so se zavzemali zanj? Kako ga je pojmoval Aristotel? Kaj so si predstav-ljali stoiki? Kakšen je bil na ta pojem pozneje pogled krščanstva in vseh njegovih različnih naukov (tj. cerkva) kakor tudi na pravne prakse, ki ga v sodobnem času radikalno odklanjajo? Kdo je bil liber homo iz Magne Carte Libertatum in kako je liber homo postal homo? In kako se je v sodobnih časih mož preoblikoval v človeško bitje, ki je lahko oboje, moški in ženska? Ali obratno, kako so v sodobnih časih ženske, temnopolti, ubogi, nepismeni, drugoverski in tujci postali človeška bitja? Kateri so tisti pravni problemi moderne dobe, ki so jih postmodernistične posledice enakosti dodatno razširile in zapletle, še preden so bili rešeni (na primer pozitivna diskriminacija, novi, širši koncept pravne subjektivitete, pravna zaščita manjšin, spremenjeni pogled na človeško homoseksualnost)?

Več...

Številka 5-6/2015

Zgraditi džamijo je ustavna pravica

Avtor besedila je bil leta 2004 tudi avtor pobude za ustavnosodno presojo referendumske zahteve glede gradnje islamskega verskega objekta džamije v Ljubljani, o kateri je odločalo Ustavno sodišče. Uvodoma izriše družbeno in politično dogajanje, ki je spremljalo predreferendumsko kampanjo. V prvem delu najprej utemelji procesne ustavnopravne razloge, zaradi katerih je Ustavno sodišče v tem primeru lahko ustavnosodno presojalo ustavnost vsebine referenduma preko ustavnosodne presoje akta o njegovem razpisu. V nadaljevanju analizira vsebinski vidik referendumske zahteve in tudi s pomočjo primerjalnopravnega pristopa navede ustavnopravne razloge, ki govorijo o vsebinski protiustavnosti zadevnega referenduma. Teoretično je posebej obravnavan ustavnopravni problem namena, cilja ali smotra, ki ga zasleduje določen zakonodajni ukrep, bodisi s strani običajnega zakonodajalca bodisi v primerih, ko zakonodajno funkcijo na referendumu prevzamejo volivci. Pojasnjena je izbira in uporaba ustavnih testov za odločanje v tovrstnih primerih. Problem razmerja med islamsko versko skupnostjo in večinskim prebivalstvom avtor analizira tudi preko ustavnih določb o enakopravnosti verskih skupnosti, o svobodi vesti in o svobodi veroizpovedi. V sklepnem delu predstavi ključne dele iz argumentacije ustavnega sodišča o tem, zakaj je bila ta referendumska pobuda protiustavna. Besedilo sklene s predstavitvijo zadnjega slovenskega ustavnosodnega precedensa, ki izriše vse bistvene značilnosti ustavnopravnega varstva verske svobode in enakopravnosti v slovenskem ustavnem redu.


Več...

Dobra vera pri priposestvovanju služnosti: vidik pridobitelja služeče nepremičnine

Članek obravnava dobro vero lastnika služečega zemljišča, če je ta nepremičnino pridobil, ne da bi vedel, da je obremenjena s priposestvovano služnostjo, ki ni vpisana v zemljiški knjigi. Pošteno ravnanje pridobitelja je pogoj za uspešno sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo in pridobitev nepremičnine, neobremenjene z nevpisanimi pravicami. Pri tem je ključno vprašanje, kako daleč sega pridobiteljeva dolžnost raziskovanja zunajknjižnega stanja, tj. dejanskega izvrševanja služnosti v naravi. V zvezi s služnostmi, katerih izvrševanje navzven ni razvidno, je obravnavan tudi pomen zbirnega katastra gospodarske javne infrastrukture.

Več...

Obveznost države, da med podpisom in uveljavitvijo mednarodne pogodbe ne izniči njenega predmeta in namena

Namen prispevka je na podlagi besedila 18. člena DKPMP, pripravljalnega dela DKPMP, doktrine in sodne prakse pojasniti vsebino obveznosti države med podpisom in uveljavitvijo mednarodne pogodbe (vmesna obveznost). Iz prispevka izhaja, da gre za pravno obveznost, ki je del običajnega mednarodnega prava in je bila kodificirana v DKPMP. Država to obveznost krši, če s svojim ravnanjem izniči predmet in namen pogodbe – ki se razume kot celota – kar pomeni, da s svojimi dejanji v času med podpisom in uveljavitvijo pogodbe izniči temeljni element pogodbe, potreben za njeno celovitost, tako, da poseže v raison d’être pogodbe. Na prvi pogled mora po 18. členu DKPMP ravnanje države v smislu izničenja predmeta in namena pogodbe objektivno posegati v bistvo pogodbe, torej neodvisno od volje države v zvezi s tem. Vendar to ne ustreza razumevanju tega člena na podlagi pripravljalnega dela DKPMP in doktrine, v skladu s katerima je treba pri ravnanju države izkazati določeno raven subjektivnega odnosa do teh dejanj, ni pa soglasja glede tega, kakšen je najprimernejši test za njegovo presojo. V 18. členu DKPMP poleg nekaterih temeljnih vprašanj, kakršno je, kakšen je ustrezen test za presojo ravnanja države v primeru izničenja predmeta in namena pogodbe, ostajajo nejasna tudi nekatera druga, na videz manj pomembna, vendar z vidika njegovega učinka bistvena vprašanja, ki so v doktrini skopo ali sploh niso obravnavana in na katera je avtor skušal odgovoriti ali dati smernice za odgovor. Tako je – med drugim tudi na podlagi primerjave tega člena in podobne ureditve v 25. členu DKPMP o začasni uporabi – pojasnil, da izraz namere države iz točke (a) navedenega člena, da ne bo postala pogodbenica mednarodne pogodbe, učinkuje za naprej in da ga je v nekaterih okoliščinah mogoče preklicati.

Več...

Ključni vidiki varstva delničarjev pri odobrenem kapitalu

Odobreni kapital je zelo fleksibilna oblika povečanja osnovnega kapitala. Podobno kot pri rednem povečanju osnovnega kapitala je tudi pri odobrenem kapitalu varstvo delničarjev usmerjeno predvsem v ohranitev njihovega deleža v osnovnem kapitalu in v varstvo pred (ekonomsko) razvodenitvijo vrednosti delničarjevih članskih pravic. Delničarji so varovani tudi, ko se prispevajo stvarni vložki, z določbami o kvantitativnih omejitvah odobrenega kapitala in s posebnim režimom izpodbojnosti sklepa skupščine.

Več...

Številka 9-10/2015

Pomen razpolagalnega upravičenja pri razpolaganju z lastninsko pravico na nepremičnini

