Zemljiški dolg je institut zavarovanja terjatve, ki upniku omogoča poplačilo iz vrednosti obremenjene nepremičnine pred drugimi upniki s slabšim vrstnim redom. Čeprav je bil v slovenski pravni red vpeljan že leta 2003, z začetkom veljavnosti Stvarnopravnega zakonika (SPZ), je občuten porast ustanavljanja zemljiških dolgov mogoče opaziti šele v preteklih letih, kar gre pripisati poudarku organov pregona na obvladovanju gospodarske kriminalitete in korupcije ter tudi ustrezni spremembi kazenske zakonodaje, ki omogoča učinkovit odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, oziroma premoženja nezakonitega izvora. Osumljenci ali osebe, ki šele predvidevajo, da bi zoper njih lahko bil uveden predkazenski oziroma kasneje kazenski postopek, v katerem bo prišel v poštev odvzem premoženjske koristi, z ustanovitvijo zemljiškega dolga pred roko pravice zavarujejo svojo zasebno lastnino. Ker veljavna zakonska ureditev zemljiškega dolga dejansko onemogoča preprečitev tovrstnih zlorab, sta nujna ustrezna sprememba SPZ in strogo kazenskopravno sankcioniranje oseb, ki ustanovijo zemljiški dolg z izključnim namenom preprečitve poplačila upnikov s slabšim vrstnim redom.

Po predlogu Zakona o alternativnem reševanju potrošniških sporov je za dostop do razsodišča, ki bo razsojalo o potrošniških sporih, predvidena najnižja in najvišja vrednost spornega predmeta. Medtem ko določitev najvišje vrednosti spornega predmeta po mnenju avtorice ni sporna, se težave lahko pojavijo pri določitvi najnižje vrednosti spornega predmeta. Ker ima potrošnik še vedno možnost vložiti zahtevek pred sodiščem, kjer ta omejitev ne velja, določitev najnižje vrednosti spornega predmeta pri alternativnem reševanju potrošniških sporov ni nedopustna, saj s tem ni kršena pravica do sodnega varstva. Kljub temu avtorica v članku taki omejitvi nasprotuje in navaja argumente za trditev, da tovrstna ureditev zaradi varstva potrošnikov in uveljavljanja njihovih pravic ni primerna, saj je kršitev potrošniških pravic največ prav pri manjših vrednostih spornega predmeta. Avtorica v prispevku preuči tudi ureditev drugih evropskih držav na področju alternativnega reševanja potrošniških sporov in tako tudi s primerjalnega stališča utemelji trditev, da za predlagano slovensko ureditev ni tehtnih razlogov. 

Avtorica v članku obravnava situacijo, do katere pogosto prihaja v izvršilnih postopkih. Upnik vloži predlog za izvršbo na nepremičnino, katere zemljiškoknjižni lastnik je njegov dolžnik. V izvršilnem postopku se nato pojavi tretji, ki v ugovoru tretjega trdi, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Tretji zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno. Skozi pregled sodne prakse avtorica opozori na problem tehtanja med pravico tretjega do zasebne lastnine in upnikovo pravico do učinkovite izvršbe. Članek razlikuje primere, ko upnik pridobi hipoteko prisilno v izvršilnem postopku oziroma pravnoposlovno, ter primere, ko je pravica tretjega pridobljena originarno oziroma pravnoposlovno. Predstavljena sta razvoj sodne prakse glede vprašanja dobre vere in skrbnosti tretjega ter pomen načela zaupanja v zemljiško knjigo pri vprašanju varstva lastnika v razmerju do upnika v izvršilnem postopku. Avtorica sklene, da je naše pravo z namenom varstva lastnika v nekaterih primerih pregloboko poseglo v pravico upnika do učinkovite izvršbe.

