Avtor najprej obravnava postopek, ki je določen za spremembo Ustave RS, kot ga določa slovenski pravni red. Ugotavlja, kdo so prevladujoči nosilci ustavnih sprememb v RS in koliko je postopek priprave predloga ustavnih sprememb za ljudstvo prijazen oziroma uresničljiv. Ugotavlja tudi, ali so v ustavnem razvoju prevladovale pobude ljudstva, vlade ali poslancev ozirom političnih strank. Avtor hkrati daje kronološki prikaz vseh 11 dosedanjih sprememb Ustave s predstavitvijo bistva spremembe. Ob tem obravnava tudi vprašanje, kaj so bili prevladujoči razlogi za ustavne spremembe in ali je bil razvoj ustavnosti načrtovan, premišljen, strokovno utemeljen in koliko je šlo za bolj ali manj posrečene posamične politične projekte. V drugem poglavju predstavlja števil- ne zamisli, pobude in predloge za spremembe Ustave RS de lege ferenda in jih kratko ovrednoti z vidika izvedljivosti (realnosti za politično soglasje) ter pred- vsem z vidika doslednosti ustavnega razvoja. Ob tem si prizadeva odgovoriti predvsem na vprašanje, ali je ustavno revizijski postopek naklonjen možnosti, da ljudstvo uveljavi svoj predlog za ustavne spremembe predvsem tam, kjer objektivno ni mogoče pričakovati (glede na več desetletne izkušnje), da bodo pridobile zadostno večino poslancev v Državnem zboru RS. Pri teh presojah se naslanja na analizo primera dolgotrajnih prizadevanj civilne družbe za temeljitejšo prenovo volilnega sistema, ki so se izkazala kot povsem neuresničljiva, in se pri tem sprašuje oziroma poskuša odgovoriti, kje je izhod iz take slepe ulice.

Ključne besede: ustavno revizijski postopek, dosedanje ustavne spremembe, predlogi ustavnih sprememb, ustavne pobude, prenova volilnega sistema.

Z uvedbo enovitega petletnega magistrskega študija prava na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani bo študentom prava tudi v času novih družbenih izzivov omogočena pridobitev kakovostne pravne izobrazbe, ki bo ustrezala vse večjim zahtevam pravne prakse. Pravna fakulteta sicer že v času študija spodbuja tudi študij pravne prakse in učenje pravnih veščin, kljub temu pa se nekateri študenti s ciljem pridobivanja dodatnih praktičnih izkušenj odločajo za obča- sne zaposlitve v odvetniških pisarnah ter na drugih pravnih področjih. Tako zaposlovanje je sicer deloma koristno, vendar ne sme voditi v zanemarjanje fakultetnega študija s strani študenta. Čas študija mora biti čas študija, pri čemer je njegova pretežno teoretična naravnanost nujna in temeljna predpostavka za poznejše pravnikovo uspešno poklicno delovanje. Globlji vpogled v naravo pravne teorije in prakse nam pokaže, da gre za dva pola (dve zgostitvi) iste po- javnosti, ki ju v racionalni pravni refleksiji dojemamo ločeno, vendar še vedno kot dve nujno povezani plati pravnikovega znanja in usposobljenosti. Zato je del kakovostnega teoretičnega poučevanja in študija prava tudi spoznavanje in kritično ocenjevanje pravne prakse, tako kot je del pravne prakse ustrezen teoretični premislek, ki družbeno dejanskost povezuje s splošnimi in abstraktnimi pravnimi načeli in pravili.

Ključne besede: teorija prava, pravna praksa, študent, študij prava, obštudijske dejavnosti, enovit petletni magistrski študij prava, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani.

V luči imenovanja trenutnega Visokega predstavnika za Bosno in Hercegovino ter njegovih odločitev je v praksi prišlo do razhajanj med Uradom Visokega predstavnika za Bosno in Hercegovino ter Republiko Srbsko, in sicer glede postopka imenovanja Visokega predstavnika za Bosno in Hercegovino ter nje- govih pristojnosti po Aneksu št. 10 k Daytonskemu mirovnemu sporazumu. Prvo pravno vprašanje je, ali Visoki predstavnik za Bosno in Hercegovino za veljavno imenovanje na položaj potrebuje potrditev Varnostnega sveta OZN, drugo pravno vprašanje pa se nanaša na domet pristojnosti Visokega pred- stavnika za Bosno in Hercegovino. Posledice omenjenih razhajanj so resne, saj sta v regiji ogrožena mir in varnost, kot možna rešitev nastale situacije pa se ponuja predložitev obeh vprašanj v reševanje Meddržavnemu sodišču.

Ključne besede: Daytonski mirovni sporazum, Visoki predstavnik za Bosno in Hercegovino, Republika Srbska, imenovanje, pristojnosti, OZN.

Državna revizijska komisija je poseben, neodvisen in samostojen državni organ. V revizijskem postopku odloča o zakonitosti oddaje javnih naročil, pri čemer hkrati zaseda dva vprašljivo združljiva položaja: je sodišče oziroma tribunal po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije in hkrati nekakšen nadzorni organ, ki o zakonitosti postopkov javnih naročil odloča neoblastno. Oba položaja je opredelila sodna praksa – prvega odločitev Sodišča Evropske unije, drugega ustaljena sodna praksa domačih sodišč. Stališče, po katerem je isti organ sodišče oziroma tribunal v smislu prava EU in hkrati organ, ki sploh ne izdaja odločb, ampak akte poslovanja, zato sodni nadzor ni niti potreben niti nujen, z vidika pravne varnosti ne more biti zaželeno. Novela C Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja uvaja pravno varstvo (ZPVPJN), ki pritiče odločitvam Državne revizijske komisije, kadar kot državni organ ex iure imperii odloča o pravicah in pravnih koristih vlagatelja revizijskega zahtevka. Uvedba (sicer omejenega) upravnega spora priča o prepoznani potrebi po širšem sodnem nadzoru, vendar pregled pristojnosti upravnega sodišča v postopku upravnega spora po ZPVPJN pokaže, da konč- na rešitev učinkovitega sodnega varstva ne zagotavlja v zadostni meri.

Ključne besede: Državna revizijska komisija, upravni akt, akt oblasti, akt poslovanja, pravni organ sui generis.