Namen prispevka je razložiti pomen razpolagalnega upravičenja pri veljavnem in pravno učinkovitem razpolaganju z lastninsko pravico na nepremičnini. Razpolagalno upravičenje je pravna možnost imetnika pravice razpolagati s to pravico na določen način. Drugače kot materialnopravno upravičenje, ki ga vključuje vsaka (civilna) pravica (je nujna sestavina, brez katere pravica ne more obstajati), razpolagalno upravičenje ni nujna sestavina pravice. Za (določno) opredelitev razpolagalnega upravičenja, ki ga vključuje posamezna pravica, je treba opredeliti tudi način razpolaganja, ki je predmet tega upravičenja. Z izrazom način razpolaganja označujemo vrsto pravne posledice (učinka), ki jo povzroči določeno razpolaganje s pravico. Lastninska pravica vključuje razpolagalno upravičenje njenega imetnika, da z njo razpolaga tako, da jo prenese na novega imetnika, jo omeji z ustanovitvijo izvedene pravice ali jo preoblikuje (na primer z oblikovanjem etažne lastnine). Razpolagalno upravičenje odsvojitelja ni niti predpostavka za veljavnost zavezovalnega pravnega posla (na primer prodajne pogodbe) niti predpostavka za veljavnost razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižnega dovolila), s katerim pridobitelj razpolaga z lastninsko pravico na določeni nepremičnini. Z izročitvijo zemljiškoknjižnega dovolila lastninska pravica preide na odsvojitelja v relativnem razmerju med odsvojiteljem in pridobiteljem. Zemljiškoknjižno dovolilo začne v polnem obsegu (tudi v razmerju do tretjih, in ne le v razmerju do odsvojitelja) učinkovati šele s trenutkom vložitve zemljiškoknjižnega predloga za ustrezen vpis na njegovi podlagi. To pomeni, da za učinke zemljiškoknjižnega dovolila ni pomembno, ali je bil odsvojitelj imetnik razpolagalnega upravičenja v času izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila, temveč je pomembno, ali je odsvojitelj vknjižen kot lastnik nepremičnine in s tem (domnevni) imetnik razpolagalnega upravičenja v času vložitve zemljiškoknjižnega predloga za vpis v zemljiško knjigo oziroma v času, od katerega učinkuje vknjižba, ki se predlaga s predlogom, če se ta predlaga v vrstnem redu zgodnejšega vpisa.

Več...

Vojaška pomoč kot udeležba pri mednarodnih hudodelstvih: osebna odgovornost posameznika ali odgovornost države?

Nudenje vojaške pomoči drugi državi ali nedržavnim oboroženim skupinam v situacijah oboroženega spopada, ki vključuje izvršitev mednarodnih hudodelstev, se pod določenimi pogoji lahko opredeli kot udeležba pri mednarodnih hudodelstvih. Politične odločitve države o nudenju vojaške pomoči drugi državi ali nedržavnim skupinam v situacijah, ki vključujejo storitev mednarodnih hudodelstev, štejejo za dejanja države in jih je treba presojati na podlagi mednarodnega prava odgovornosti držav, hkrati pa tudi na podlagi pravil o osebni kazenski odgovornosti v mednarodnem kazenskem pravu. Članek izpostavlja očitno napetost med obstoječimi pravili, ki se nanašajo na nudenje vojaške pomoči, kot izhajajo iz mednarodnega kazenskega prava, na eni strani, in iz prava odgovornosti držav za mednarodno protipravna dejanja na drugi strani. Sodobna mednarodna praksa je osredotočena na osebno kazensko odgovornost posameznega vojaškega ali političnega voditelja, medtem ko ostaja odgovornost držav nejasna. To napetost avtorica preučuje v luči sodobnih normativnih sprememb na področju mednarodnega kazenskega prava. Upoštevaje nejasno opredelitev odnosa med državno in osebno odgovornostjo na področju mednarodnih hudodelstev, nudenje vojaške pomoči nujno vključuje uveljavljanje državne politike in bi jo bilo zato treba dojemati (tudi) kot dejanje države, ne (samo) kot dejanje posameznika. 


Več...

Številka 11-12/2015

Kako pravna pravila, ki operacionalizirajo načelo zaupanja v zemljiško knjigo, varujejo poštenega, dobrovernega pridobitelja

Načelo zaupanja v zemljiško knjigo zapoveduje, da tisti, ki v pravnem prometu ravna pošteno in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiško knjigo, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo varuje poštenega pridobitelja pri vseh poslovnih pridobitvah, ne glede na to, ali je predpostavka te pridobitve pravni posel (vknjiženega) lastnika, ali pravni posel, sklenjen neodvisno od volje lastnika pri prisilni prodaji. Pri odgovoru na vprašanje, ali pridobitelj z vknjižbo lastninske pravice v njegovo korist (torej, ko postane vknjiženi lastnik) pridobi (tudi) resnično lastninsko pravico (postane tudi resnični lastnik), moramo razlikovati dva položaja. Če je odsvojitelj (vknjiženi lastnik) tudi v resnici imetnik lastninske pravice in zato (materialnopravno) upravičen (samostojno) razpolagati z lastninsko pravico na nepremičnini, pridobitelj z vknjižbo lastninske pravice v njegovo korist postane (resnični) lastnik na podlagi (veljavnega) pravnega posla (izjave volje) dosedanjega (resničnega) lastnika (odsvojitelja). Za ta položaj uporabljamo tudi izraz poslovna pridobitev stvarne pravice na podlagi razpolaganja lastnika. Če odsvojitelj (vknjiženi lastnik) razpolagalnega upravičenja v resnici nima, ker ni (resnični) lastnik, pridobitelj z vknjižbo lastninske pravice v njegovo korist postane (resnični) lastnik samo, če je (poleg veljavnega zemljiškoknjižnega dovolila vknjiženega lastnika kot odsvojitelja) izpolnjena dodatna predpostavka, in sicer, če je dobroveren, ker je zaupal podatku o vknjiženi lastninski pravici odsvojitelja v zemljiški knjigi in ne ve, da odsvojitelj v resnici nima razpolagalnega upravičenja. V tem primeru pridobitelj pridobi lastninsko pravico neodvisno od volje resničnega lastnika. Ta pravna posledica nastane na podlagi pravnih pravil SPZ in ZZK-1, ki operacionalizirajo načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Zato zanj uporabljamo tudi izraz poslovna pridobitev stvarne pravice od nelastnika na podlagi zaupanja v zemljiško knjigo.

Več...

Razkritje tajnih podatkov v pravdnem postopku

Razkritje tajnih podatkov v pravdnem postopku predstavlja svojevrsten paradoks. Na eni strani obstaja potreba po varovanju tajnih podatkov, ki se kaže v tem, da se nepooblaščenim osebam prepreči dostop in seznanitev z vsebino tovrstnih informacij. Na drugi strani pa obstaja potreba, da se vsi udeleženci civilno pravdnega postopka seznanijo s celotnim procesnim gradivom, torej tudi s tajnimi podatki, če jih bo sodišče uporabilo za podlago odločitve v konkretnem pravdnem sporu. V obravnavanem prispevku avtorica najprej obravnava kriterije za opredelitev pojma tajnega podatka in pravne podlage varovanja tajnih podatkov. Sledi kratka predstavitev ureditve razkritje tajnih podatkov v civilno procesni zakonodaji Anglije in Walesa, Nemčije ter Slovenije. Preostali del prispevka je namenjen iskanju rešitve za odpravo neskladnosti Zakona o pravdnem postopku z Ustavo Republike Slovenije, ki jo je ugotovilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v zvezi z razkritjem tajnih podatkov. Pri iskanju odgovora na vprašanje, kateri ustavno zavarovani kategoriji dati prednost, se je avtorica uprla na sprejete rešitve iz upravno pravnega področja ter na praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropske unije.

Več...

Številka 1-2/2016

Sreča, trajnostni razvoj in pravo

Avtor v članku analizira glavne razloge za neuspešnost pri uresničevanju trajnostnega razvoja. Ugotavlja, da je glavni razlog za neuspeh pri uresničitvi trajnostnega razvoja v preveliki in enostranski usmerjenosti zahodne civilizacije v materialno. Ugotavlja tudi, da je za tem še globlji razlog. To je človekova želja »biti srečen«. Meni, da se nismo dovolj zavedali, da je pot do sreče povezana zlasti z duhovno rastjo, ne le materialno. Po njegovem mnenju naša »obsedenost« z materialnim izvira iz prepričanja, da je to pot k sreči. Zaradi takšnega prepričanja smo tudi tako agresivni do okolja in do so-ljudi. Za naše življenje pa je bistvena ljubezen. Do nje lahko pridemo le, če gojimo tudi duhovno plat našega bivanja. Avtor je zato prepričan, da moramo v naša življenja spet vrniti duhovno plat. In za to »uporabiti« tudi državo in pravo. Da bi lahko uresničili trajnostni razvoj, po avtorjevem mnenju potrebujemo sodobno »trajnostno državo« in »trajnostno pravo«.