V vsakdanjem življenju se prej ko slej srečamo z notarskimi storitvami, bodisi zgolj v povezavi z overitvijo podpisa ali kako drugače. Javnost veliko časa ni vedela veliko o delovanju notarjev. Čedalje bolj se pojavlja interes za informiranje o njihovem poslovanju. Pri svojem delu notarji usklajujejo interese strank, nepristranskost in učinkovitost svojega delovanja. Delovati morajo v skladu z Zakonom o notariatu ter upoštevati notarsko tarifo. Z elektronskim načinom poslovanja so postali notarji dostopnejši, informacije o poslovni uspešnosti njihovega delovanja pa so še vedno skrivnost. Prihodki o notarski dejavnosti, ki jih je mogoče zaslediti v javnih medijih, ne povedo veliko o njihovem poslovanju, saj posamezne gospodarske kategorije poslovanja, kot so stroški, odhodki, dobiček itd. notarjev javnosti še vedno ostajajo nerazkriti. Javnost si prizadeva za razkritje teh podatkov bodisi s strani Notarske zbornice Slovenije ali katere druge organizacije (na primer AJPES). Ali se bo v prihodnosti to uresničilo, še ne vemo, lahko zgolj upamo, saj je notarska dejavnost javna dejavnost, zato bi bilo prav, da so podatki o delovanju te dejavnosti tudi javni.

Ne glede na to, ali se nad dolžnikom vodi postopek zaradi insolventnosti ali postopek preventivnega prestrukturiranja, običajno samo ukrepi finančne narave niso dovolj koreniti poseg v poslovanje podjetja, da bi odpravili vzroke za nastanek insolventnosti. Zato so tudi v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) predvideni drugi ukrepi za odpravo vzrokov insolventnosti. Avtorica v uvodu povzema nekaj osnovnih opredelitev insolventnosti in prestrukturiranja, kot izhajajo iz ZFPPIPP. V nadaljevanju se osredotoči na celovito pripravo načrta finančnega in poslovnega prestrukturiranja, kot ga opredeljuje mednarodna praksa in je v veljavi pri načrtovanjih preobratov poslovanja v podjetjih. Avtorica poudarja, da postopkov, ki jih opisuje, ni nujno opravljati zgolj v fazi, ko je podjetje že ugotovilo znamenja insolventnosti, temveč bi jih morali izvajati vsi, ki so zaznali finančne težave.

Prispevek obravnava problematiko lastninske pravice javnih zavodov nad premoženjem, ki ga uporabljajo za opravljanje svoje dejavnosti. Leta 1991 sprejet Zakon o zavodih je statusno uredil področje javnih zavodov, vendar pa je ostalo veliko vprašanj odprtih. Poleg številnih drugih je ostalo nejasno temeljno vprašanje glede lastništva nad premoženjem javnih zavodov, v povezavi s 65. členom Zakona o zavodih, ki je določil, da premoženje, s katerim zavod upravlja, postane lastnina njegovega ustanovitelja. Nekateri javni zavodi so od sprejetja Zakona o zavodih dalje še naprej samostojno pridobivali nepremičnine in se vknjižili v zemljiško knjigo kot lastniki ter ustanavljali hčerinske družbe, zato je postalo zelo pomembno vprašanje, ali je javni zavod glede na določbe Zakona o zavodih sploh lahko lastnik tega premoženja. Že dalj časa se pripravljajo zakonske spremembe, ki bodo korenito spremenile ureditev javnih zavodov in s tem najverjetneje rešile tudi vprašanje v zvezi z njihovim premoženjem. Nov zakon je bil že večkrat v javni obravnavi, vendar še do danes ni bil sprejet. Vendar pa se postavlja vprašanje tudi, ali je tak zakon res rešitev za vse težave v zvezi s premoženjem javnih zavodov.

