Ustava ni samo temeljni vsebinski pravni akt, ki ureja temeljne (človekove) pravice, temeljna pravna načela in državno ureditev. Pomembno je, da je tudi izhodiščni postopkovni akt, ki omogoča, da državnopravno organizirana skupnost lahko deluje. V naravi vsakega normativnega pravnega akta, ustave pa še posebej, je, da njegova vsebina ni vnaprej samodejno tako določno izklesana, da jo je treba samo še uporabiti. Preden pravni akt, ustavo pa še posebej, uporabimo, ga je treba razumeti. Ustava ponuja niz razlagalnih možnosti in je pomensko dovolj odprta, da jo ustavno sodišče lahko nadalje razvija. Nadaljnji razvoj omogočajo zlasti pravna načela, ki jih najdemo med uvodnimi določili, in sklop temeljnih (človekovih) pravic, v katerih je spet vrsta opredelitev, ki imajo naravo pravnih načel. Pokojni nemški profesor in ugledni ustavni sodnik Winfried Hassemer utemeljeno poudarja, da so temeljne (človekove) pravice naravnopravni del ustave. Katalogi temeljnih pravic, ki jih imajo moderne ustave, so sad racionalističnega naravnega prava; v obsegu, v katerem so vstopile v ustavo, so pomemben vsebinski okvir, ki je lahko vir razvoja temeljnih pravic in hkrati vir, ki zakonodajo navdihuje in oplaja. V naravi vsakega pravnega akt, ustave pa še posebej, je, da je razlika med pravom kot tekstom in pravom kot procesom interpretacije in izvrševanja tega teksta. Na to antinomijo nas je že v otvoritvenem predavanju »Pravo in revolucija«, s katerim so se začela predavanja na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, 15. aprila 1920 opozoril Leonid Pitamic. Navedena antinomija razločno razpira, da je za besedilom vselej človek, ki odloča, to je človek, ki je tudi moralna osebnost. Pravo in morala res nista istovetna, med njima so celo radikalne razlike, a tudi tako tesne vezi, da pravo izgubi legitimnost, če pozabimo na elementarne ustavne in pravne vrednote. Ko ustavo in zakone razlagamo in sprejemamo odločitve, smo naposled na čistini in se moramo naposled opreti le še na samega sebe. V tem sta privlačnost in izziv pravnikovega dela, a tudi veliko breme in odgovornost, ki ju moramo nositi.

Besedilo je govor, ki ga je imel avtor, sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice, na slovesnosti ob 25-letnici Ustave Republike Slovenije, 15. decembra 2016 na Ustavnem sodišču Republike Slovenije. Avtor v Ustavi vidi procesni dokument, ki mora neposredno usmerjati sodno odločanje v posameznih primerih, prav tako pa pojasnjuje pomen, ki ga ima Ustavno sodišče za delovanje pravnega sistema. Ob tem oriše ključne kvalitete sodnega odločanja, kot so sistemska neobremenjenost, neodvisnost, odprtost in pravičnost. V zvezi z Ustavo poudarja tudi ponos, zadovoljstvo in spoštovanje, ki so lahko navdih za aktualni čas.

V besedilu avtor obravnava idejo prenove pravnega študija v obliki enovitega petletnega magistrskega študijskega programa, ki jo v zadnjih letih vse aktivneje snuje Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani. 

Avtor opozarja na to, da se gospodarska kriminaliteta sicer res izmika nedvoumnim in trdnim merilom za razločevanje med poslovnimi ravnanji, ki so normalna v gospodarskem poslovanju v kapitalistični družbi, ki je družba tveganja, in ravnanji, ki so nedvomno kriminalna. Toda to ne pomeni, da to dejstvo upravičuje neizmerno in samovoljno širjenje inkriminacij na tem področju.

Avtor v prispevku kritično obravnava vprašanje usposabljanja za sodniški in druge pravosodne poklice. Usposabljanje je namreč, po njegovem mnenju, že od priprav na pravniški državni izpit neprilagojeno značilnostim in zahtevam posameznega pravosodnega profila, zato se zavzema za njegovo reformo.

Sodstvo je neodvisno toliko, kolikor je neodvisen vsak posamezni sodnik. Zato je tako pomembno, kako ustava in zakoni urejajo njegov položaj. 