Več...

Laesio enormis – institut preteklosti?

Glavni namen članka je orisati razvoj instituta čezmernega prikrajšanja (laesio enormis), ki ga lahko zelo na splošno definiramo kot institut obligacijskega prava, katerega namen je varovati enakovrednost dajatev pogodbenega razmerja. V prvem delu članka je predstavljen razvoj instituta od njegovega nastanka v reskriptu C. 4, 22, 2 do nastanka velikih kodifikacij civilnega prava. V tem času je institut čezmernega prikrajšanja spet postal predmet pravniških razprav, možnosti uporabe instituta pa so se zelo povečale, saj so bile opuščene številne, v omenjenem reskriptu vsebovane omejitve. Obravnavane so tudi ureditve v nekaterih pomembnejših kodifikacijah civilnega prava. Osrednji del članka je posvečen slovenski pozitivnopravni ureditvi (118. člen Obligacijskega zakonika). Predstavljene so predpostavke za uveljavljanje čezmernega prikrajšanja in pravne posledice uspešnega izpodbijanja pogodbe na tej podlagi. Zadnje poglavje je namenjeno razmisleku o tem, ali bi bilo smiselno institut laesio enormis odpraviti. Ta institut namreč posega v nekatera pomembna načela obligacijskega prava, v sodni praksi pa igra razmeroma nepomembno vlogo.


Več...

Številka 3-4/2016

O življenju in delu sodnika Antonina Scalie (1936–2016)

Članek je poklon sodniku Antoninu Scali, enemu od najvplivnejših sodnikov v ameriški zgodovini. Avtor poda kratek oris njegove izjemne osebnosti, predstavi bežen oris njegovega življenja, dela in osebnega značaja, največ pozornosti pa posveti originalizmu, ki je v osi sodnikove sodniške filozofije. Sodnikova trdna zavezanost razlagi Ustave ZDA, kot je bila razumljena v času, ko je bila sprejeta, je učinkovito uravnotežila v času njegovega prihoda na Vrhovno sodišče prevladujočo teorijo o »živeči« ustavi. Nekateri kritiki so očitali, da pomeni originalizem ustavno potrditev konservativne politike. A je resnica ravno nasprotna: originalizem je ideološko slep, je namreč samo način razumevanja pravnega besedila, medtem ko so rezultati razlage lahko liberalni ali konservativni, napredni ali zastareli, v korist tega ali onega političnega bloka. Scalia se je tega dobro zavedal. Glede potrebe po sodniški zadržanosti je kratko rekel, da če si dober sodnik, pogostokrat nisi zadovoljen z rezultatom svojega sojenja. Scalia bo ostal v spominu po predanosti vladavini prava in ustavnemu načelu delitve oblasti. Velik, enkraten in neponovljiv je bil tudi zaradi smisla za prijateljstvo in sočutje.


Več...

Pasti uvedbe pravila poslovne odločitve (business judgment rule) v slovensko korporacijsko pravo

Avtor v prispevku kritično analizira neuspešen poskus spremembe slovenske korporacijske zakonodaje na področju standarda skrbnosti članov organov vodenja in nadzora, pri čemer kratko prikaže, kako in v kakšni obliki je predlagatelj novele ZGD-1I želel uzakoniti pravilo poslovne presoje (angl. business judgment rule), v nadaljevanju pa se osredotoči na podroben oris razvoja pravila v svojem izvornem okolju (Združene države Amerike). Ugotavlja, da je pravilo daleč od popolne pojmovne izčiščenosti, ter da se njegov vsebinski razvoj še nadaljuje. Prikaže diametralno nasprotne dojemanja instituta business judgment rule in se nato utemeljene sprašuje o smiselnosti njegove nepremišljene in slabo argumentirane uzakonitve v slovenskem korporacijskem pravu. Avtor izraža bojazen, da bi lahko uvajanje pravila poslovne presoje v obliki in na način, ki ga je izbral predlagatelj novele ZGD-1I nevarno znižati v Sloveniji že tako nizko raven generalnopreventivnega učinkovanja grožnje s sankcijo odškodnine za protipravno ravnanje članov organov vodenja in nadzora v delniških družbah. 

Več...

Izbrani mednarodnopravni vidiki državne suverenosti

Prispevek obravnava izbrane vidike (izvajanja) suverenosti države kot samostojnega subjekta mednarodnega prava s posebnim poudarkom na Republiki Sloveniji in njeno poti v mednarodnih odnosih. Z morda nekoliko kritičnim pristopom želi avtor spodbuditi premislek glede državno suverenega razumevanja in ravnanja v posameznih konkretnih primerih, s katerimi se je Republika Slovenija v preteklih desetletjih soočila kot novonastali subjekt mednarodnega prava, pri čemer je iztočnica naravnana na misel: če imamo samostojno, suvereno in neodvisno državo, potem je treba suverenost skrbno negovati.

Več...

Številka 5-6/2016

Začasne odredbe v postopkih v pravdah zaradi motenja posesti

Začasne odredbe imajo v postopkih v pravdah zaradi motenja posesti pomembno vlogo, saj posestniku nudijo hitro in učinkovito zaščito terjatve. Njihov namen je lahko varstvo bodoče uveljavitve terjatve ali začasna ureditev spornega pravnega razmerja. Ker Zakon o izvršbi in zavarovanju ne vsebuje različne ureditve regulacijskih in zavarovalnih začasnih odredb, se je sodna praksa razvila na podlagi odločbe Ustavnega sodišča št. Up-275/97. Poleg obstoja terjatve je pri zavarovanju denarnih terjatev pomemben pogoj subjektivne nevarnosti za njeno uveljavitev, pri zavarovanju nedenarnih terjatev pa poleg objektivne nevarnosti še nevarnost nastanka težko nadomestljive škode ali uporabe sile in tehtanje neugodnih posledic. Vsi pogoji so oblikovani kot pravni standardi, njihovo vsebino pa polni sodišče v vsakem konkretnem primeru. Poleg tega pa sta v postopkih v pravdah glede motenja posesti bistvenega pomena še hitrost in učinkovitost postopkov zavarovanja.

Več...

Odprta vprašanja varstva upnika po 168. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)

Avtorja v prispevku obravnavata posamezna vprašanja v zvezi s tožbo po petem odstavku 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Osrednja raziskovalna pozornost je namenjena vprašanju, kaj je lahko pravni temelj pridobitve lastninske pravice, ki utemeljuje zahtevek te tožbe, s posebnim ozirom na njeno razmerje do tožbe za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj zunaj stečaja. Avtorja razpravljata tudi o obliki zahtevka, pasivni legitimaciji in vprašanjih, ali je dopustno vložiti tožbo po petem odstavku 168. člena ZIZ že pred vložitvijo predloga za izvršbo na izvršilno sredstvo nepremičnine, kakšno varstvo ima upnik, ko gre za skupno premoženje zakoncev, ter kakšen vpliv ima stališče o razširjeni pravni podlagi tožbe po petem odstavku 168. člena ZIZ na opredelitev vrste postopka.

Več...

Pravnoteoretska in normativna konceptualizacija univerzalnega temeljnega dohodka

V prispevku je predstavljen celovit pravnoteoretski in normativni koncept univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), in sicer kot predpostavljeni del veljavnega sistema socialne varnosti. Avtorja izhajata iz vzpostavitve pravne opredelitve UTD in njegove pravne narave ter vsebinske zapolnitve pravice do UTD. Osrednji del prispevka je namenjen analiziranju vseh pravnih elementov sistema UTD in oblikovanju normativnega koncepta. Na tej podlagi je predstavljen materialnopravni in formalnopravni položaj upravičenca do UTD, bodisi v njegovi izvorni obliki bodisi v eni od pogojenih, kategoričnih ali selektivnih oblik. Prav tako so obravnavani tudi temeljni vplivi morebitne uvedbe UTD na obstoječi sistem socialnih zavarovanj, sistem socialnega varstva oziroma socialnih pomoči in sistem družinskih prejemkov. V sklepu so osvetljene priložnosti in zlasti omejitve v primeru implementacije UTD ter nekatera priporočila za uvedbo posameznih elementov univerzalne pravne narave v nacionalni sistem socialne varnosti.