Evropsko državljanstvo sestavlja omejen obseg pravic, ki pripadajo državljanom držav članic. Državljani EU uresničujejo te pravice v razmerju do drugih držav članic, v katere se preselijo, redkeje pa tudi do svojih matičnih držav. Zadeva Dereci in drugi proti Avstriji obravnava slednji položaj kot del nove doktrine državljanstva EU. S sodbo Dereci in drugi proti Avstriji je Sodišče EU razlago o preprečitvi dejanskega izvrševanja bistvene vsebine pravic državljanov Unije, ki bi bili prisiljeni zapustiti ozemlje Evropske unije (zadeva Ruiz Zambrano, C-34/09, sodba z dne 8. marca 2011), omejilo na najbolj izjemne okoliščine, ko bi bil državljan Unije zaradi zavrnitve dovoljenja za prebivanje družinskemu članu dejansko prisiljen zapustiti območje Unije. Članek analizira vpliv te sodbe na povezane pravice, emigracijsko in imigracijsko politiko držav članic, finančne posledice odločitve, vlogo nacionalnega prava in primerjavo s Slovenijo, pri čemer zaključuje, da merilo zapustitve ozemlja Unije ne bi smelo biti edina izjemna okoliščina, zaradi katere bo državljanu Unije preprečeno izvrševanje bistvene vsebine pravic, ki izhajajo iz statusa državljana Unije. To namreč precej nasprotuje prizadevanjem Unije za izboljšanje položaja otrokovih pravic in priznavanju pomena starševstva, v nasprotju s katerim bi bilo državljanstvu Unije »odvzet polni učinek«.

Avtorica prek treh raziskovalnih vprašanj obravnava transnacionalno pravo. V ta namen najprej predstavi proces tranzicije iz obdobja moderne v obdobje postmoderne, kar je osnova za obravnavo vseh vprašanj. Zatem odgovarja na prvo raziskovalno vprašanje: kaj pomeni transnacionalno pravo in ali sploh obstaja? Odgovor je podan prek opredelitve, delitve in opisa vseh značilnosti tega pojma. Sledi odgovor na drugo raziskovalno vprašanje: kako je transna- cionalno pravo vplivalo na preobrazbo države? Prek njega se članek osredinja na vpliv transnacionalnega prava na suverenost in demokracijo države, insti- tucionalno infrastrukturo držav, spoštovanje človekovih pravic, načelo pravne države ter legitimnost, legalnost, pravičnost, enotnost, skladnost in druge zna- čilnosti prava. V sklepnem delu avtorica odgovarja na tretje vprašanje: kako lahko postmoderna država omeji grožnje in izrabi priložnosti transnacional- nega prava? Avtorica kot rešitev predlaga prav spremembe v pravnem izobra- ževanju, ki bi omogočile boljši in obsežnejši študij transnacionalnega prava. Z novim znanjem bi tako države še naprej znale ohranjati svoje državne ureditve, pravne trende in vrednote, hkrati pa še izboljšale svoja šibka področja z ele- menti transnacionalnega prava.

Ključne besede: obdobje moderne, obdobje postmoderne, moderna država, postmoderna država, moderno pravo, transnacionalno pravo, pravna izobrazba.

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) kot enega od ukrepov varstva avtorskih pravic določa tudi registracijo avtorskih del, ki je prostovoljna. Re- gistracija je plačljiv vpis in shramba izvirnika ali primerka avtorskega dela v javni register zavarovanih del. Z registracijo svojih avtorskih del lahko avtorji oziroma imetniki avtorskih pravic vzpostavijo tako imenovano izpodbojno dvojno domnevo, zaradi katere se šteje, dokler ni dokazano drugače, da gre pri njihovih registriranih delih za avtorsko delo in da avtorske pravice pripadajo registriranim imetnikom avtorskih pravic. V letu 2021 je bilo registriranih 73 avtorskih del, med katerimi so bili na primer računalniški programi, mobilne aplikacije, romani, fotografije, arhitekturni načrti in vzorci čipk. Kot imetniki avtorskih pravic so bile v približno enakem delu registrirane tako fizične ose- be, ki so bile večinoma avtorji, kot tudi pravne osebe, toda slednje zgolj kot imetnice avtorskih pravic.

Ključne besede: avtorske pravice, avtorsko delo, registracija, izpodbojna dvojna domneva, register avtorskih del, ukrep varstva, preventivno avtorskopravno varstvo, dokazno breme.

