Avtorica ponudi nekaj poudarkov o tem, kaj temelji ustavnega reda, med njimi človekove pravice, človeško dostojanstvo in temeljna ustavna načela, zahtevajo od vsakega posameznika in od nosilcev posameznih vej oblasti. Ljudje se za- vedajo človekovih pravic, ki jim pripadajo, vendar jih morajo uresničevati od- govorno, tako da vedno spoštujejo človekove pravice in dostojanstvo vsakogar drugega. Nosilci oblasti se morajo poleg tega vselej zavedati pomena in poslan- stva svoje funkcije v sistemu državne oblasti. Ustavno določene pristojnosti, ki jih morajo izvrševati skladno z ustavnim redom, so njihove ustavne dolžnosti. Načelo ločitve oblasti prepoveduje, da bi različne veje oblasti opuščale dejav- nosti iz svojega ustavnega delokroga. Če državni organi, vključno z zakono- dajalcem, ne spoštujejo odločb sodišč in ustavnega sodišča, zanikajo same te- melje ustavnega reda. Zato se morata zakonodajalec in vlada odzvati na vsako posamezno odločbo ustavnega sodišča o ugotovljeni protiustavnosti zakona v roku, ki ga določi ustavno sodišče, da bi se pravočasno odpravila ugotovljena protiustavnost in zavarovale človekove pravice naslovnikov zakonskih določb.

Ključne besede: človekove pravice, temeljna ustavna načela, vladavina prava, načelo ločitve oblasti, ustavne dolžnosti nosilcev državne oblasti, spoštovanje odločb ustavnega sodišča.

Vse pravice, ki v slovenskem pravnem redu pripadajo bolnikom s celiakijo, so omejene izključno na otroke do 18. oziroma v primeru šolanja do 26. leta starosti. Tako stanje, v katerem odrasli bolniki s celiakijo zaradi svoje bolezni s strani države ali zavarovalne skupnosti ne uživajo nikakršne pomoči, pomeni kršitev njihove pravice do zdravstvenega varstva. Z namenom ureditve tega področja, članek prek presoje primerjalnopravnih ureditev, ki so v grobem razdeljene v štiri skupine: 1. dodatek k socialni pomoči, 2. pavšalne dajatve, 3. dajatve v naravi in 4. davčne olajšave, obravnava vprašanje, katera od ureditev bi bila najprimernejša za slovenski pravni red. Čeprav se na teoretični ravni kot zelo privlačna nakazuje opcija pavšalnih dajatev, avtorica meni, da je zaradi nemožnosti umestitve takih dajatev v katerokoli od področij prava socialne varnosti najprimernejša možnost zagotavljanje pravic v obliki davčnih olajšav.

Ključne besede: celiakija, pravice bolnikov, zdravstveno varstvo, obvezno zdravstveno zavarovanje, socialne pomoči, davčne olajšave, pravo socialne varnosti, Slovenija.

Slovenska Ustava ureja individualne in kolektivne manjšinske pravice avtohtonih italijanske in madžarske narodne manjšine ter položaj v Sloveniji živečih Romov. Zato je bila kritizirana, ker ne določa manjšinskega varstva za slovenske državljane, ki pripadajo narodom in narodnostim iz nekdanjih jugoslovanskih republik, s čimer so mišljene »nove manjšine«. Poleg tega avstrijski organi vztrajno pozivajo Slovenijo k podelitvi manjšinskih pravic v Ustavi posameznikom, ki pripadajo nemško govoreči etnični skupini v Sloveniji. V luči kritičnih pripomb, ki jih je sprejel Svetovalni odbor po Okvirni konvenciji za varstvo narodnih manjšin v svojem Petem mnenju za Slovenijo, članek prikaže varstvo narodnih manjšin v mednarodnem pravu. Avtorica ugotavlja, da je veljavna ureditev narodnih manjšin v Ustavi v skladu z mednarodnopravnimi zahtevami glede manjšinskega varstva. Še več, Svetovalni odbor po Okvirni konvenciji za varstvo narodnih manjšin je s pozivom Sloveniji, naj prouči po- delitev nemško govoreči etnični skupini in novim manjšinam dostop do ustav- no varovanih manjšinskih pravic, ravnal ultra vires. Ne glede na to so zahteve novih manjšin po ustavnem manjšinskem varstvu legitimne. V pristojnosti Državnega zbora je, da prouči te zahteve.

Ključne besede: individualne in kolektivne manjšinske pravice, Ustava, narodne manjšine in mednarodno pravo, regionalne in posebne pogodbe o varstvu narodnih manjšin, pristojnost nadzornih teles za narodne manjšine in notranje pravo držav pogodbenic.

