Preskus obtožbe ima v kazenskem postopku dvojno vlogo. Na eni strani je mehanizem izločanja neutemeljenih obtožb iz nadaljnjih procesnih obravnav. Na drugi strani pa je varovalo pred arbitrarnimi in neupravičenimi pregoni. O dokaznem standardu za preskus obtožbe se v praksi slovenskega postopka razmišlja zlasti v količinskem, ne pa tudi kakovostnem smislu.

V prispevku so obravnavani kriminološki, kriminalistični in kazenskopravni vidiki stečaja kot posledice, načina prikrivanja ali priložnosti za storitev gospodarskih kaznivih dejanj. Opredeljene so kritične točke pri poslovanju, opisani značilni poslovni dogodki, iz katerih lahko izhaja sum, in značilne oblike gospodarskega kriminala, povezanega s stečajem.

Prispevek pregledno obravnava pogosto še vedno napačno razumljen institut državljanstva Evropske unije. Avtor najprej prikaže njegov zgodovinski razvoj in današnjo pozitivnopravno ureditev v Pogodbi o delovanju Evropske unije ter delno v obširni evropski sekundarni zakonodaji. Državljanstvo Unije pa je, podobno kot številni drugi skupnostni instituti, svoj pravi smisel našlo šele prek odločb Sodišča Evropske unije, ki ga razvija kot (bodoči) temeljni status državljanov držav članic.

Recenzija dela Roka Svetliča Filozofija prava Ronalda Dworkina opozarja na nekatere resne slabosti dela, ki so posledica pomanjkljivega poznavanja področja raziskovanja.

Gre za opis nekaj doživljajev in dojemanj Pravne fakultete Univerze v Ljubljani v zadnjih skoraj 60 letih s strani njene zaslužne profesorice in nekoč tudi dekanje.

Prispevek prikaže veliko dejstev o zgodovini Pravne fakultete v Ljubljani.

Avtor si prizadeva opozoriti na pomen motivov, nagibov in namenov z raziskovanjem razmerja med motivi in temeljnimi elementi v strukturi splošnega pojma kaznivega dejanja, kot so samo dejanje, določenost kaznivega dejanja v zakonu, protipravnost in krivda, oziroma po sistemu common law actus reus in mens rea.

Francoski konsenzualni transferni sistem, po katerem se lastninska pravica v osnovi prenese s prenosnika na pridobitelja s samo sklenitvijo pogodbe, in ne z izročitvijo, se je razvil pred osemsto leti. Francoskemu konsenzualizmu danes očitajo predvsem to, da ne nudi zadostne varnosti v pravnem prometu in da otežuje dokazovanje prenosa. Zaradi teženj poslovne prakse naj bi se njegova vsebina vrnila nazaj k rimskopravni tradiciji.

Članek obravnava vprašanje izenačevanja pravnega statusa zakonskih zvez istospolnih partnerjev in njihovih morebitnih družin, spodbujeno z aktualnim sprejemanjem nove družinske zakonodaje. Pisec zavrača poglede, ki vodijo v kršitve temeljnih človekovih pravic istospolno usmerjenih, in opozarja na pomembno vlogo prava kot (so)kreatorja občutljive javne logike.

Avtor podaja ustavnopravno analizo slovenske ureditve »pouka Miranda«, torej pouka osebi, ki ji je bila odvzeta prostost, ter namenja posebno pozornost vprašanju izločitve nezakonitih dokazov. Zlasti želi avtor prikazati analizo z vidika zahtev Ustave RS. Ugotavlja, da slovenska zakonska ureditev (ZKP) bistveno odstopa od ameriškega izvirnika ter tudi judikature Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).

V tem prispevku se avtor knjige Filozofija prava Ronalda Dworkina (Nova revija, Ljubljana 2008) odziva na recenzijo tega dela, ki jo je objavil dr. Aleš Novak v prejšnji številki revije Pravnik. Njegov glavni namen je opozoriti bralce na sistemsko napako recenzije, ki se osredotoča le na nabor literature, ki jo razprava vključuje, in na pravopisne napake, v celoti pa izpušča njeno vsebinsko tematizacijo.