Avtorica obravnava možnosti, ki jih ima upnik, če dolžnik ne plača dolgovane terjatve. Upnik lahko za njeno izterjavo izbere zunajsodno ali pa sodno pot. Avtorica na podlagi pregledane ameriške literature ugotavlja, da se institutu iz- vršbe ne namenja veliko pozornosti, saj se razume postopek izterjevanja dolga predvsem kot dejavnost, ki se dogaja zunaj sodišča. Zaradi zamud in stroškov, povezanih s sodnim postopkom, bo upnik načeloma najprej poskusil z zunaj- sodnimi možnostmi za pridobitev plačila. Zunajsodno izterjevanje dolgov v ZDA je treba presojati kot celoten sklop aktivnosti: (1.) psihološki pritisk na dolžnika in vplivanje na dolžnikovo oceno kreditne sposobnosti, (2.) izterje- vanje dolga s pomočjo zasebnih agencij oziroma prodaja dolga in (3.) samo- pomoč pri zavarovanih terjatvah. Najpomembnejši element, ki je skupen vsem zasebnim načinom izterjevanja, je izključitev vpletenosti države.

Ključne besede: zunajsodni načini izterjevanja dolgov, psihološka prisila, sistem kreditne ocene, zasebne agencije za izterjevanje dolgov, institut samopomoči, zavarovane terjatve.

Prispevek obravnava problematiko izgube pravic zavarovancev avtomobilskih

»kasko« zavarovanj in regresa zavarovalnice pri zavarovanju avtomobilske od- govornosti zaradi vožnje pod vplivom alkohola in psihoaktivnih snovi nad do- voljeno mejo. Avtorja podata smernice za razlago pravnega standarda izmikanja preiskavi alkoholiziranosti in vsebnosti psihoaktivnih snovi v telesu po prome- tni nesreči ter analizirata veljavnost določil zavarovalnih pogojev, ki za zavaro- vanca določajo negativne posledice zaradi opustitve dolžnosti obvestitve policije o prometni nesreči. Problematika je prisotna tako na področju kasko zavarovanj kot tudi na področju zavarovanja avtomobilske odgovornosti. V prvem primeru izpolnjenost standarda povzroči izgubo zavarovalnih pravic, v drugem pa pravi- co zavarovalnice zahtevati odškodnino, ki jo je plačala tretjim osebam.

Ključne besede: avtomobilsko zavarovanje, vožnja pod vplivom alkohola, izguba zavarovalnih pravic, regres, kasko, zavarovanje avtomobilske odgovornosti, zavarovalni pogoji.

Prispevek predstavi vidik solidarnosti v zdravstvenem sistemu. Predvsem, kaj ta je in kje jo najdemo. Predstavljeni sta tudi dve glavni načeli, ki bi morali vo- diti razvoj zdravstvenega sistema – načelo učinkovitosti in načelo dostopnosti. Tudi financiranje je zelo pomembno za delovanje sistema in ravnovesje med obveznim in dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem. Povzetku trenutne ure- ditve sledi nekaj predlogov za izboljšave in razvoj v prihodnosti.

Ključne besede: zdravstvo, zdravstveni sistem, solidarnost, zavarovanje, dostopnost, izdatki, kakovost.

Priprava pravnih angleških besedil je izziv za vse pisce, še zlasti za tiste, ki jim angleščina ni materni jezik. Zgodovinsko gledano je pravno angleščino tvoril težko razumljiv jezik, poln žargona in tistega, kar je bilo zaničljivo poimenova- no pravniški žargon. Gibanje za preprosto angleščino se je trudilo to popraviti, vendar je bila sprememba odnosa in dolgoletnih navad pravne stroke glede učinkovitega pisnega sporazumevanja z našimi ciljnimi skupinami zahtevna. Nujno je, da so angleška pravna besedila napisana jasno, jedrnato, popolno in pravilno. Te cilje je mogoče doseči z upoštevanjem nekaj razmeroma pre- prostih strategij. Kot arhitekti, skladatelji in umetniki morajo avtorji pravnih besedil najprej pripraviti premišljen in organiziran načrt. Predvsem morajo upoštevati specifične potrebe svojih ciljnih skupin. Avtorji naj uporabljajo pre- prost in neposreden slog, ki omogoča, da je branje njihovega dela užitek in ne trud. To je mogoče doseči z uporabo vsakdanjega jezika in dajanjem prednosti znanim besedam pred zapletenimi in nejasnimi; z dajanjem prednosti kratkim besedam in stavkom pred dolgimi; z dajanjem prednosti aktivnemu glagol- skemu načinu pred pasivnim; z izogibanjem tujim frazam, kolikor je to mo- goče; z dajanjem prednosti enojnim besedam pred besedičenjem; z dajanjem prednosti pozitivnim besedam pred negativnimi; z odpravljanjem prislovnih zaimkov in drugih ostankov pravniškega žargona; ter z obvladovanjem pravil- ne uporabe angleških členov. Preprost govor naj prevlada nad težkim jezikom. Tako temeljito načrtovanje kot tudi vztrajno urejanje sta bistvena za drastično izboljšanje kakovosti angleškega pravnega pisanja.

