Iz vsebine


V uredniškem odboru revije Pravnik si prizadevamo, da so v posameznih številkah revije zastopana različna področja prava, hkrati pa je merilo za objavo v posamezni številki tudi aktualnost obravnavane teme.

Številka 1–3/2008

Oblike pravne argumentacije

Prispevek je zadnje poglavje referata, ki ga je avtor pripravil za srečanje IRIS [(Internationale Rechtsinformatik Symposion), sekcija teorija prava], ki je bilo 21. do 23. februarja 2008 v Salzburgu.
Več...

Številka 4–6/2008

Izročilo pravne znanosti

Zbornik Izročilo pravne znanosti vključuje 15 razprav že pokojnih profesorjev Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. Izbrane razprave se nanašajo na obdobje dvajsetega stoletja in si sledijo kronološko. Temeljno merilo za izbor je bila visoka kakovost razprave, to je tolikšna kakovost, da je razprava preživela čas in da je še danes na visoki ravni. Na koncu knjige je o vsakem izbranem avtorju krajši prispevek, ki predstavi njegovo biografijo, opus in pomen izbrane razprave.
Več...

Številka 11-12/2008

Materia Constitutionis (Glose ob 20-letnici Pisateljske ustave)

Uvodnik k zadnji izdaji revije Pravnik v letu 2008 je posvečen t. i. Pisateljski ustavi, kar je sopomenka za Teze za Ustavo Republike Slovenije, ki so bile aprila 1988 objavljene v Gradivu za slovensko ustavo. »Gradivo« sta pripravili Ustavna komisija upravnega odbora Društva slovenskih pisateljev in Delovna skupina za ustavni razvoj pri slovenskem sociološkem društvu. Pisateljska ustava je pomembno in dragoceno dejanje, ki je tvorno sooblikovalo ustavno pot do besedila veljavne Ustave Republike Slovenije (z dne 28. decembra 1991).
Več...

Številka 3-4/2009

Vprašanje temeljne pravne norme (Pitamičevo pismo Hansu Kelsnu)

Pitamičevo pismo Hansu Kelsnu iz leta 1957 razpravlja o temeljni normi, s katero sta se ukvarjala oba misleca. Pitamičeva zasluga je, da je bil prvi, ki je problem najbolj razločno metodološko razvozlal in ga oprl na Machovo ekonomijo mišljenja. Vse, kar je sledilo, je bilo »samo« še izpopolnjevanje in táko utemeljevanje, ki je v skladu z normativno čistostjo Kelsnove teorije prava. ... Pitamičeva temeljna norma je »kot magnetna igla, ki kljub vsem nihanjem kaže težnjo, da se drži ene smeri«. To smer potrebujejo vsi, ki jih zanima pravo kot življenjski pojav.

Opozorilo uredništva: tiskarski škrat je povzročil zmešnjavo s sprotnimi opombami pri prispevku, zato bo ta v celoti še enkrat objavljen, in sicer v Pravniku št. 5-6/2009.
Več...

Številka 5-6/2009

Vprašanje temeljne pravne norme (Pitamičevo pismo Hansu Kelsnu) - objavljen ponovno

Pitamičevo pismo Hansu Kelsnu iz leta 1957 razpravlja o temeljni normi, s katero sta se ukvarjala oba misleca. Pitamičeva zasluga je, da je bil prvi, ki je problem najbolj razločno metodološko razvozlal in ga oprl na Machovo ekonomijo mišljenja. Vse, kar je sledilo, je bilo »samo« še izpopolnjevanje in táko utemeljevanje, ki je v skladu z normativno čistostjo Kelsnove teorije prava. Pitamičeva temeljna norma je »kot magnetna igla, ki kljub vsem nihanjem kaže težnjo, da se drži ene smeri«. To smer potrebujejo vsi, ki jih zanima pravo kot življenjski pojav. Neizogibna antinomičnost prava in pomenska poroznost pravnih besedil znova in znova odpirata vprašanje, na katero pravno pravilo naj se opremo, kako naj ga razumemo in kako naj odločimo. Če hočemo ravnati odgovorno in če nočemo, da z nami kdorkoli manipulira in nas instrumentalizira, je nujno, da vemo za smer, v katero plujemo.
Več...

Številka 9-10/2011

Krhkost človekovega dostojanstva

Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije odpira tudi vprašanje, kakšna je narava človekovega dostojanstva kot ustavnosodnega argumenta. Temeljna vez s pravom je, da mora biti pravna ureditev kot celota človečna. Če so deli prava nečlovečni in če hkrati samo pravo nima mehanizma, kako je mogoče nečlovečne dele odstraniti, je treba v ekstremnih primerih uporabiti argument neprava.
V slovenski ustavi ni izrecne opredelitve o človekovem dostojanstvu, nesporno pa je, da jo je mogoče izpeljati iz niza ustavnih določil. V pravnem pomenu ima človekovo dostojanstvo dvojno naravo: na eni strani je pravno načelo, na drugi pa je tudi pravno pravilo. V nobenem od teh primerov ne zadošča, da se opiramo samo na »demokratično republiko« (1. člen Ustave RS) ali na kak­šno drugo temeljno pravno načelo (na primer na vladavino prava); vselej je potrebno tudi to, da ga kot ustavno vrednoto povežemo s tistimi ustavnimi (temeljnimi) pravicami, ki zajemajo posamezne razsežnosti človekovega dostojanstva.
Človekovo dostojanstvo je skupno vrednostno izhodišče, iz katerega poganja celotna ustavna zgradba. Ambivalentnost prava in temeljnih pravic je dodaten razlog, da je človekovo dostojanstvo osrednje vsebinsko merilo za razlago ustave in temeljnih pravic.
Več...