Besedilo prispevka je govor na slovesnosti ob Dnevu Pravne fakultete v Ljubljani in zaključku praznovanja njene 90-letnice, 15. aprila 2010.

Članek je namenjen primerjalni predstavitvi zakonodajnih pristojnosti drugih domov v dvodomnih ureditvah izbranih držav sveta. Sodelovanje v zakonodajnem postopku je najpomembnejša pristojnost drugih domov v vseh državah. V nasprotju s prvim domom imajo drugi domovi zelo različne zakonodajne pristojnosti. Namen članka je tudi primerjava zakonodajnih pristojnosti tujih drugih domov s slovenskim državnim svetom in iskanje najboljših rešitev za slovensko dvodomno ureditev.

Avtorica izhaja iz dejstva, da so vzporedni postopki, v katerih isti primer obravnavajo upravni, civilni ali drugi organi v nekazenskem postopku ter institucije in organi odkrivanja in pregona kaznivih dejanj v kazenskem postopku, doma in v tujini pogosta praksa. Pri tem se zastavijo vprašanja o uporabnosti dokazov, zbranih v nekazenskih postopkih, za namene kazenskega postopka.

Avtor zaradi primerjave v temeljnih črtah prikaže pravno ureditev posebnih pravic in položaja avtohtonih narodnih skupnosti, tj. italijanske in madžarske ter romske skupnosti v Sloveniji, in tovrstne temeljne pravne standarde Sveta Evrope. Podrobneje pa obravnava pravno ureditev pravic in položaja priseljencev in njihovih potomcev, konkretno pripadnikov narodov in narodnosti z območja nekdanje jugoslovanske federacije v Sloveniji, ki nimajo statusa ustavno priznane etnične manjšinske skupnosti.

Za preprečevanje terorizma so oblastni organi pripravljeni uporabiti različna sredstva, med katerimi so tudi zbiranje, obdelava in hranjenje osebnih podatkov posameznikov. Po vzoru ZDA, ki so na tem področju vodilne, tudi na ravni EU prihaja do teženj po vzpostavitvi sistema za izmenjavo evidenc imen letalskih potnikov, saj skoraj vsako načrtovanje terorističnih napadov vključuje potovanje z letali, tako EU kot ZDA pa v preveliki vnemi pri vzpostavljanju varnostnih ukrepov in nadzorovanju potnikov vse prevečkrat prestopijo meje dopustnega in zakonitega poseganja v posameznikovo zasebnost in intimo.

V odzivu na Svetličev odgovor na kritično recenzijo avtor recenzije dodatno utemeljuje razloge za svojo kritično oceno Svetličevega dela Filozofija prava Ronalda Dworkina.

Prispevek je zapis v spomin dr. Alešu Rosini.

Prispevek je uvod oziroma predgovor k avtorjevem prevodu Manifesta za evropsko kriminalitetno politiko.

Prispevek je prevod Manifesta za evropsko kriminalitetno politiko.

Članek predstavi ureditev glasovanja po pošti v Združenih državah Amerike, Avstriji, Nemčiji, Veliki Britaniji in nekaterih drugih državah ter ustavnosodno prakso teh držav. Pretehta argumente za in proti in oceni možnosti ter posledice uvedbe poštnega glasovanja pri nas.

Foucaultova zgodovina seksualnosti ni zgodovina neke težko odstranjene cenzure, temveč genealogija mehanizma oblasti in vednosti, ki prisiljuje h govoru o seksu, vdira v človekovo intimo in proizvaja resnico o subjektu in njegovi spolnosti. Toliko opevana »seksualna revolucija« po Foucaultu ni nič drugega kot zgolj taktična premestitev in preobrat v tem oblastnem mehanizmu seksualnosti. Ironija tega preobrata je, da nas pripravi do tega, da verjamemo, da gre za našo »osvoboditev«. Foucaultovi uvidi imajo nekatere zanimive implikacije v razpravi, ki pri nas poteka v zvezi z Družinskim zakonikom.