Več...

Številka 7-8/2016

Zakaj uživa pomorski prevoznik ugodnejši režim odgovornosti v primerjvi s prevozniki iz drugih panog

Namen članka je odgovoriti na vprašanje, zakaj pomorski prevoznik za škode na tovoru ali za škodo, ki jo utrpijo potniki še danes odgovarja drugače, kot to velja za druge prevozne panoge. Pomorski prevoznik pri prevozu potnikov in prtljage z izjemo držav članic Evropske unije in malega števila drugih držav uživa režim subjektivne odgovornosti z nekaterimi posebnostmi. Drugače je odgovornost urejena v letalskem, železniškem in cestnem prevozu, v katerem je odgovornost prevoznika objektivna. Pri prevozu tovora niti v teoriji še ni resnih razprav, da bi odgovornost pomorskega prevoznika po temelju izenačili z drugimi prevoznimi panogami. Ko poskušamo najti vzroke za to razliko v ureditvi, ki jo najdemo tako v mednarodnih pogodbah kot tudi v nacionalnih zakonodajah, nimamo lahke naloge. Avtorji knjig in znanstvenih člankov po svetu tako stanje zapišejo kot dejstvo, z razlogi zanj pa se ne ukvarjajo. Ali obstaja resen in opravičljiv razlog za tako posebno ureditev odgovornosti v pomorskem prevozu ali je to zgolj posledica trenutnega ravnotežja moči udeležencev v pomorskem prevozu ali celo zgodovinski relikt? Ta članek je nastal zato, da bi odgovoril na to intrigantno vprašanje.

Več...

Stvarna predkupna pravica v štirih pravnih sistemih – Pravnozgodovinska in pravnodogmatična študija primera o aktualnosti starega lokalnega prava

Prispevek išče povezavo med novejšo nemško pravno zgodovino in veljavnim pravom s pomočjo primera, katerega predmet je stara stvarna predkupna pravica, ki je nastala še pred uveljavitvijo civilnega zakonika (BGB) leta 1896 v nekdanji pruski provinci na Predpomorjanskem (Vorpommern), in je postala sporna v sedanjosti. Prispevek, ki se začenja z ugotavljanjem in predstavitvijo pravnega stanja, obravnava razvoj tovrstne predkupne pravice z ozirom na to, ali in s kakšno vsebino je ta, še na regionalnem pravu temelječa predkupna pravica, obstajala in se spreminjala po uveljavitvi nemškega Civilnega zakonika leta 1900, po prehodu na civilno pravo NDR in njen Civilni zakonik iz leta 1976 in končno po ponovni vzpostavitvi enotne Nemčije z vnovičnim prehodom na pravo Nemškega civilnega zakonika (BGB) v letu 1990 oziroma 1994. Razprava posveča posebno pozornost predkupni pravici v specifični situaciji, ki je nastala zaradi pretresov v novejši nemški zgodovini. V konkretnem primeru izstopajo trije zapleti: oseba, ki je vpisana v zemljiško knjigo kot imetnik predkupne pravice, morda ni resnični imetnik te pravice. Stanje zemljiške knjige ni jasno, kar je morda - vendar ne nujno - posledica pomanjkljivih vknjižb pravnega nasledstva predkupne pravice v zemljiško knjigo in izgube zbirke listin. Vrh tega ni jasno in je zato med udeleženci sporno, ali je bila predkupna pravica v času, ko je bila ustanovljena, mišljena za en sam primer prodaje, za več prodaj ali celo za vse prihodnje prodaje. Pravno nejasni položaj glede števila prodaj, na katere se predkupna pravica nanaša, je še dodatno zapleten s tem, da je po ponovni združitvi Nemčije že prišlo do prodaje, pri kateri bi bilo mogoče uveljavljati predkupno pravico, pa tisti, ki je bil v zemljiški knjigi vpisan kot upravičenec do te predkupne pravice (čeprav morda ni bil oziroma ni resnični predkupni upravičenec) predkupne pravice takrat izrecno ni uveljavljal, jo je pa želel uveljavljati pri naslednji prodaji. 

Razprava daje nov vpogled v ustrezna določila veljavnega nemškega stvarnega prava (§ 893 BGB) in nakazuje pravno možnost, da se veljavno nemško stvarno pravo širše kot doslej uporabi v korist dobrovernih lastnikov nepremičnine, ki je obremenjena s predkupno pravico. 


Več...

Disparitetni učinek posredne diskriminacije v pravu Evropske unije in Sveta Evrope ter v slovenski sodni praksi

Posredna diskriminacija je specifična in kompleksna oblika nezakonite diskriminacije, prepovedana na ravni prava EU in nacionalnega prava. Koncept posredne diskriminacije v evropskem, mednarodnem in ameriškem pravu je dokaj razvit, v slovenskem pravnem prostoru pa ni tako. Na to kažeta predvsem pomanjkljiva in nedodelana sodna praksa s tega področja ter neobstoječa literatura. V predpisih pa je koncept posredne diskriminacije opredeljen na več mestih. V slovenskem pravnem okolju teoretskih prispevkov s področja posredne diskriminacije ni, obstaja le nekaj strokovnih analiz konkretnih primerov posredne diskriminacije. V posameznih sodnih primerih prihaja tudi do napak pri razlagi koncepta posredne diskriminacije. K temu nedvomno pripomore pomanjkanje znanstvenih in strokovnih razprav s tega področja, odsotnost te teme v okviru sodniških in odvetniških izobraževanj, navsezadnje pa tudi splošen odnos do protidiskriminacijskih politik na vseh ravneh oblastnih struktur, ki vprašanja diskriminacije in njenega preprečevanja prek priprave ukrepov in predpisov skorajda ne naslavljajo. Namen prispevka je zapolniti praznino, ki vlada na področju protidiskriminacijskega prava, umestiti koncept posredne diskriminacije v slovenski pravni kontekst in pojasniti specifike tega koncepta v primerjavi z neposredno diskriminacijo in drugimi oblikami protipravnega razlikovanja. 


Več...

Novosti na področju odškodninskih tožb zaradi kršitev evropskega antitrusta

Avtorica v članku predstavlja trenutno unijsko in slovensko ureditev zasebnopravnega uveljavljanja antitrusta ter analizira določila nove Direktive 2014/104 o nekaterih pravilih glede odškodninskih zahtevkov in postopka zaradi kršitev evropskega in nacionalnega antitrusta, ki jo morajo države članice implementirati do 27. decembra letos. Opozarja na ključne vsebine nove ureditve in na potrebo po pravilnem in premišljenem ter posledično vsebinsko ustreznem prenosu direktive v slovensko zakonodajo ter analizira trenutni osnutek predloga novele Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1G), ki bo v naš pravni red prenesla obravnavano direktivo.

Več...

Številka 9-10/2016

Mednarodnopravni vidiki sprejema sankcij s strani Evropske unije proti tretjim državam

Evropska unija (EU) postaja vse pomembnejši akter na področju zagotavljanja mednarodnega miru in varnosti ter redno sprejema sankcije proti tretjim državam. Primarna zakonodaja EU je za sprejem takih ukrepov nedvoumna, mednarodnopravna podlaga za sprejem ukrepov proti državam, ki niso članice EU in torej niso zavezane z njenim pravom, pa je manj jasna. Članek predlaga delitev na neavtonomne in avtonomne sankcije. Neavtonomne sankcije EU so sprejete v okviru kolektivne varnosti, na podlagi resolucije Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov (OZN). Pri tem se postavlja vprašanje zavezanosti EU z obveznostmi, ki izhajajo iz prava OZN glede na to, da ni članica te organizacije. EU pa sprejema tudi avtonomne sankcije, pri katerih gre za samostojen ukrep EU. Zakonitost takih sankcij bo lahko utemeljena v splošnih pravilih mednarodnega prava o odgovornosti (protiukrepi), običajnopravnih pravil o prenehanju veljavnosti in začasnem prenehanju uporabe mednarodnih pogodb ali pa pravu Svetovne trgovinske organizacije.