Avtor opisuje pot do nastanka slovenske pravne fakultete ter na kratko pov- zema njeno preteklo delo in pomen, ki ga je imela za razvoj slovenske pravne kulture. Svoja razmišljanja sklene s pogledom v prihodnost in skuša najti od- govor na vprašanje, kakšen bo moral biti pravni študij v digitalni dobi.

Ključne besede: pravna fakulteta, Danilo Majaron, pravni študij, pravo.

Prispevek obravnava vprašanje sprejetja etičnega kodeksa za poslanke in po- slance Državnega zbora. Etična pravila za poslance imajo številne evropske kot tudi neevropske države, razlike so zgolj v pristopih pri oblikovanju in njihovi umestitvi znotraj pravnih pravil oziroma aktov. Čeprav so različne institucije več let opozarjale na sprejem etičnih pravil, pa je bil kodeks za poslanke in poslance Državnega zbora sprejet šele letos. Kolegij predsednika Državnega zbora je predlog etičnega kodeksa obravnaval in z več kot dvotretjinsko veči- no poslank in poslancev sprejel 12. junija 2020. Kodeks zapoveduje družbe- no sprejemljivo ravnanje poslancev kot predstavnikov ljudstva. Gre za skupek načel, ki se jih morajo poslanke in poslanci držati, to so ugled in integriteta, lojalnost, pravičnost in poštenost, odgovornost ter dostojnost in spoštljivost. Njihove kršitve obravnava Kolegij predsednika Državnega zbora, ki poslancu za kršitev lahko izreče tudi sankcijo.

Ključne besede: integriteta, etika, etični kodeks, etična pravila in načela, poslanke in poslanci, Državni zbor.

Avtorja v prispevku, katerega povod je epidemija covid-19 v Sloveniji, na pri- meru triaže obravnavata živopisno razmerje med pravom in medicinsko stro- ko. Mimo podrobnejše obravnave kazensko- in civilnopravnih vprašanj, ki jih prepuščata strokovnjakom področnih strok, skušata prek razlage določb Zako- na o zdravstveni dejavnosti, Zakona o zdravniški službi in Zakona o paciento- vih pravicah določiti meje pravno dopustnega ravnanja zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev, predvsem v težkih primerih triaže, ko zavrnitev ali od- log (točno določene vrste) zdravljenja lahko pomeni ne le hudo ali celo nepo- vratno poslabšanje zdravstvenega stanja, temveč tudi smrt pacienta. Iz razprave izpuščata podrobnejšo obravnavo določb Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, saj za njene potrebe praviloma zadostuje ugoto- vitev, da vsakršna omejitev pravice do zdravljenja obvezno zavarovane osebe lahko pomeni kršitev pravic in obveznosti iz socialnozavarovalnega razmerja.

Ključne besede: triaža, epidemija, pravica do zdravja, pravica do življenja, človekovo dostojanstvo.

Avtor v besedilu, ki je zapis njegovega govora ob dnevu ustavnosti 16. decem- bra 2021 na Ustavnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani, pojasni, kako je prišlo do tega, da v slovenski ustavi nastopa vest. Človek kot oseba, kot nosilec svojega osebnega dostojanstva, ni podrejen niti Državi niti Cerkvi. Razen svoji vesti izvorno nismo zavezani ničemur drugemu. Šele na ravni medsebojnih odnosov oziroma odnosov s skupnostjo, formuliranih na državni ravni z usta- vo, človeka vežejo (etične) vrednote in pravne (norme). V »pisateljski ustavi« iz leta 1988 je avtor v preambulo vpisal svetost življenja, človekovo dostojan- stvo, temeljne človekove pravice in državljanske svoboščine; v njej je govor tudi o svobodi in ugovoru vesti, ni pa prisege pri (svoji) vesti. Tako je (bilo) tudi v »Demosovi ustavi« marca 1990. »Podvinska ustava« iz avgust 1990 pa v svojem 100. členu že vsebuje prisego predsednika republike in z njo besedilo o vesti, ki ga je avtor uveljavil skozi soočenja z drugimi člani delovne skupine, torej: »da bom vselej delal po svoji vesti«. V veljavni Ustavi Republike Slovenije je ta prisega v 104. členu.

Ključne besede: vest, zaprisega, Rimskokatoliška cerkev, ustava, Demos, dr- žava, Slovenija.