Številka 1-2/2014

Časovnost pravne igre (Ob odločbi Ustavnega sodišča RS o dodatnem davku)

V Sloveniji lahko izjemoma posamezne zakonske določbe veljajo za nazaj (retroaktivno). Retroaktivnost je dovoljena, če gre za posamezne določbe, te morajo biti zakonske, sámo retroaktivnost mora zahtevati javna korist in retroaktivna določba ne sme posegati v pridobljene pravice (drugi odstavek 155. člena Ustave RS). Merila, ki dovoljujejo retroaktivnost, morajo biti izpolnjena kumulativno. Pravno nedopustno bi bilo, če bi merilu javne koristi dali tolik¬šno težo, da bi dopustili tudi poseg v pridobljene pravice. 

Retroaktivno zakonsko pravilo ne sme popravljati morebitnih učinkov (npr. zelo visokih dohodkov), ki so nastali v okviru pravno dovoljenih možnosti in jih ex post facto ocenjujemo kot socialno nepravične. Pravi razlog, ki utemeljuje morebitno retroaktivno veljavnost zakonskega pravila, je sedanji razlog, ki ga v času, v katerega retroaktivno posegamo, še ni bilo.

V življenju se lahko primeri, da je davčni dejanski stan v razvoju in ga zato predpis, ki velja za naprej, ne more v celoti zajeti. Ta okoliščina ne more biti pravni izgovor, ki naj bi kar po naravi stvari utemeljeval retroaktivnost. Če je v resnici tako, da posameznega davčnega obdobja ni mogoče razčleniti na več davčnih prejemkov, ker je, denimo, izplačilo enkratno in zapade ob koncu koledarskega leta, pomeni, da mora biti davčna obremenitev sorazmerna glede na dolžino in intenzivnost davčnega obdobja. Ta obveznost se lahko nanaša samo na obdobje, ki teče od trenutka, ko zakon začne veljati.

Načelo sorazmernosti ni merilo, ki bi lahko upravičilo retroaktivni poseg v pridobljeno pravico. Prva stopnja načela sorazmernosti je, da morata biti tako cilj kot sredstvo, med katerima iščemo pravo mero, ustavna in zakonita. Retroaktivno zakonsko določilo, ki ne ustreza kumulativno predpisanim merilom retroaktivnosti, je neustavno sredstvo. Brž ko sta cilj in (ali) sredstvo nepravna, je eo ipso izključeno tudi to, da bi ugotavljali, ali je sredstvo primerno, nujno in sorazmerno glede na cilj.

Več...

Številka 11-12/2015

Razlagalnost ustave in zakonov

Ustava ni samo temeljni vsebinski pravni akt, ki ureja temeljne (človekove) pravice, temeljna pravna načela in državno ureditev. Pomembno je, da je tudi izhodiščni postopkovni akt, ki omogoča, da državnopravno organizirana skupnost lahko deluje. V naravi vsakega normativnega pravnega akta, ustave pa še posebej, je, da njegova vsebina ni vnaprej samodejno tako določno izklesana, da jo je treba samo še uporabiti. Preden pravni akt, ustavo pa še posebej, uporabimo, ga je treba razumeti. Ustava ponuja niz razlagalnih možnosti in je pomensko dovolj odprta, da jo ustavno sodišče lahko nadalje razvija. Nadaljnji razvoj omogočajo zlasti pravna načela, ki jih najdemo med uvodnimi določili, in sklop temeljnih (človekovih) pravic, v katerih je spet vrsta opredelitev, ki imajo naravo pravnih načel. Pokojni nemški profesor in ugledni ustavni sodnik Winfried Hassemer utemeljeno poudarja, da so temeljne (človekove) pravice naravnopravni del ustave. Katalogi temeljnih pravic, ki jih imajo moderne ustave, so sad racionalističnega naravnega prava; v obsegu, v katerem so vstopile v ustavo, so pomemben vsebinski okvir, ki je lahko vir razvoja temeljnih pravic in hkrati vir, ki zakonodajo navdihuje in oplaja. V naravi vsakega pravnega akt, ustave pa še posebej, je, da je razlika med pravom kot tekstom in pravom kot procesom interpretacije in izvrševanja tega teksta. Na to antinomijo nas je že v otvoritvenem predavanju »Pravo in revolucija«, s katerim so se začela predavanja na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, 15. aprila 1920 opozoril Leonid Pitamic. Navedena antinomija razločno razpira, da je za besedilom vselej človek, ki odloča, to je človek, ki je tudi moralna osebnost. Pravo in morala res nista istovetna, med njima so celo radikalne razlike, a tudi tako tesne vezi, da pravo izgubi legitimnost, če pozabimo na elementarne ustavne in pravne vrednote. Ko ustavo in zakone razlagamo in sprejemamo odločitve, smo naposled na čistini in se moramo naposled opreti le še na samega sebe. V tem sta privlačnost in izziv pravnikovega dela, a tudi veliko breme in odgovornost, ki ju moramo nositi.


Več...

Številka 7-8/2017

Časovnost razlage zakona

V naravi prava je, da je prospektivno. Ključno vprašanje je, kako je mogoče utrjevati predvidljivost zakonov ob odločanju o primerih, ki so nastali v preteklosti. Pred sodnikom so štirje temeljni pristopi (skupaj z ustreznimi preoblikovanji), ki so znani kot subjektivistično-statična, subjektivistično-dinamična, objektivistično-statična in objektivistično-dinamična razlaga.

Več...


Revija Pravnik


Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Poljanski nasip 2, 1000 Ljubljana
Tel.: 01/ 42 03 113 | Faks: 01/ 42 03 115 | GSM: 031/859 975 | E-pošta: pravnik@revija-pravnik.si

2010 Pravnik, vse pravice pridržane Pravila uporabe Pravno obvestilo