Ključne besede: pisanje pravnih angleških besedil, preprosta angleščina, jasno in jedrnato pisanje, primat in aktualnost v pravnem angleškem pisanju, urejanje pravnih angleških besedil.

Volilni sistem vpliva na strankarski in politični sistem v državi. Trenutno ve- ljavni sistem državljanom Republike Slovenije ne omogoča neposrednega vpli- va na sestavo Državnega zbora, ne spodbuja znotrajstrankarske demokracije, volivcem ne omogoča kaznovanja morebitnega slabega dela posameznega po- slanca in omejuje samostojnost zakonodajne veje oblasti v razmerju do izvr- šilne. V večini primerov je aktualni volilni sistem pripeljal do velikega števila političnih strank v parlamentu, posledično šibkih vlad, manjšega reformnega potenciala, delovanje koalicijske večine v parlamentu pa je usmeril predvsem v vlogo vladnega glasovalnega stroja. Zavedanje o potrebnosti spremembe vo- lilnega sistema je v strokovnih krogih širše prisotno, na politični ravni pa je ta volja manjša. Sprememba mora biti izvedena po tehtnem premisleku z obliko- vanjem predloga novega volilnega sistema, ki bo ponudil odgovore na največje pomanjkljivosti aktualnega volilnega sistema v Republiki Sloveniji. V naspro- tnem primeru sprememba ne bo dala želenih učinkov in bo sledilo razočaranje nad učinki te spremembe.

Ključne besede: volilni sistem, vpliv na strankarski sistem, legitimnost, vladavina prava, reforma volilne zakonodaje.

Varovanje poslovne skrivnosti pri prodaji podjetja je bistveno za zaščito intere- sov tako prodajalca kot tudi (potencialnega) kupca. Sklenitev ustrezne pogod- be o nerazkrivanju informacij je osnovni korak, ki omogoča urejanje področja varovanja poslovnih skrivnosti med prodajnim procesom. Pomembno je, da poslovodstvo ciljne družbe strogo varuje zaupne informacije in se zaveda, da je treba nadzorovati pretok informacij med ciljno družbo in potencialnimi kupci. Kljub skrbno pripravljenim pogodbam o nerazkrivanju informacij je treba razumeti, da so tudi najstrožje pogodbe le »kos papirja«, zato je nadzor nad pretokom informacij ključen za zagotavljanje varnosti poslovnih podat- kov med prodajnim procesom. V tem procesu je skrbni pregled nujen del po- stopka, ki potencialnemu kupcu omogoča vpogled v poslovanje ciljne družbe. Pri tem je treba upoštevati, da je vsako razkritje poslovnih informacij lahko tvegano in zahteva ustrezno varovanje ter nadzor nad pretokom informacij med prodajnim procesom.

Ključne besede: poslovna skrivnost, prodaja podjetja, skrbni pregled, pravica do informacij, pogodba o nerazkrivanju informacij, varstvo poslovne skrivnosti.