Ob 100. obletnici Pravne fakultete Univerze v Ljubljani je bila organizirana slavnostna akademija PF, ki je potekala 27. maja 2021 v Gallusovi dvorani Can- karjevega doma v Ljubljani. Vodja programskega in organizacijskega odbora slavnostne akademije je bila prof. dr. Katja Škrubej. S slavnostno akademijo je bila sklenjena serija dogodkov v počastitev stoletnice, ki se je začela že oktobra 2018 z odkritjem obeležja v glavni fakultetni avli v spomin na oblikovanje prve slovenske vlade, Narodne vlade SHS v Ljubljani. Isti dan je Mednarodni forum PF pod vodstvom profesorja dr. Janeza Kranjca organiziral okroglo mizo Iz- zivi in perspektive najvišjih evropskih sodišč, ki sta se je udeležila predsednik Sodišča Evropske unije profesor Koen Lenaerts in predsednik Evropskega so- dišča za človekove pravice profesor Robert Spano. Vodila pa sta jo londonska odvetnica Shaheed Fatima QC in profesor na NYU Joseph H. H. Weiler. Okro- gla miza je potekala videokonferenčno.

Ključne besede: Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, slavnostna akademija, Sodišče EU, Evropsko sodišče za človekove pravice.

Na svetu je veliko različnih institucij, ki izvajajo primerjavo univerz in v okvi- ru teh razvrstitev tudi razvrščanje po študijskih področjih. V glavnem se kot tri najbolj priznane in ugledne lestvice navajajo Quacquarelli Symonds (QS), Times Higher Education (THE) in Šanghajska lestvica (the Academic Ran- king of World Universities – ARWU). Visoko mesto na lestvicah je za univerze zelo pomembno. Še zlasti za tiste, ki ponujajo plačljive programe in med seboj tekmujejo za študente. Zato ne preseneča, da so na vrhu vseh lestvic večino- ma ameriške in angleške univerze. Visoka uvrstitev je znak odličnosti in ka- kovosti, ki ga univerze poudarjajo, in jo želijo nenehno izboljševati ter s tem privabiti domače in mednarodne študente. Na Timesovi lestvici razvrščanja pravnih študijev se ljubljanska univerza v letu 2022 uvršča na 69. mesto na svetu. Uvrstitev, ki je več kot odlična.

Ključne besede: Quacquarelli Symonds (QS), Times Higher Education (THE), Šanghajska lestvica, the Academic Ranking of World Universities, ARWU, Pravna fakulteta, Univerza v Ljubljani, kakovost, pravo, študij.

Ustavno sodišče ni cilj, ampak sredstvo, ki ga moramo ustrezno razumeti, uporabljati in negovati. Ta apel po besedah predsednika Ustavnega sodišča Re- publike Slovenije v prvi vrsti velja za sodnike in druge sodne osebe Ustavnega sodišča, ki morajo svojo vlogo razumeti kot odgovornost, ne kot moč. Nasla- vlja pa tudi vse druge akterje pravnega reda: politični veji oblasti, da s svojim normativnim in proračunskim delovanjem ustvarjata ustrezne pogoje za delo Ustavnega sodišča; ter navsezadnje vsaj v določenem pogledu tudi vse predla- gatelje in pritožnike, ki se s svojimi vlogami obračajo na Ustavno sodišče.

Ključne besede: Ustavno sodišče, 30 let, pravni red, namen prava, delitev oblasti, varstvo človekovih pravic.

Področje delovnega prava je tako, da se z njim srečujemo v različnih vlogah prav vsi, včasih tudi v več vlogah hkrati. Urejenost delovnih razmerij na nor- mativni ravni in v praksi je pomembna za pravno varnost, delovanje socialne in pravne države in tudi za blaginjo v povsem ekonomskem smislu, ker je se- veda neločljivo povezana s prej naštetimi »pravnimi vrednotami«. Da bi bilo stanje še boljše, pa bo potrebnega še več znanja in pa predvsem na znanju ute- meljenega dialoga med vsemi deležniki, državo, tako zakonodajno, izvršilno in sodno oblastjo kot tudi delodajalci in delavci. Vendar avtor ostaja optimističen.

Ključne besede: delovno pravo, delavci, delodajalci, pravna država, socialna država, vrednote, dialog.

