Krhkost človekovega dostojanstva
Pravnik, Ljubljana 2011, let. 66 (128), št. 9-10, str. 533−541
Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije odpira tudi vprašanje, kakšna je narava človekovega dostojanstva kot ustavnosodnega argumenta. Temeljna vez s pravom je, da mora biti pravna ureditev kot celota človečna. Če so deli prava nečlovečni in če hkrati samo pravo nima mehanizma, kako je mogoče nečlovečne dele odstraniti, je treba v ekstremnih primerih uporabiti argument neprava.
V slovenski ustavi ni izrecne opredelitve o človekovem dostojanstvu, nesporno pa je, da jo je mogoče izpeljati iz niza ustavnih določil. V pravnem pomenu ima človekovo dostojanstvo dvojno naravo: na eni strani je pravno načelo, na drugi pa je tudi pravno pravilo. V nobenem od teh primerov ne zadošča, da se opiramo samo na »demokratično republiko« (1. člen Ustave RS) ali na kakšno drugo temeljno pravno načelo (na primer na vladavino prava); vselej je potrebno tudi to, da ga kot ustavno vrednoto povežemo s tistimi ustavnimi (temeljnimi) pravicami, ki zajemajo posamezne razsežnosti človekovega dostojanstva.
Človekovo dostojanstvo je skupno vrednostno izhodišče, iz katerega poganja celotna ustavna zgradba. Ambivalentnost prava in temeljnih pravic je dodaten razlog, da je človekovo dostojanstvo osrednje vsebinsko merilo za razlago ustave in temeljnih pravic.
Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije odpira tudi vprašanje, kakšna je narava človekovega dostojanstva kot ustavnosodnega argumenta. Temeljna vez s pravom je, da mora biti pravna ureditev kot celota človečna. Če so deli prava nečlovečni in če hkrati samo pravo nima mehanizma, kako je mogoče nečlovečne dele odstraniti, je treba v ekstremnih primerih uporabiti argument neprava.
V slovenski ustavi ni izrecne opredelitve o človekovem dostojanstvu, nesporno pa je, da jo je mogoče izpeljati iz niza ustavnih določil. V pravnem pomenu ima človekovo dostojanstvo dvojno naravo: na eni strani je pravno načelo, na drugi pa je tudi pravno pravilo. V nobenem od teh primerov ne zadošča, da se opiramo samo na »demokratično republiko« (1. člen Ustave RS) ali na kakšno drugo temeljno pravno načelo (na primer na vladavino prava); vselej je potrebno tudi to, da ga kot ustavno vrednoto povežemo s tistimi ustavnimi (temeljnimi) pravicami, ki zajemajo posamezne razsežnosti človekovega dostojanstva.
Človekovo dostojanstvo je skupno vrednostno izhodišče, iz katerega poganja celotna ustavna zgradba. Ambivalentnost prava in temeljnih pravic je dodaten razlog, da je človekovo dostojanstvo osrednje vsebinsko merilo za razlago ustave in temeljnih pravic.