Avtor obravnava Montesquieujevo podobo sodnika, ki ima v zgodovini teorije in filozofije prava ikoničen status, skozi doktrino delitve oblasti, kot jo Montesquieu predstavi v razpravi Duh zakonov. Montesquieujeva razprava mestoma deluje neskladno, pravu pripisuje pomembno družbeno vlogo, vendar zavrača stalno sodno telo, ki bi pravni red prilagajalo družbeni stvarnosti. Ločitev so- dne od izvršilne oblasti določi kot kriterij zmernosti režima, toda zanj je sodna oblast nična. Ta neskladnost izvira iz naravnopravne epistemologije, ki zavrača ustvarjalnost in slavi odkrivanje zakonov. Montesquieujeva podoba sodnika pride še bolj do izraza v kodifikacijski ideologiji 19. stoletja, v kateri prevladajo ideali popolnosti in jasnosti kodeksa. Togo postavljena doktrina delitve oblasti lahko Montesquieujevega anemičnega sodnika upraviči le zunaj dejanskih okoliščin sodniškega odločanja, saj sodnik prava dejansko ne odkriva (dedukcija), temveč ga ustvarja (interpretacija).

Ključne besede: Montesquieu, delitev oblasti, pravo, sodna oblast, zakonodajna oblast.

Kazenski zakonik (KZ-1) v zgodovini Slovenije ni bil poglobljeno znanstve- no komentiran v velikem raziskovalnem projektu. Z vidika skrbi za pravno kulturo je bilo tako stanje, milo rečeno, nezadovoljivo. Leta 2015 so se lotili izvedbe take raziskave tudi v Sloveniji, konec marca 2019 pa smo dobili tudi v tiskani obliki prvi znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika. Pri pisanju znanstvenega komentarja, ki je izšel v treh zvezkih, je sodelovalo 47 avtorjev in 33 strokovnih pomočnikov, z glavnima urednikoma Katjo Filipčič in Damjanom Korošcem s Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. Na več kot

3.000 straneh so komentirali posebni del KZ-1 (291 členov). Od prve izdaje so bile sprejete kar štiri novele, med njimi teoretsko in praktično še prav posebej zahtevne s posegi v spolno in gospodarsko kazensko pravo. Leta 2023 so tako izšle – s pomočjo nekaterih še dodatnih strokovnjakov – tri knjige posodoblje- nega komentarja, na skupaj kar 4.238 straneh.

Ključne besede: kazenski zakonik, novela, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta, Univerza v Ljubljani, raziskava, kazensko pravo.

Položaj zaposlenih v zasebnih vojaških in varnostnih podjetjih (ZVVP) v med- narodnem pravu oboroženih spopadov je kompleksen in nedorečen, saj se nji- hov pravni status določa individualno, odvisno od narave njihovega dela in intenzitete sodelovanja z državo. Razjasnitev tega statusa je pomembna pred- vsem zaradi spoštovanja mednarodnega prava ter regulacije dejavnosti ZVVP. Uslužbenci ZVVP se lahko štejejo za borce ali civiliste, odvisno od njihove vloge in načina sodelovanja v oboroženih spopadih. Le izjemoma, ob izpolnitvi določenih pogojev, bi jih lahko šteli za plačance. Na njihov status vpliva tudi povezanost z oboroženimi silami države. Pomembno je razlikovanje med neposrednimi dejanji, usmerjenimi v škodovanje sovražniku, in posrednimi dejavnostmi, ki jih izvajajo v podporo vojaškim operacijam. Presoja stopnje vpletenosti posameznika v sovražnosti mora upoštevati kontekst, namen in posledice njegovih dejanj ter stremeti k iskanju ravnotežja med zaščito civilistov in vojaškimi potrebami.

Ključne besede: zasebna vojaška in varnostna podjetja, civilisti, plačanci, borci, oborožene sile, mednarodno pravo oboroženih spopadov, mednarodno humanitarno pravo, Montreujski dokument, Ženevske konvencije in dopolnilni protokoli.

Članek obravnava značilnost socialističnih in nekaterih postsocialističnih pravnih redov – objavljanje dejansko ali celo pravno zavezujočih »stališč o vprašanjih sodne prakse« najvišjih sodišč. Nanje se gleda kot na sredstvo za zagotavljanje enotnosti in koherentnosti sodne prakse, pojavljajo pa se v obliki abstraktnih pravnih stališč, ki se ne sklicujejo na konkreten primer in pod plaščem razlage zakona pogosto vpeljujejo nova pravna pravila. Analiza te posebne vrste sodnega ustvarjanja prava temelji na več primerih smernic Vrhovnega sodišča Ruske federacije, izdanih med leti 2015–2020 v zvezi z nedavno obsežno reformo ruskega civilnega zakonika. Kot izhaja iz obravnavanih smernic, ima Vrhovno sodišče precejšnjo avtonomijo pri razlagi prava, njegova stališča pa pogosto znatno odstopajo od zakonskih določb.