Državno tožilstvo ima v določbi prvega odstavka 385. člena ZPP zakonsko po- oblastilo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo sodišča. Gre za izredno pravno sredstvo v javnem interesu, katerega namen je zagotavljanje enakosti pred zakonom, pravne predvidljivosti in pravne var- nosti. Zahteva državnega tožilca kot intervenienta v javnem interesu zato ne nadomešča revizije stranke niti je ne izključuje, temveč jo dopolnjuje. Kadar je vložena zaradi zagotavljanja enotnosti sodne prakse in razvoja prava, jo lahko državno tožilstvo vloži le pod enakimi pogoji, pod katerimi lahko Vrhovno so- dišče dopusti revizijo stranke. Ti pogoji so predpisani v prvem odstavku 367.a člena ZPP. Zapisani so v obliki generalne klavzule objektivne pomembnosti pravnega vprašanja za pravni red kot celoto kot edinega merila za dostop do Vrhovnega sodišča. Na podlagi tega merila tako Vrhovno sodišče kot tudi dr- žavno tožilstvo opravita predhodni postopek za ugotovitev, ali je podan jav- ni interes za vložitev izrednega pravnega sredstva, to je revizije ali zahteve za varstvo zakonitosti. Obe pravni sredstvi vodita v izredni preizkus konkretne zadeve pred razširjenim senatom petih sodnikov Vrhovnega sodišča. Slednje nima pravne podlage, da državnemu tožilcu kot samostojnemu in neodvisne- mu organu pravosodja odreče vsebinsko presojo vložene zahteve za varstvo zakonitosti z obrazložitvijo, da ne gre za pomembno pravno vprašanje, če iz- polnjuje vse procesne predpostavke iz 374. člena ZPP. Vrhovno sodišče mora v takem primeru na podlagi smiselno upoštevnih določb 378., 379. in 380. člena ZPP o zahtevi za varstvo zakonitosti vsebinsko odločiti.

Ključne besede: državni tožilec, javni interes, pravni interes, predpostavke dopustnosti pravnega sredstva, revizija, zahteva za varstvo zakonitosti, izredna pravna sredstva, vrhovno sodišče.

Avtor najprej obravnava postopek, ki je določen za spremembo Ustave RS, kot ga določa slovenski pravni red. Ugotavlja, kdo so prevladujoči nosilci ustavnih sprememb v RS in koliko je postopek priprave predloga ustavnih sprememb za ljudstvo prijazen oziroma uresničljiv. Ugotavlja tudi, ali so v ustavnem razvoju prevladovale pobude ljudstva, vlade ali poslancev ozirom političnih strank. Avtor hkrati daje kronološki prikaz vseh 11 dosedanjih sprememb Ustave s predstavitvijo bistva spremembe. Ob tem obravnava tudi vprašanje, kaj so bili prevladujoči razlogi za ustavne spremembe in ali je bil razvoj ustavnosti načrtovan, premišljen, strokovno utemeljen in koliko je šlo za bolj ali manj posrečene posamične politične projekte. V drugem poglavju predstavlja števil- ne zamisli, pobude in predloge za spremembe Ustave RS de lege ferenda in jih kratko ovrednoti z vidika izvedljivosti (realnosti za politično soglasje) ter pred- vsem z vidika doslednosti ustavnega razvoja. Ob tem si prizadeva odgovoriti predvsem na vprašanje, ali je ustavno revizijski postopek naklonjen možnosti, da ljudstvo uveljavi svoj predlog za ustavne spremembe predvsem tam, kjer objektivno ni mogoče pričakovati (glede na več desetletne izkušnje), da bodo pridobile zadostno večino poslancev v Državnem zboru RS. Pri teh presojah se naslanja na analizo primera dolgotrajnih prizadevanj civilne družbe za temeljitejšo prenovo volilnega sistema, ki so se izkazala kot povsem neuresničljiva, in se pri tem sprašuje oziroma poskuša odgovoriti, kje je izhod iz take slepe ulice.

Ključne besede: ustavno revizijski postopek, dosedanje ustavne spremembe, predlogi ustavnih sprememb, ustavne pobude, prenova volilnega sistema.