V prispevku avtorica obravnava pravice istospolnih partnerjev do otrok. Posebej se je ukvarjala z vprašanji posvojitve, nadomestnega materinstva in oploditve z biomedicinsko pomočjo pri nas in v Evropi. Na podlagi pregleda slovenske pravne ureditve je ugotovila, da z načinom urejanja istospolnih partnerskih skupnosti ne izpeljujemo ustavnega načela enakosti. Prepričana je, da predlagani Družinski zakonik dopolnjuje veljavno zakonodajo in ureja neurejeno.

Prispevek se ukvarja s problematiko razmerja, interakcije ter vzajemnega vpliva med evropskim in mednarodnim pravom. Predstavljen je koncept »evropeizacije« mednarodnega prava, ki pomeni zbir vplivov evropske integracije na uporabo mednarodnega prava v EU in njenih državah članicah.

V tem prispevku se avtor znova odzove na diskusijo, ki se je odprla z recenzijo njegove knjige (Filozofija prava Ronalda Dvorkina, Nova revija, Ljubljana 2007). Spisal jo je dr. Aleš Novak, ki se je odločil tudi za odgovor (Pravnik, št. 5-6/2010) na avtorjeva pojasnila v zvezi z recenzijo.

Prispevek proučuje možnosti civilnopravnega varstva pred tovrstnimi negativnimi eksternalijami na podlagi koncepta idealnih imisij, o katerih se slovenska pravna teorija in praksa še nista jasno izrekli. Prikazana je splošna ureditev imisij v slovenskem pravu ter njihova delitev na pozitivne, negativne in idealne imisije, upoštevajoč stališča avstrijske, nemške in švicarske teorije in sodne prakse o pravni relevantnosti slednjih.

Članek obravnava povezanost trditvenega in dokaznega bremena. V slovenskem pravnem sistemu je v zvezi z dejstvi in dokazi dosledno uveljavljeno razpravno načelo. Od vseh procesnih bremen sta trditveno in dokazno breme najpomembnejši, saj vplivata na uspeh v pravdi. Pomembno je, da stranka pravilno in pravočasno substancira svoje dokazne predloge, da pozna izjeme od razpravnega načela (kdaj sodišče uporabi preiskovalno načelo), katerih dejstev ji ni treba zatrjevati in katerih dejstev sodišče ne bo upoštevalo.

Prispevek obravnava različna vprašanja, povezana s pravno ureditvijo parlamentarnih političnih strank. Omenjena besedna zveza je v vsakodnevnem jeziku sicer močno razširjena, kljub temu pa v nobenem predpisu ni mogoče zaslediti njene definicije. Gre torej za področje, ki je v slovenski pravni ureditvi razmeroma neurejeno − to potrjujejo tudi težave pri opredelitvi statusa Stranke mladih Slovenije v tekočem ter strank Zares, Lipa in Krščanski demokrati Slovenije v prejšnjem parlamentarnem mandatu − in ki v izognitev nadaljnjim težavam nemudoma zahteva konkretnejšo pravno regulacijo. 

Razmejitev storilstva in udeležbe že od nekdaj velja za eno težjih vprašanj teorije kazenskega prava. Hkrati gre za zelo pomembno praktično vprašanje, saj je od njega odvisna višina kazni, v nekaterih primerih pa razmejitev celo odloča o tem, ali bo nekdo kaznovan ali ne. V slovenski pravni literaturi je bilo že precej pozornosti namenjene izseku iz tega problema: razmejitvi sostorilstva in pomoči, manj zanimanja pa je bilo deležno vprašanje lastnosti, ki storilstvo na splošno razločujejo od udeležbe. Temu vprašanju se avtor članka posveti z analizo objektivnih, subjektivnih in mešanih teorij storilstva, med katerimi ima danes vodilno vlogo teorija o oblasti nad dejanjem.