Več...

Vloga subjektov prodajne pogodbe v pogodbi o prevozu blaga po cesti in vice versa

Prodajna pogodba in prevozna pogodba, ki jo prodajalec ali kupec zaradi izpolnitve prodajne pogodbe skleneta z neodvisnim prevoznikom, sta ločena pravna posla in vsak zase za svoje subjekte ustvarjata pravice in obveznosti, imanentne posameznemu pravnemu poslu. Vendar pa ima pri tem zelo pomembno vlogo dejstvo, da je prevozna pogodba sklenjena v funkciji prodaje. Pravice in obveznosti vseh subjektov, ki sodelujejo pri prodaji, se tako prepletajo in tvorijo zapleten kompleks razmerij. Ker blaga kupcu ne izroči neposredno prodajalec, ampak je to izročeno s posredovanjem prevoznika, je jasna opredelitev vlog, ki jih imajo posamezni subjekti v razmerju iz prodajne oziroma prevozne pogodbe, pomembna tako z vidika opredelitve potrebnih ravnanj posameznih subjektov z namenom zagotovitve (pravilne) izpolnitve obveznosti po prodajni oziroma prevozni pogodbi kot tudi z vidika opredelitve ravnanj posameznih subjektov, ki so potrebna, da bi se upravičencem iz posamezne pogodbe zagotovila možnost (uspešnega) uveljavljanja zahtevkov iz naslova kršitve pogodbe.

Več...

Odpust obveznosti v osebnem stečaju

Namen članka je zapolniti vrzel v slovenski literaturi na področju preučevanja postopka odpusta obveznosti. V prvem delu članka avtor predstavlja temeljna teoretična spoznanja o osebnem stečaju, s poudarkom na teorijah o racionalizaciji postopka odpusta obveznosti. Avtor odpust obveznosti razume predvsem kot sistem pravnih spodbud v obliki korenčka, katerih cilj je, da motivirajo dolžnika, da kljub insolventnosti še naprej sodeluje z upniki in s tem upnikom omogoči boljše poplačilo terjatev. Ta kompromisni odnos je po mnenju avtorja najpomembnejše vprašanje postopka osebnega stečaja in odpusta obveznosti. Iz analize slovenske sodne prakse izhaja, da so imela sodišča na začetku težave pri utemeljevanju odmere dolžine preizkusne dobe in da na odmero preizkusne dobe vplivajo tudi kriteriji, ki jih zakonodajalec sploh ne predvideva. Avtor v zaključku komentira tudi sprejeto novelo ZFPPIPP-G in poudarja, da nova opredelitev namena postopka odpusta obveznosti, skupaj uporabo generalne klavzule kot omejitve za odpust obveznosti v kombinaciji s primeroma naštetimi izpodbojnimi domnevami prinaša v sistem odpusta obveznosti tisto prožnost, ki jo po mnenju mnogih sodišča do zdaj niso imela. Zakonodajalec je s tem sodiščem še povečal vlogo pri odločanju o odpustu obveznosti.

Več...

Številka 11-12/2016

Vloga Ustavnega sodišča pri razreševanju nasprotij med Ustavo in mednarodnim pravom

Slovensko ustavno sodišče je pristojno presojati skladnost zakonov, drugih predpisov in sodnih odločitev ne le z Ustavo, temveč tudi z mednarodnim pravom. S pooblastili, ki so mu zaupana, zagotavlja učinkovitost mednarodnega prava v Sloveniji. Poleg tega je poklicano reševati nasprotja med mednarodnim in ustavnim pravom. Pri tem ima tri vloge: a priori ustavnosodno presojo mednarodnih pogodb, njihovo posredno ustavnosodno presojo in zagotavljanje prevlade določb mednarodnih pogodb nad Ustavo zaradi vzpostavitve načela največjega varstva človekove pravice. Ustavno sodišče z razreševanjem nasprotij med ustavnimi določbami in mednarodnim pravom varuje ustavo.

Več...

Kazenskopravno obravnavanje medicinskih posegov po uveljavitvi 125. člena KZ-1

Leta 2008 je začel veljati nov slovenski kazenski zakonik. Njegova določba 125. člena je povsem spremenila predhodno obravnavanje medicinskih posegov na področju kazenskega prava. Z uvedbo tega člena namreč slovenski zakonodajalec polno sprejme koncepcijo splošnega pojma kaznivega dejanja ter institut privolitve oškodovanca kot razlog izključitve protipravnosti z medicinskimi posegi izpolnjenih biti telesnih poškodb. V okviru tega prispevka avtorja kritično analizirata 125. člen KZ-1 tako iz sistemske kot tudi tehnične ravni in polemično predstavita njegov celovit pomen in posledice. 

Več...

Številka Posebna izdaja/2016

Burlamaqui in sodnikova arbitrarnost

Jean-Jacques Burlamaqui (1695–1748) je bil rojen v Ženevi v premožni družini. Skupaj z Jeanom Barbeyracom (1674–1744) velja za soustanovitelja švicarske frankofonske šole naravnega prava. Burlamaqui je tudi avtor dveh večjih del z naslovoma: Načela naravnega prava (1747) in Načela političnega prava (1751). Obe knjigi uvajata načela naravnega prava v kazensko pravo. Pričujoči članek skuša analizirati pravila, ki jih mora upoštevati sodnik pri svojem uradnem delovanju. Predvsem skuša poudariti, zakaj je v Burlamaquijevih delih sodnik na nek način garant naravnega prava in družbenega ravnovesja. Za tem opisuje dolžnost sodnika, da izreče pretehtano kazen. 

Več...

Sodnikova razlaga prava na Kitajskem

Cesarska Kitajska je razvila močno tradicijo uzakonjenega prava, ki so ga bili sodniki dolžni verno uporabljati. Sodnikom je bila puščena le ozka možnost razlage prava in sodne odločitve so strogo nadzirali po poti upravnega nadzora. Kljub temu so se sodniki v primerih, za katere uzakonjeno pravo ni dajalo rešitve, verjetno lahko zatekali k analogiji, da ne bi ostali zločini nekaznovani. Inovativne rešitve je bilo mogoče vključiti v uzakonjeno pravo s pomočjo posebnega revizijskega postopka. Zaradi omejevanja razlage prava je bilo uzakonjeno pravo predimenzionirano in je urejalo preveč podrobnosti, s čimer je v pravni red vnašalo potencialna neskladja.

Več...

Vloga sodnika v času krize: primer belgijskega sodstva v času prve nemške okupacije (1914–1918)

Tradicionalno, oseba sodnika ne igra glavne vloge v splošnih zgodovinskih delih. To pomanjkanje zanimanja je mogoče v veliki meri pojasniti s starim Montesquieujevim konceptom sodstva, ki je podrejeno izključno zakonu. Kaj bi lahko bil manevrski prostor oblasti, katere dejavnost izključno opredeljujejo zakoni in postopki in katere narava je v bistvu reaktivna? Kontekst Prve svetovne vojne nudi zanimivo možnost analize te trditve. Med prvo nemško okupacijo Belgije, so njeni sodniki spregovorili z močnejšim glasom kot v mirnem času. Zaradi odsotnosti domače izvršilne in začasne ukinitve zakonodajne oblasti, se je značilno povečal pomen sodne prakse kot pravnega vira. V novem kontekstu sovražne okupacije je sodstvo predvsem delovalo kot voditelj lokalnih oblastev in prebivalstva. V pričujočem članku se avtorica posebej osredotoča na odnos belgijskih sodnikov do Narodnega komiteja za pomoč in hrano, kot novega dejavnika, ki je imel v tistem času pomemben patriotski pomen.   