V časih soočenja z brutalno agresijo na Ukrajino in številnih podobnih napa- dov na človeško in narodno integriteto v številnih državah po svetu in tudi na Balkanu se moramo po mnenju avtorja vprašati, kaj lahko in moramo storiti tudi slovenski pravniki za obstoj slovenstva doma in po svetu vsak zase in vsi skupaj. Ali se znamo poenotiti res samo v najbolj kriznih časih za obstoj slo- venskega naroda, pa še takrat smo bili priča razkolu, katerega posledice se trav- matično vlečejo tudi v sedanjost? Ali bomo znali in zmogli preseči stare delitve med liberalnim in konservativnim polom glede ključnih družbenih vprašanj, kot so dosledno spoštovanje in uveljavljanje ustavnosti in zakonitosti pri delu vseh državnih organov in nosilcev javnih pooblastil? Ali bomo v praksi precej dosledneje uresničevali temeljne postulate socialne države, ko gre za zdravje vseh prebivalcev te države, njihovo izobraževanje in nastanitev (stanovanja)? Letos bomo slovenski pravniki slavili 135. letnico ustanovitve Društva pravnik in revije Pravnik, najstarejše slovenske strokovne revije z Zborom slovenskih pravnikov v Narodnem domu v Trstu.

Ključne besede: Slovenci, zamejstvo, dolžnost, Italija, Narodni dom v Trstu, avstrijska Koroška, Porabje, pravo, društvo Pravnik, revija Pravnik.

Vladavina prava ni le ustavno načelo, sklop ustavnih jamstev in podaljšek te- meljnih pravic ter neodvisnega sodstva. Vladavina prava je tudi del kulture oziroma natančneje določene pravne kulture. V ustavah držav z drugih delov sveta morda obstajajo primerljivi pravni standardi, vendar tako, kot obstaja

»evropski način življenja«, obstaja tudi »evropska kultura vladavine prava«. Podpirajo jo državni organi v okviru delitve oblasti v demokratični državi. Prizadevanje za to kulturo je v posameznih državah članicah pogosto napor- no in neizprosno. Vrnitev k izvoru evropskega pojma vladavina prava, ki je v rimskem pravu, nemško govoreči Srednji Evropi in anglosaškem pravu, lahko služi kot pomoč pri iskanju izhoda iz kriz.

Ključne besede: pravna država, Evropa, Evropska unija, vladavina prava, ustava, ustavna jamstva, človekove pravice, demokracija.

Predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar je v uvodnem govoru kon- ference spomnila, da Slovenija od nekdaj močno podpira načelo odgovorno- sti zaščititi (Responsibility to Protect – R2P) in je bila del skupine držav, ki so pred skoraj dvajsetimi leti soustvarjale to pomembno načelo. Izpostavila tudi podnebne spremembe kot enega izmed (novih) dejavnikov nestabilno- sti in vojne ter ocenila, da se zato v mednarodni skupnosti vse bolj uveljavlja koncept podnebne pravičnosti. Bistvo načela odgovornost zaščititi je po mne- nju predsednice priznanje, da se spodbujanje in varstvo človekovih pravic ne ustavita ob državnih mejah. Države imajo primarno odgovornost, da zaščitijo prebivalstvo na svojem ozemlju, mednarodna skupnost pa je skupno odgo- vorna za zaščito ranljivih skupin pred najhujšimi kršitvami njihovih splošnih človekovih pravic.

Ključne besede: odgovornost zaščititi, genocid, vojna hudodelstva, hudodelstva zoper človečnost, etnično čiščenje, podnebna pravičnost.

Vsi poznamo dr. Ivana Tavčarja kot pisatelja, mnogi kot politika, toda le red- ki kot odvetnika, čeprav je bil vse življenje odvetnik in se ni nikoli upokojil. Sodobniki so njegovo odvetniško pisarno imenovali »trdnjava liberalizma«. Dr. Ivan Tavčar se je namreč zavzemal za ekonomsko, versko, politično in na- zorsko svobodo posameznika. Zavzemal se je za temeljne ideje, kot so usta- va, liberalna demokracija, svobodne in pravične volitve, človekove pravice in svoboda veroizpovedi. Zavzemal se je za enakopravnost vseh ljudi, za enakost pred zakonom in za avtonomijo narodov. Naslov akademije, na kateri je avtor kot govornik predstavil to besedilo, je torej še kako ustrezen: »Po Tavčarju se 'špeglajmo'!«

Ključne besede: Ivan Tavčar, odvetnik, pisatelj, politik, liberalizem, slovenščina, svoboda posameznika, Avstro-Ogrska.