Ključne besede: pravni viri, smernice vrhovnih sodišč, razlaga, sodniško ustvarjanje prava, postsocialistični pravni sistemi, reforma ruskega civilnega zakonika.

Avtor kratko predstavi članek pokojnega profesorja Ljuba Bavcona O problemu kazenske odgovornosti, ki je izšel leta 1959 v Reviji za kriminalistiko in kriminologijo. Po vsebini gre za temeljito poročilo z mednarodnega simpozija v Strasbourgu, ki ga je Bavcon dopolnil s svojim znanstvenim credom glede obravnavanih vprašanj. Jedro na simpoziju obravnavanega problema je bil trk dveh pogledov na kazensko odgovornost. Stari pogled (imenovan tudi

»klasično kazensko pravo«) je bil utemeljen na metafizičnem pojmu svobode. Kaznivo dejanje je bilo razumljeno kot posledica človekove svobodne volje, ki je bila v konkretnem primeru »hudobna« ali »zla«. Odgovor na to je bila kazen, kod sredstvo zastraševanja in pokore – kot sredstvo, ki lahko storilčevo hudobno voljo preplaši in spametuje. Kot kontrapunkt klasičnemu pogledu so se izoblikovali pozitivistični pogledi, ki so človeka razglasili za proizvod dejavnikov dednosti in okolja, za determiniramo bitje torej. S tem ko ti pogledi zanikajo svobodno voljo, zanikajo tudi kazenskopravni koncept krivde – ne pa tudi potrebe družbe, da se pred kaznivimi dejanji in njihovimi storilci brani. Ta obramba družbe pred kriminaliteto pa ni več »zaslužena kazen«, temveč raznovrstne oblike zdravljenja (»tretmana«) storilcev in njihova odstranitev iz okolja. Tudi Bavconova stališča so bila kompromisna, nekje med dediščino klasične šole in novimi impulzi, ki jih je prinašalo tedanje Gibanje za novo družbeno obrambo. Čeprav so v poznejšem razvoju kazenskega prava ideje o odpravi konceptov krivde in zaslužene kazni potihnile, pa prav v zadnjem času vnovič spremljamo vzpon idej, da je treba iz kazenskega prava izgnati morali- stične podtone, delovanje kazenskopravnega sistema pa preurediti po načelih javnozdravstvenih sistemov. Lahko bi rekli, da razvoj kazenskega prava poteka v ponavljajočih se ciklih.

Ključne besede: kazenska odgovornost, kazensko pravo, kaznovalno pravo, kazen, krivda, kriminaliteta.

V Sloveniji so banke sklepale take kreditne pogodbe z valutno klavzulo v švi- carskih frankih, kot jih je zakon dopuščal oziroma zahteval. Pri sedanjem ure- janju teh kreditov pa imamo težave z retroaktivnostjo in z načelom zaupanja v pravo. Večina bank v Sloveniji je izpolnila svojo pojasnilno dolžnost v skla- du s takratno zakonodajo, če dodamo še vlogo notarja in izrecno opozorilo v kreditnih pogodbah, večina kreditnih pogodb v švicarskih frankih v Sloveniji izpolnjuje pogoje oziroma odgovarja standardu, da te pogodbe ne vsebujejo nepoštenega pogoja. Nekaj, kar je bilo pred desetletjem povsem normalno, je danes nepošteno. Prispevek je sicer kratko poročilo s predavanja dr. Minu Anamarije Gvardjančič, ki se ukvarja s temi zadevami na slovenskih sodiščih.

Ključne besede: valutna klavzula, krediti, pojasnila dolžnost, švicarski franki, Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Knjiga je svojevrstno avtobiografsko delo, ki ga je avtor napisal na predlog urednice Tadeje L. Zupan za založbo Chiara. Podnaslov knjige, ki je uvrščena v zbirko Osebno, je Padci in pobiranja poetičnega pravnika. Pavliha je iskren zagovornik vrednotnega dojemanja sveta in življenja. Ta pogled zaznamuje domala celotno knjigo. Med temeljne vrednote uvršča »človečnost, nenasilje, zlato pravilo in pravičnost.« Prepričan je, da bo slehernik tedaj, ko bo »repro- gramiral algoritme lastnega etičnega in moralnega avtopilota«, postal boljši človek. Tedaj bo tudi »človeštvo lažje preživelo in se povzpelo na višjo raven razvoja.« Skupaj s Prešernom in njegovo Zdravljico naj dodam, da to raven lahko najdejo samo tisti, ki v srcu dobro mislijo.

Ključne besede: duhovnost, materialistično prepričanje, svetost življenja, člo- večnost, etos, vrhovna etika, pravo, naravno pravo.