Več...

Zadnja reforma stare Rote s strani Gregorja XVI. Teorija in praksa do padca papeške države

Leta 1834 je papež Gregor XVI. s t. i. Regolamento legislativo e giudiziario per gli affari civili (Zakonodajni in sodni red za civilne zadeve) izvedel obsežno reformo papeškega sodnega sistema. Ta ureditev je med drugim vpeljala spremembe pri delovanju sodišča Rimske Rote. S to reformo je postala Rimska Rota kot kolegijsko telo redno sodišče za civilne in cerkvene zadeve v Rimu in v papeški državi, ter pritožbeno sodišče za vse ostale kanonskopravne zadeve. Pričujoči članek skuša podati analizo o tem, kako je reforma spremenila pristojnosti sodišča in kako jih je prenesla v sodno prakso. V ta namen je koristno dodatno osvetliti sodni postopek, ki pripelje do izreka sodbe, in ureditev dela sodnikov Rote. 

Več...

Kasacijsko sodišče, od dobrih šeg in navad do človekovega dostojanstva?

Razmerje med pravom in moralo nenehno postavlja vprašanje dopustnosti norm, ki so tuje pravu, v pravni sferi. Dobre šege in navade, ki imajo svoje korenine v tradiciji in hočejo predstavljati transcendentalno moralnost, so brez prave vsebine na področju civilnega prava. Človekovo dostojanstvo, ki ga navdihuje abstraktna osebna moralnost, se pojavlja kot dinamična ideja, ki omogoča uporabo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Več...

Sodnik – zgolj »usta zakona« ali avtonomni dejavnik pri nastajanju pravnih norm? Švicarski pogledi na razlago in sodniško oblikovanje prava (Izviri 1. člena švicarskega Civilnega zakonika 1907)

Tradicionalno daje švicarsko pravo sodiščem široko pristojnost oblikovanja pravnih pravil, še posebej na področju civilnega prava. Švicarski parlament je večkrat nalašč uzakonil predpise, ki niso bili zelo podrobni, in prepustil sodnikom, da jih razlagajo. 1. člen Civilnega zakonika iz leta 1907 določa, da naj »če iz zakona ni mogoče povzeti določila, sodišče odloči po običajnem pravu, če ni običajnopravnega določila, odloči po pravilu, ki ga oblikuje kot zakonodajalec. Pri tem sledi ustaljeni doktrini in sodni praksi«. In čeprav se danes zdi, da je ustvarjalna pristojnost sodišč v Švici podobna tisti v večjih državah Zahodne Evrope, je bilo to pravilo na začetku 20. stoletja zelo pogumno in so ga z zanimanjem opazovali v sosednjih državah. Pričujoči članek obravnava zgodovinski izvor te posebne pristojnosti švicarskih sodnikov. Posega nazaj v švicarsko izročilo t. i. Ancien Régime (16. do 18. stoletje) ali celo v pozni srednji vek, ki je nasprotoval uporabi učenega prava in je pogosto puščal sodniku, da odloči glede primera v skladu s pravičnostjo. A tudi zunaj Švice je mogoče konec 19. stoletja opazovati razvoj teorij, ki so zagovarjale večje pristojnosti sodišč, na primer francoska šola prostega znanstvenega raziskovanja (Ecole de la libre recherche scientifique) ali interesno pravoznanstvo (Interessen jurisprudez) in svobodno pravo (Freirecht) v Nemčiji in Avstriji.

Več...

Vloga sodnika in razlaga prava v obdobju Narodne skupščine (1793–1795). Vojaško sodstvo za oborožene osebe: slabo znana in diskreditirana institucija

Vojaška sodišča, ki jih je francoska revolucija radikalno spremenila, so bila večkrat reformirana že pred reformo v letih 1793 in 1794, ki je vzpostavila poseben sodni sistem. Reforma, ki jo je v 18 mesecih izvedla Armada obale v Cherbourgu, nam omogoča, da dojamemo prispevek rednega kazenskega sodstva k vojaškemu: okrepljene pravice obrambe, uvedba dvojnega porotnega sistema itd. Vendar so nekatere značilnosti posebnost tega sodnega sistema, zlasti tako imenovana »oprostitev«, ki je pooblaščala poroto, da z utemeljitvijo svoje odločitve oprosti obtoženca kazni, ki mu je grozila. V tem času je vojaško sodstvo kolebalo med določeno popustljivostjo in strogostjo izrečenih kazni. Borilo se je, da bi zatrlo endemične nadloge kot recimo dezerterstvo, tatvine, plenjenje, ki so bile na vrhu najpomembnejših kaznivih dejanj. Ta zelo kritizirani sistem sodstva je bil nato deležen še ene reforme, ki je bila izpeljana v septembru 1795 in je za dolgo pustila svoje sledove v vojaškem svetu.

Več...

Pri viru sodnikove spravne oblasti. Nekaj pripomb k izviru 21. člena Zakonika o civilnem postopku

21. člen francoskega Zakonika o civilnem postopku določa: Del sodnikovega poslanstva je, da doseže spravo strank. Francoska pravna tradicija, ki se je razvila med francosko revolucijo, je sprva zavračala že samo idejo, da bi sodnik po možnosti silil stranki k pomiritvi. Sodnik lahko od trenutka vložitve tožbe naprej samo skladno z zakonom razreši spor. Hkrati pa je Zakonik o civilnem postopku, ki je bil sprejet leta 1806, potrdil starejšo ureditev (leta 1790) mirovnega sodstva: mirovni sodnik, ki ni bil poklicni sodnik, marveč navadno ugledna lokalna osebnost, je bil v prvi vrsti dolžan spodbujati stranki k poravnavi. 21. člen je pravzaprav posebnost na področju francoskega postopkovnega prava, in je bil tak že od svoje uvedbe leta 1975. Ali to »poslanstvo, da doseže pomiritev strank« pripada poklicnemu sodniku kot posledica odprave mirovnih sodnikov? Ali pa je rezultat sodobnega odkritja nekdanjih sposobnosti? Ta članek prikazuje, kako je znotraj koncepta t.i. »pouvoir modérateur du juge«(sodnikove pomiritvene (spravne) oblasti), ki ga je odkril Gérard Cornu, sodnik v teku postopka vzpostavljal mir med strankama.

Več...

Sodnikova razlaga poslednje volje: teorija razlage domnevne volje v službi instituta družine (16.–18. stol.)

Da bi lahko razlagali voljo umrlega, so srednjeveški romanisti izoblikovali teorijo domnev, s pomočjo katere so vsak najmanjši namig uporabljali v korist potomcev. Njihovi nasledniki so v 16. in 17. stoletju dodatno razširili teorijo, da bi z njo podprli plemiške družine. Razvoj v 18. stoletju je šel v drugo smer. V svoji želji, da bi zaščitili družinsko potomstvo in njihovo dediščino, so šli pravniki predaleč in razlage so postale nerazumljive. Posledično so njihov pristop zavrnili v prid upoštevanja izrecnih želja, ki so bile zapisane v oporoki, in se borili proti domnevam glede resnične zapustnikove volje.

Več...

Sodniki Parlamenta (deželnega sodišča) v Rennesu in razlaga Bretonskega običajnega prava na področju civilnega prava (16.–17. stol.)

