Avtor podaja ustavnopravno analizo slovenske ureditve »pouka Miranda«, torej pouka osebi, ki ji je bila odvzeta prostost, ter namenja posebno pozornost vprašanju izločitve nezakonitih dokazov. Zlasti želi avtor prikazati analizo z vidika zahtev Ustave RS. Ugotavlja, da slovenska zakonska ureditev (ZKP) bistveno odstopa od ameriškega izvirnika ter tudi judikature Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).

V prispevku je avtorica prikazala različne načine boja proti diskriminaciji na podlagi invalidnosti, predvsem v luči spreminjanja definicije invalidnosti oziroma diskriminacije na podlagi invalidnosti. Opozorila je na ureditev v mednarodnih aktih, aktih Evropske unije ter na slovensko ustavnopravno in zakonsko ureditev skupaj s sodno prakso. Sodobna protidiskriminacijska zakonodaja postavlja v ospredje posameznika, ne skupine posameznikov, le tako se vsakomur omogoči enake možnosti. Opisana sprememba je povezana s spremembo definicije invalidnosti – od definicije, ki temelji na medicinskem modelu invalidnosti, k definiciji, ki temelji na družbenem modelu invalidnosti; sprememba se odraža tako v mednarodnopravnih aktih kot v notranjepravnih aktih. Poleg tega ni bistvena definicija, ki opiše invalidnost, ampak definicija, ki opiše ravnanje diskriminacije na podlagi invalidnosti, saj namen ni zaščita posamezne skupine posameznikov, ampak odprava diskriminacije, ki temelji na določenem merilu – invalidnosti. V zvezi z odpravo diskriminacije se pou­darja tako formalna enakost kot enake možnosti; gre za aktivno delovanje družbe, da omogoči enakost možnosti za invalida in neinvalida. Le pri ek­stenzivnem razumevanju načela nediskriminacije se invalidu zagotovi dejansko enakopravna vključitev in participacija v socialno, predvsem delovno okolje.