Z uvedbo enovitega petletnega magistrskega študija prava na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani bo študentom prava tudi v času novih družbenih izzivov omogočena pridobitev kakovostne pravne izobrazbe, ki bo ustrezala vse večjim zahtevam pravne prakse. Pravna fakulteta sicer že v času študija spodbuja tudi študij pravne prakse in učenje pravnih veščin, kljub temu pa se nekateri študenti s ciljem pridobivanja dodatnih praktičnih izkušenj odločajo za obča- sne zaposlitve v odvetniških pisarnah ter na drugih pravnih področjih. Tako zaposlovanje je sicer deloma koristno, vendar ne sme voditi v zanemarjanje fakultetnega študija s strani študenta. Čas študija mora biti čas študija, pri čemer je njegova pretežno teoretična naravnanost nujna in temeljna predpostavka za poznejše pravnikovo uspešno poklicno delovanje. Globlji vpogled v naravo pravne teorije in prakse nam pokaže, da gre za dva pola (dve zgostitvi) iste po- javnosti, ki ju v racionalni pravni refleksiji dojemamo ločeno, vendar še vedno kot dve nujno povezani plati pravnikovega znanja in usposobljenosti. Zato je del kakovostnega teoretičnega poučevanja in študija prava tudi spoznavanje in kritično ocenjevanje pravne prakse, tako kot je del pravne prakse ustrezen teoretični premislek, ki družbeno dejanskost povezuje s splošnimi in abstraktnimi pravnimi načeli in pravili.

Ključne besede: teorija prava, pravna praksa, študent, študij prava, obštudijske dejavnosti, enovit petletni magistrski študij prava, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani.

V luči imenovanja trenutnega Visokega predstavnika za Bosno in Hercegovino ter njegovih odločitev je v praksi prišlo do razhajanj med Uradom Visokega predstavnika za Bosno in Hercegovino ter Republiko Srbsko, in sicer glede postopka imenovanja Visokega predstavnika za Bosno in Hercegovino ter nje- govih pristojnosti po Aneksu št. 10 k Daytonskemu mirovnemu sporazumu. Prvo pravno vprašanje je, ali Visoki predstavnik za Bosno in Hercegovino za veljavno imenovanje na položaj potrebuje potrditev Varnostnega sveta OZN, drugo pravno vprašanje pa se nanaša na domet pristojnosti Visokega pred- stavnika za Bosno in Hercegovino. Posledice omenjenih razhajanj so resne, saj sta v regiji ogrožena mir in varnost, kot možna rešitev nastale situacije pa se ponuja predložitev obeh vprašanj v reševanje Meddržavnemu sodišču.

Ključne besede: Daytonski mirovni sporazum, Visoki predstavnik za Bosno in Hercegovino, Republika Srbska, imenovanje, pristojnosti, OZN.

Državna revizijska komisija je poseben, neodvisen in samostojen državni organ. V revizijskem postopku odloča o zakonitosti oddaje javnih naročil, pri čemer hkrati zaseda dva vprašljivo združljiva položaja: je sodišče oziroma tribunal po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije in hkrati nekakšen nadzorni organ, ki o zakonitosti postopkov javnih naročil odloča neoblastno. Oba položaja je opredelila sodna praksa – prvega odločitev Sodišča Evropske unije, drugega ustaljena sodna praksa domačih sodišč. Stališče, po katerem je isti organ sodišče oziroma tribunal v smislu prava EU in hkrati organ, ki sploh ne izdaja odločb, ampak akte poslovanja, zato sodni nadzor ni niti potreben niti nujen, z vidika pravne varnosti ne more biti zaželeno. Novela C Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja uvaja pravno varstvo (ZPVPJN), ki pritiče odločitvam Državne revizijske komisije, kadar kot državni organ ex iure imperii odloča o pravicah in pravnih koristih vlagatelja revizijskega zahtevka. Uvedba (sicer omejenega) upravnega spora priča o prepoznani potrebi po širšem sodnem nadzoru, vendar pregled pristojnosti upravnega sodišča v postopku upravnega spora po ZPVPJN pokaže, da konč- na rešitev učinkovitega sodnega varstva ne zagotavlja v zadostni meri.

Ključne besede: Državna revizijska komisija, upravni akt, akt oblasti, akt poslovanja, pravni organ sui generis.