V članku je avtorica poskušala pojasniti (z določenih teoretičnih vidikov), kako Sodišče Evropske unije utemeljuje svoje odločitve, katere metode in pravila razlage uporablja (kanone pravne argumentacije) za podkrepitev svojih odločitev in kako je do določene mere ustvarilo lastna razlagalna pravila. To zahtevata načelo enotne razlage in načelo avtonomne razlage prava Evropske unije. Med metodami razlage, ki se uporabljajo za razlago primarnega in sekundarnega prava Unije, ni bistvenih razlik. Ker je pravo Evropske unije odvisno od pripravljenosti držav članic, da izpolnijo obveznosti, ki jim jih to pravo nalaga, mora biti prepričljivost pravne argumentacije Sodišča Evropske unije na višji ravni, kot je značilno za nacionalno pravo.

V prispevku je avtorica prikazala različne načine boja proti diskriminaciji na podlagi invalidnosti, predvsem v luči spreminjanja definicije invalidnosti oziroma diskriminacije na podlagi invalidnosti. Opozorila je na ureditev v mednarodnih aktih, aktih Evropske unije ter na slovensko ustavnopravno in zakonsko ureditev skupaj s sodno prakso. Sodobna protidiskriminacijska zakonodaja postavlja v ospredje posameznika, ne skupine posameznikov, le tako se vsakomur omogoči enake možnosti. Opisana sprememba je povezana s spremembo definicije invalidnosti – od definicije, ki temelji na medicinskem modelu invalidnosti, k definiciji, ki temelji na družbenem modelu invalidnosti; sprememba se odraža tako v mednarodnopravnih aktih kot v notranjepravnih aktih. Poleg tega ni bistvena definicija, ki opiše invalidnost, ampak definicija, ki opiše ravnanje diskriminacije na podlagi invalidnosti, saj namen ni zaščita posamezne skupine posameznikov, ampak odprava diskriminacije, ki temelji na določenem merilu – invalidnosti. V zvezi z odpravo diskriminacije se pou­darja tako formalna enakost kot enake možnosti; gre za aktivno delovanje družbe, da omogoči enakost možnosti za invalida in neinvalida. Le pri ek­stenzivnem razumevanju načela nediskriminacije se invalidu zagotovi dejansko enakopravna vključitev in participacija v socialno, predvsem delovno okolje.

V prispevku so obravnavana nekatera sporna materialnopravna vprašanja premoženjskega režima med zakoncema. Avtorja zastopata stališče, da ni potrebno, da bi v primerih, ko zakonodaja predpisuje posebne pogoje za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, v trenutku pridobitve pogoje izpolnjevala oba zakonca. Zadostuje, da jih izpolnjuje tisti zakonec, ki formalno nastopa kot pridobitelj nepremičnine. Sistematično so prikazani primeri prelivanja posebnega in skupnega premoženja ter primeri nedovoljenega razpolaganja s skupnim premoženjem. Avtorja ugotavljata, da zahtevki zakoncev v zvezi s skupnim premoženjem ne morejo zastarati, saj ima spor o obsegu in deležih na skupnem premoženju vselej stvarnopravno podlago (tudi, če je predmet obligacijska pravica), morebitni denarni zahtevek prikrajšanega zakonca pa temelji na določbah o civilni delitvi. Osnovno vodilo pri reševanju problemov nedovoljenega razpolaganja je po mnenju avtorjev načelo realne subrogacije, ki velja tudi po prenehanju zakonske zveze vse do delitve skupnega premoženja. Z enostranskim razpolaganjem se spremeni samo struktura skupnega premoženja, le-to pa ne preneha. Avtorja izpostavljata tudi materialni vidik načela enotne obravnave skupnega premoženja, ki zahteva določitev enotnega deleža na skupnem premoženju.