Stara vojvodina Bretanja se je dokončno priključila francoski kroni leta 1532. Na področju prava je v njej veljalo »Bretonsko običajno pravo«, ki je bilo prvič zapisano okrog leta 1320, formalno pa na ukaz kralja Franca I. leta 1539. 685 členov besedila je bilo dokončno reformiranih leta 1580 in so ostali v veljavi do francoske revolucije. Kljub natančnosti pa je bilo treba to temeljno besedilo v kasnejših stoletjih razlagati in prilagajati času. Za to zelo pomembno nalogo so bili odgovorni sodniki Parlamenta (tj. deželnega sodišča) v Rennesu, ki je bilo z ediktom kralja Henrika II. od leta 1554 urejeno po francoskem vzoru. Zaradi odsotnosti obrazložitev sodb v Bretanji kot tudi v celotnem kraljestvu je težko podati natančno predstavitev njihovega razlagalnega pristopa. Na srečo pa je mogoče proučevati knjige, ki so jih napisali glavni sodniki tega sodišča, recimo Guillaume de Lesrat (1545–1586) ali René de La Bigotiàre de Perchambault (1640–1727). Prvi je leta 1581 objavil najbolj znamenite sodbe, ki jih je sam slovesno razglasil na obravnavah »v rdeči togi«, v katerih so natančno navedeni primeri in, čeprav samo posredno, tudi resnični razlogi za sodbe, ki jih je izreklo sodišče. Drugi pa je avtor znanega dela »Institucije francoskega prava v razmerju do bretonskega običajnega prava«, v katerem uporablja historično in precedenčno metodo.

Pričujoči prispevek se osredotoča na njegovo analizo dveh členov bretonskih običajev: na 82. člen o fevdalni pravico do pomoči in na 311. člen, ki govori o pravici do t.i. »premesse«, tj. o predkupni pravici družinskih članov, da kupijo nepremičnino, ko se načrtuje njena prodaja zunaj družine. 

Ponosen sam nase se predsednik sodišča Perchambault ni mogel zadržati, da se ne bi primerjal s cesarjem Justinijanom. Nekatere njegove razlage pa je štirideset let po njegovi smrti ostro napadel drug slaven doktor prava - Augustin-Marie Poullain du Parc (1703–1782), ki je bil profesor francoskega prava na Pravni fakulteti v Rennesu in predsednik lokalne odvetniške zbornice. S tem, da je zbral in leta 1779 objavil vse izpričane izjave, dane pod prisego od leta 1669, potem ko je »veliki« Red o civilnem postopku prepovedal razglašanje sodb »v rdeči togi«, daje pomemben doprinos k boljšemu razumevanju bretonskega običajnega prava. 

Več...

Kazuistika sodnikove vesti v rimsko-kanonski pravni tradiciji (12.–16. stoletje)

V Parizu se je zgodil umor. Pred sodiščem pričajo vse priče v breme obtoženca. Po naključju je sodnik osebno videl obtoženca v času umora v Orleansu. Mora sodišče obtoženca skladno z dokazi, predloženimi v postopku, obsoditi na smrt? Ali pa lahko odloči, oziroma celo mora odločiti po svoji vesti in ga oprostiti? To je bilo vprašanje, o katerem so v zvezi z upoštevanjem vesti sodišča največ razpravljali v času od leta 1100 do leta 1600. V tej razpravi so sodelovali pravniki, izvedeni v posvetnem in v kanonskem pravu, pa tudi moralni teologi (na primer v priročnikih za spovednike). Prevladujoče mnenje, ki so ga zastopali Azo, Hostiensis in sv. Tomaž Akvinski, je bilo, da bi moralo sodišče pri odločanju o dokazih, ki so jih predložile stranke, izključiti vsako osebno vednost, ki ne bi izhajala iz allegata et probata. Kljub temu pa so vedno obstajala odklonilna mnenja, pa tudi prevladujoče mnenje je bilo manj rigorozno, kot je trdila novejša literatura.

Več...

Sodnik v Justinijanovih Digestah

Kot resnični steber rimske pravne civilizacije je vloga sodnikov z rastjo in razvejitvijo njihovih nalog dobila pomembnejše mesto v besedilih Justinijanove kompilacije. Opravljanje njihove službe omogoča razlikovanje med dobrimi in slabimi sodniki. Prvi so opravljali svoje dolžnosti učinkovito in nepristransko s tem, da so povezovali dobre značajske lastnosti z intelektualnimi sposobnostmi. Dober sodnik si je pridobil spoštovanje sodržavljanov s svojo doslednostjo. Slabega sta označevali malomarnost in nesposobnost. Nevešči ali površni, včasih pa tudi pokvarjeni sodniki so bili kaznovani, če so hote izdali krivično sodbo. Namen tega prispevka je, da se s spoštovanjem spomni klasičnih pravnikov. Njihovi spisi in še posebej pravne maksime imajo trajno vrednost.

Več...

Addicere v starem rimskem pravu. Sodnik kot oseba, ki razodeva božjo voljo

Prispevek analizira pomen besede addicere v starem rimskem pravu. Prvi del članka analizira pomen besede addicere v okviru najstarejšega postopka za varstvo lastninske pravice (legis actio sacramento in rem) kot eno od treh obličnih besed (tria verba sollemnia) najstarejšega rimskega sodnega postopka (do, dico, addico). V nadaljevanju raziskuje pomen besede addicere kot izraza, ki je spadal v najstarejši religiozni besednjak vede avgurov. Na temelju primerjave očitnih strukturnih povezav med obredom inavguracije (inauguratio) in vindikacijo, avtor v zadnjem delu članka prihaja do sklepa, da je imela vindikacija v svoji izvirni obliki značilnosti avguralnega akta. To bi pomenilo, da naj sam Jupiter s svojo božjo sodbo razreši spor med strankama, tako da prek ptic pošlje ugodna znamenja za eno od strank. Ko je kralj (rex) prepoznal znamenja, je strankama v sporu oznanil božjo sodbo z izrazom aves addicunt. To utemeljuje sklep, da je najstarejši civilni postopek v Rimu v resnici predstavljal razodetje božje volje, ki je temeljilo na vedi avgurov. To voljo so svetu oznanili z oblično besedo addicere.

Več...

Številka 1-2/2017

Dostojanstvo kot temelj pravilnega razumevanja ustavnopravnega koncepta prepovedi diskriminacije glede na starost

V prispevku avtor zagovarja tezo, da je v praksi prevladujoč ustavnopravni koncept razumevanja in razlage prepovedi diskriminacije glede na starost. Starost je sui generis prepovedana podlaga s posebnimi lastnostmi – hkrati je statična, dinamična in prožna osebna lastnost. Razlikujemo lahko med dejansko, konkretno, domnevno, relativno (starostna razlika) itd. starostjo. Vrhovno sodišče Kanade pogosto poudarja, da razlikovanja glede na starost velikokrat podprejo sodišča, ki razlikovanje razumejo kot pogost in nujen način urejanja družbe. Starostne meje določajo, kdaj lahko sklenemo zakonsko zvezo, volimo, vozimo, privolimo v spolne odnose, prodamo premoženje itd. Namen prispevka je predstaviti moderno, ustavno in na človekovih pravicah utemeljeno razumevanje prepovedi diskriminacije glede na starost. Spoštovanje posameznikovega dostojanstva zahteva ocenjevanje posameznikovih izkušenj, sposobnosti in ničesar več. Vse drugo je kršitev človekovega dostojanstva določene skupine, ki temelji na domnevni nesposobnosti, namesto dejanske sposobnosti teh posameznikov in je z vidika ustavnopravnega koncepta prepovedi diskriminacije glede na starost nesprejemljiva.

Več...

Ureditev zastaranja odškodninskih terjatev zaradi kršitev konkurenčnega prava v Direktivi 2014/104/EU in njena implementacija v pravne rede držav članic

Prispevek obravnava ureditev zastaranja odškodninskih terjatev zaradi kršitev konkurenčnega prava v Direktivi 2014/104/EU o nekaterih pravilih glede odškodninskih zahtevkov in postopka zaradi kršitev evropskega in nacionalnega antitrusta v luči primerjalnopravnih trendov na področju zastaranja. Osredinja se na implementacijske osnutke ureditve zastaranja v posameznih državah članicah, ki so v nekaterih od njih že začeli veljati. Implementacijska ureditev zastaranja je v izbranih državah analizirana tudi z zornega kota njihove splošne ureditve zastaranja. Osrednja pozornost je namenjena analizi določb o zastaranju v trenutnem osnutku predloga novele Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1G), ki bo v slovenski pravni red prenesla obravnavano direktivo, ter kritični obravnavi razmerja te ureditve zastaranja do splošne ureditve zastaranja nepogodbenih odškodninskih zahtevkov v Obligacijskem zakoniku.