Prispevek je slavnostni govor, ki ga je imel avtor ob 103. obletnici Pravne fakul- tete Univerze v Ljubljani. Avtor se je oprl na izročilo pravne znanosti in se ob tem zavedal, da se izročila ne smemo krčevito oklepati in stopicati na mestu. Iz izročila moramo izhajati, ga popravljati in dopolnjevati. Če je treba, ker tako zahtevajo nova spoznanja in nove razmere, ga moramo tudi presegati in kre- niti na druga pota. Eno nosilnih mest govora je tudi to, da ustave, zakonov in drugih normativnih pravnih aktov ne moremo uporabljati samodejno. Vselej gre za to, da moramo te akte najpoprej razumeti in se šele nato odločiti, kako naj jih udejanjamo v konkretnih primerih. Za vsakim odgovornim pravnim odločanjem je védenje, da lahko že drobni vrednotni odtenki in nove drobne dejanske okoliščine spremenijo pogled na to, kaj pomenijo prvine pravnega sklepanja in kako naj jih medsebojno povezujemo. Če je to točno, sta razlaga (interpretacija) in utemeljevanje (argumentacija) nujni in nenehni spremlje- valki pravnega odločanja. Smisel pravnega razumevanja je, volens nolens, sku- pen. Dosegamo in poglabljamo ga lahko samo tako, da drug z drugim sodelu- jejo teorija (filozofija) prava in posamezne pozitivnopravne znanosti.

Ključne besede: narava prava, razlagalnost prava, analognost prava, študij prava, delitev oblasti, pravna država.

Predlog novega zakona o sodniški službi (ZSS-1) predvideva ukinitev disciplin- ske razrešitve sodnika. Po novi ureditvi bi sodniku prenehala funkcija predvsem zaradi negativne ocene sodniške službe. Predlagana sprememba temelji na šti- rih napačnih predpostavkah. Prvič, predlog napačno šteje disciplinski postopek za prevladujoče sredstvo za zagotavljanje sodniške odgovornosti v Sloveniji. Drugič, ocena sodniške službe večinoma ne bi sledila pravnomočni disciplinski odločbi, kot predvideva predlog. Tretjič, v nasprotju s stališči predlagatelja no- vega zakona Ustava omogoča razrešitev sodnikov brez sodelovanja Državnega zbora. Četrtič, Slovenija obravnavane materije ne more urejati svobodno, kot napačno predvideva predlog, temveč jo zavezujejo določene mednarodnoprav- ne obveznosti in pravo EU. Zaradi teh napačnih predpostavk predlog, ki naj bi krepil neodvisnost sodstva, slednjo paradoksalno pravzaprav zmanjšuje.

Ključne besede: razrešitev, disciplinska sankcija, ocena sodniške službe, reforma sodstva, neodvisnost sodstva.

Avtorica ponudi nekaj poudarkov o tem, kaj temelji ustavnega reda, med njimi človekove pravice, človeško dostojanstvo in temeljna ustavna načela, zahtevajo od vsakega posameznika in od nosilcev posameznih vej oblasti. Ljudje se za- vedajo človekovih pravic, ki jim pripadajo, vendar jih morajo uresničevati od- govorno, tako da vedno spoštujejo človekove pravice in dostojanstvo vsakogar drugega. Nosilci oblasti se morajo poleg tega vselej zavedati pomena in poslan- stva svoje funkcije v sistemu državne oblasti. Ustavno določene pristojnosti, ki jih morajo izvrševati skladno z ustavnim redom, so njihove ustavne dolžnosti. Načelo ločitve oblasti prepoveduje, da bi različne veje oblasti opuščale dejav- nosti iz svojega ustavnega delokroga. Če državni organi, vključno z zakono- dajalcem, ne spoštujejo odločb sodišč in ustavnega sodišča, zanikajo same te- melje ustavnega reda. Zato se morata zakonodajalec in vlada odzvati na vsako posamezno odločbo ustavnega sodišča o ugotovljeni protiustavnosti zakona v roku, ki ga določi ustavno sodišče, da bi se pravočasno odpravila ugotovljena protiustavnost in zavarovale človekove pravice naslovnikov zakonskih določb.

Ključne besede: človekove pravice, temeljna ustavna načela, vladavina prava, načelo ločitve oblasti, ustavne dolžnosti nosilcev državne oblasti, spoštovanje odločb ustavnega sodišča.