V Sloveniji lahko izjemoma posamezne zakonske določbe veljajo za nazaj (retroaktivno). Retroaktivnost je dovoljena, če gre za posamezne določbe, te morajo biti zakonske, sámo retroaktivnost mora zahtevati javna korist in retroaktivna določba ne sme posegati v pridobljene pravice (drugi odstavek 155. člena Ustave RS). Merila, ki dovoljujejo retroaktivnost, morajo biti izpolnjena kumulativno. Pravno nedopustno bi bilo, če bi merilu javne koristi dali tolik¬šno težo, da bi dopustili tudi poseg v pridobljene pravice. 

Retroaktivno zakonsko pravilo ne sme popravljati morebitnih učinkov (npr. zelo visokih dohodkov), ki so nastali v okviru pravno dovoljenih možnosti in jih ex post facto ocenjujemo kot socialno nepravične. Pravi razlog, ki utemeljuje morebitno retroaktivno veljavnost zakonskega pravila, je sedanji razlog, ki ga v času, v katerega retroaktivno posegamo, še ni bilo.

V življenju se lahko primeri, da je davčni dejanski stan v razvoju in ga zato predpis, ki velja za naprej, ne more v celoti zajeti. Ta okoliščina ne more biti pravni izgovor, ki naj bi kar po naravi stvari utemeljeval retroaktivnost. Če je v resnici tako, da posameznega davčnega obdobja ni mogoče razčleniti na več davčnih prejemkov, ker je, denimo, izplačilo enkratno in zapade ob koncu koledarskega leta, pomeni, da mora biti davčna obremenitev sorazmerna glede na dolžino in intenzivnost davčnega obdobja. Ta obveznost se lahko nanaša samo na obdobje, ki teče od trenutka, ko zakon začne veljati.

Načelo sorazmernosti ni merilo, ki bi lahko upravičilo retroaktivni poseg v pridobljeno pravico. Prva stopnja načela sorazmernosti je, da morata biti tako cilj kot sredstvo, med katerima iščemo pravo mero, ustavna in zakonita. Retroaktivno zakonsko določilo, ki ne ustreza kumulativno predpisanim merilom retroaktivnosti, je neustavno sredstvo. Brž ko sta cilj in (ali) sredstvo nepravna, je eo ipso izključeno tudi to, da bi ugotavljali, ali je sredstvo primerno, nujno in sorazmerno glede na cilj.

Ustava ni samo temeljni vsebinski pravni akt, ki ureja temeljne (človekove) pravice, temeljna pravna načela in državno ureditev. Pomembno je, da je tudi izhodiščni postopkovni akt, ki omogoča, da državnopravno organizirana skupnost lahko deluje. V naravi vsakega normativnega pravnega akta, ustave pa še posebej, je, da njegova vsebina ni vnaprej samodejno tako določno izklesana, da jo je treba samo še uporabiti. Preden pravni akt, ustavo pa še posebej, uporabimo, ga je treba razumeti. Ustava ponuja niz razlagalnih možnosti in je pomensko dovolj odprta, da jo ustavno sodišče lahko nadalje razvija. Nadaljnji razvoj omogočajo zlasti pravna načela, ki jih najdemo med uvodnimi določili, in sklop temeljnih (človekovih) pravic, v katerih je spet vrsta opredelitev, ki imajo naravo pravnih načel. Pokojni nemški profesor in ugledni ustavni sodnik Winfried Hassemer utemeljeno poudarja, da so temeljne (človekove) pravice naravnopravni del ustave. Katalogi temeljnih pravic, ki jih imajo moderne ustave, so sad racionalističnega naravnega prava; v obsegu, v katerem so vstopile v ustavo, so pomemben vsebinski okvir, ki je lahko vir razvoja temeljnih pravic in hkrati vir, ki zakonodajo navdihuje in oplaja. V naravi vsakega pravnega akt, ustave pa še posebej, je, da je razlika med pravom kot tekstom in pravom kot procesom interpretacije in izvrševanja tega teksta. Na to antinomijo nas je že v otvoritvenem predavanju »Pravo in revolucija«, s katerim so se začela predavanja na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, 15. aprila 1920 opozoril Leonid Pitamic. Navedena antinomija razločno razpira, da je za besedilom vselej človek, ki odloča, to je človek, ki je tudi moralna osebnost. Pravo in morala res nista istovetna, med njima so celo radikalne razlike, a tudi tako tesne vezi, da pravo izgubi legitimnost, če pozabimo na elementarne ustavne in pravne vrednote. Ko ustavo in zakone razlagamo in sprejemamo odločitve, smo naposled na čistini in se moramo naposled opreti le še na samega sebe. V tem sta privlačnost in izziv pravnikovega dela, a tudi veliko breme in odgovornost, ki ju moramo nositi.

V naravi prava je, da je prospektivno. Ključno vprašanje je, kako je mogoče utrjevati predvidljivost zakonov ob odločanju o primerih, ki so nastali v preteklosti. Pred sodnikom so štirje temeljni pristopi (skupaj z ustreznimi preoblikovanji), ki so znani kot subjektivistično-statična, subjektivistično-dinamična, objektivistično-statična in objektivistično-dinamična razlaga.