Več...

Razprava o dopustnosti čezmejnega prenosa dejanskega sedeža družbe

V prispevku avtorica obravnava vprašanje dopustnosti čezmejnega prenosa dejanskega sedeža slovenske družbe. V ta namen predstavi tezo, da lakonične zakonske določbe o sedežu ne napeljujejo na sklep, da se zahteva teritorialna skladnost statutarnega in dejanskega sedeža za domače družbe. Avtorica poda izvirno razlago veljavnih pravil in sodne prakse, na podlagi katere je mogoče sklepati, da je čezmejni prenos dejanskega sedeža slovenske družbe (že) dopusten in ne vodi do izgube pravne subjektivitete družbe. Ker je zahteva po teritorialni skladnosti statutarnega in dejanskega sedeža v svojem bistvu prepovedna določba, saj prepoveduje njihovo razdružitev, bi morala biti izrecno določena, če bi jo zakonodajalec v resnici želel uzakoniti. Menim, da sklepanje na tako prepoved na podlagi ohlapnih členov o sedežu, ki jih najdemo v 29. in 30. členu ZGD-1, presega meje teleološke razlage. Družbe, ki so ustanovljene v državah članicah, ki tudi v praksi sprejemajo teorijo dejanskega sedeža, pa se bodo morale tudi v prihodnje odločati za alternativne možnosti za čezmejno mobilnost. To je lahko priložnost za razvoj nacionalnih ureditev, ki bodo privlačne za ustanovitve družb, s tem pa tudi za zakonodajno konkurenco na področju prava družb. To vprašanje bo še zlasti aktualno v primeru morebitnega »Brexita«, izstopa Združenega kraljestva iz EU, ki ga je napovedal referendum junija lani. V tem primeru bodo številne družbe, ustanovljene v Združenem kraljestvu, iskale alternativne pravne rede za svojo reinkorporacijo.


Več...

Naklep in malomarnost ter motivi

Avtor pri iskanju razmerja med motivom in naklepom navaja, da jima je skupna volja storiti kaznivo dejanje. Značilnost obeh je namreč s posameznikovo voljo načrtovana (naklepna) usmerjenost k motivacijskemu cilju. Naklepno kaznivo dejanje je zgolj sredstvo za dosego motivacijskega cilja, kadar je motivacijski cilj zunaj opisa kaznivega dejanja. Drugače pa je, kadar je motivacijski cilj identičen s kazenskopravno relevantno posledico; motiv se lahko v takih primerih izenači z naklepom. Pri malomarnostnih kaznivih dejanjih ne gre za hoteno in voljno ravnanje v smeri izbranega cilja, ki bi bil izenačen s kazenskopravno relevantno posledico. Sprašujemo se, kakšno bi moralo biti ravnanje, da do kazenskopravno relevantne posledice ne bi prišlo. Storilec ima dva nasprotujoča si motiva: ali preprečiti prepovedane posledice in take težnje zavirati ali pa motiv voditi k pasivni zadržanosti oziroma tveganju.

Več...

Številka 3-4/2017

Nekateri ustavnopravni vidiki inkriminacije po 240. členu Kazenskega zakonika (KZ-1)

Člen 240 KZ-1 inkriminira zlorabo položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti in je v zadnjih letih ena najpogosteje uporabljenih določb za pregon t. i. gospodarske kriminalitete. Pri tem pa se porajajo številna vprašanja. Prvi del prispevka obravnava vprašanje, do kod sploh segajo meje upravičenega kazenskopravnega odzivanja države v primeru odločitev poslovodstva, ki gospodarski družbi ne povzročijo nobene škode, storilec ali tretje osebe pa pridobijo (premoženjsko) korist. Gre pravzaprav za (ustavnopravno) vprašanje, do kod sega svobodna gospodarska pobuda in kje se začenja upravičen interes države v smislu kazenskopravne represije. Pri tem je treba upoštevati predvsem okoliščino, ali je družbi z ravnanjem poslovodstva nastala škoda ali ne, zgolj nastala korist pa državnega posega z instrumenti kazenskega prava ne more upravičiti, saj interesi lastnikov s tem niso bili prizadeti. Drugi del prispevka pa obravnava ustavnopravno problematično ravnanje tožilcev in sodišč v teh kazenskih postopkih, saj se kot vsebina te (blanketne) inkriminacije pogosto navaja kršitev načela vestnega in poštenega gospodarstvenika po prvem odstavku 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Ta določba ZGD-1 namreč vsebuje zgolj načelo, ne pa tudi konkretnega pravila, kar je sporno z vidika načela zakonitosti v kazenskem (materialnem) pravu. Zato zgolj sklicevanje na omenjeni člen ZGD-1 v konkretnih obtožbah in sodbah ne more zadostiti ustavnopravnim zahtevam v smislu lex certa.


Več...

Vprašanje zakonite uporabe termovizijske naprave v kazenskem postopku

Proaktivno odzivanje na kriminaliteto danes povezujemo z uporabo napredne tehnologije, ki organom pregona omogoča učinkovito spremljanje in preprečevanje kriminalnih aktivnosti ter pridobivanje dokazov v prid kazenski obtožbi. Tako vnaprejšnje preiskovanje kaznivih ravnanj je večinoma usmerjeno zoper posameznike, ki naj bi pridobivali ter preprodajali prepovedane substance, med katerimi je na prvem mestu po priljubljenosti na tržišču še vedno konoplja z visoko vsebnostjo tetrahidrokanabinola (THC) in njene različice. Prav v zvezi z njenim gojenjem pa se na bojnih poljih zasebnosti odpira problematika zakonitosti uporabe termovizijske naprave, ki prek vsebine podatkov, pridobljenih z njeno uporabo, policistom v predkazenskem postopku da indic, da v opazovanih prostorih prihaja do ilegalne proizvodnje te (za zdaj še) prepovedane substance.

Več...

Vloga sodnih svetov za zagotovitev učinkovitega sodnega sistema

Avtorja prispevka se osredotočata na vlogo, ki jo imajo sodni sveti za učinkovit sistem sodstva v državah članicah EU. Njihova vloga je večinoma odvisna od pristojnosti, ki jih uživajo. Te praviloma vsebujejo eno od oblik sodelovanja v postopku izvolitve sodnikov in predsednikov sodišč, oceno njihovega dela, njihovo napredovanje, premestitev, sodelovanje v uvedenih disciplinskih postopkih zoper njih in v primeru njihove razrešitve. Te pristojnosti se med sodnimi sveti držav članic EU pomembno razlikujejo. Eden od vzrokov za tako stanje je njihova sestava, ki je v vsaki državi članici EU drugačna in je ena od vsebin, ki jim je namenjena pozornost v prispevku. Poleg sestave in pristojnosti sodnih svetov (ki neposredno ali posredno vplivajo na delovanje sodišč) je pozornost namenjena tudi delovanju sodnega sveta. To je odvisno od trajanja mandata članov, možnosti njihove ponovne izvolitve, narave funkcije članov, kvoruma in potrebne večine za sprejem odločitev.

Več...


Revija Pravnik


Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Poljanski nasip 2, 1000 Ljubljana
Tel.: 01/ 42 03 113 | Faks: 01/ 42 03 115 | GSM: 031/859 975 | E-pošta: pravnik@revija-pravnik.si

2010 Pravnik, vse pravice pridržane Pravila uporabe Pravno obvestilo