Avtor v članku analizira izbrana procesna jamstva kazenskega postopka in išče meje obdolženčevega razpolaganja z njimi. V izhodišču razprave so merila učinkovitosti odpovedi procesnim jamstvom, kot jih je začrtalo Evropsko sodišče za človekove pravice. Med njimi je metodološko na prvem mestu merilo razpoložljivosti procesnega jamstva. Avtor razlikuje med nerazpoložljivimi in razpoložljivimi procesnimi jamstvi. Med prve uvršča prepoved mučenja, pravico do osebne svobode in načelo zakonitosti v kazenskem pravu (kot procesno jamstvo). Druga izbrana jamstva, kot so pravica do molka, pravica do obrambe z zagovornikom in pravica do sojenja v navzočnosti, so načeloma razpoložljiva, a le deloma. Iskanje teh meja razkrije temeljni argument, argument varstva obdolženčeve osebnosti in dostojanstva v kazenskem postopku. Ta argument teorija in sodna praksa − bodisi izrecno bodisi implicitno − redno uporabljata, ko se spopadata z vprašanji učinkovitosti odpovedi procesnim jamstvom. Varstvo osebnosti in dostojanstva obdolženca v pravni red Republike Slovenije sicer vstopa tudi kot samostojno jamstvo, vendar to ne pomeni, da njegovih prvin ni mogoče iskati tudi v drugih temeljnih jamstvih. Nekatera so z njim tes­no in neločljivo povezana − ta procesna jamstva so v celoti zunaj razpolaganja obdolženca. Druga skrivajo to procesno jamstvo v svojem jedru, ki je nedotakljivo − in ki postavlja meje učinkovite odpovedi procesnim jamstvom.

Prispevek poglobljeno teoretično in analitično zastopa pravno tezo o dveh dopustnih pravno veljavnih geometrijskih pravilih za oblikovanje slovenske zastave (horizontalnem in vertikalnem pravilu). Na podlagi zastopane teze sta danes ustavno pravno veljavni dve vizualni podobi slovenske zastave. Obe zastavi sta pojavno legitimni, razlika med njima je samo v njuni uporabnosti; zastava z enakovredno tretjinsko horizontalno razporejenimi likovnimi polji po daljšem vetrnem robu rute zastave je na podlagi Zakona o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (ZGZH) v uporabi, medtem ko zastava z enakovredno tretjinsko vertikalno razporejenimi likovnimi polji po daljšem vetrnem robu zakonsko ni v uporabi, kar pa ne pomeni, da ni legitimna ali vsaj legitimna opcija. 

Sodišče Evropske Unije je v svoji sodbi v zadevi C-103/88, Fratelli Costanzo, z dne 22. junija 1989, odločilo, da so tudi nacionalni upravni organi, vključno z organi lokalne samouprave, zavezani uporabljati neposredno učinkovite pravne akte Evropske unije ter pri tem opustiti uporabo z njimi neskladnih nacionalnih pravnih aktov. Prispevek to odločitev Sodišča EU jemlje za iztočnico in je razdeljen na štiri dele. Najprej analizira razvoj sodne prakse Sodišča EU s področja načel primarnosti in neposredne uporabnosti oz. učinkovitosti, kot jih je Sodišče sprva razvilo v razmerju do nacionalnih sodišč, nato pa še v odnosu do nacionalnih upravnih organov ter organov lokalne samouprave. To področje prava EU namreč še naprej ostaja slabo raziskano. V drugem delu se odpira teoretično vprašanje vpliva te sodne prakse na (slovensko) pojmovanje načel zakonitosti in delitve oblasti, kakor tudi širše v odnosu do načel demokratičnosti, pravne države in varstva človekovih pravic. Prispevek se nato dotakne tudi praktične plati, namreč, ali imajo upravni organi ustrezne praktične vire za izvajanje obveznosti, ki jim jih je z doktrino Costanzo naložilo Sodišče EU. V sklepu sta podana kritična ocena te doktrine in predlog potencialnih sprememb, tako na strani Sodišča EU kakor tudi na ravni nacionalnih upravnih organov.