Avtor v prispevku s pomočjo zgodovinske, primerjalne in ekonomske analize razpravlja o (ne)potrebnosti instituta laesio enormis v gospodarskem pogodbenem pravu. Avtor ugotavlja, da povzroča ta institut ekonomsko neoptimalen razvoj trga informacij ter s tem manjša družbeni proizvod.

Davčni zavezanec mora za svoje trditve pri izpolnjevanju svoje davčne obveznosti kot temeljne obveznosti v davčnem postopku predložiti dokaze in ne nasprotno, kakor to velja za kazenski postopek, v katerem ima dokazno breme državni tožilec. Avtor se sprašuje, kako v ta okvir umestiti nov pravni institut davčne samoprijave, ki storilca davčnega prekrška osvobodi kaznivosti, ne pa tudi možnosti uveljavljanja kazenske odgovornosti za kaznivo dejanje. Opozarja na nevarnost, da se izvrši nezakonit vpliv na storilca, da s samoprijavo prizna storitev kaznivega dejanja, pa čeprav se osvobodi kaznivosti za davčni prekršek.

Naravno okolje je v oboroženih spopadih lahko neposredna tarča napada, lahko pretrpi zgolj slučajne posledice napada na druge vojaške cilje, ali pa je posredno uporabljeno kot orožje v spopadu. Kaznivo dejanje napada na okolje je v Rimskem statutu prvič inkriminirano, a zgolj v mednarodnih oboroženih spopadih, ne pa tudi v notranjih. Enako velja za ureditev po KZ-1, ki prevzema dikcijo vojnih hudodelstev iz Rimskega statuta.

Posebni tribunal za Libanon (PTL) je časovno gledano zadnje internacionalizirano kazensko sodišče, ki je bilo ustanovljeno s strani Združenih narodov (ZN) kot specifična sodna iniciativa tranzicijske pravičnosti in učinkovitega boja zoper nekaznovanost v Libanonu. V središču diskusij o ustanovitvi PTL je bilo vseskozi vprašanje o njegovem vplivu na suverenost libanonske oblasti, zlasti dejstvo, da bi s sprejemom resolucije Varnostnega sveta ZN na podlagi VII. poglavja Ustanovne listine ZN obšli libanonsko demokracijo. Preprosto opirati se na idejo o »kršitvi mednarodnega miru in varnosti«, da bi presegli te argumente, ni ravno najbolj koristno.

Gre za recenzijo knjige dr. Janeza Kranjca »Rimsko pravo«, ki je izšla leta 2008 pri GV Založbi.

Avtorica poda biografske podatke in okvirno oriše opus profesorja Stojana Cigoja. Avtorica poudarja, da so značilnosti načina profesorjevega dela problemski pristop, primerjalnopravna razčlenitev, upoštevanje sodne prakse, organska rast.

Avtor opiše pripravo besedila predloga Zakona o obligacijskih razmerjih, sprejetega leta 1978, in prispevek profesorja Stojana Cigoja k temu projektu.

Članek obravnava vprašanje, ali izdana bančna garancija lahko krije tudi garantovo lastno obveznost. Gotovo nihče ne more biti sam svoj garant, saj bi bilo to pri akcesornih jamstvenih zavezah (kakršne so instituti pravnih redov common law guarantee ali surety) absurdno. Po drugi strani pa je tako stališče po avtorjevem mnenju dvomljivo pri samostojnih garancijah in stand-by akreditivih. Odgovor je odvisen od merodajnih prav in pravne narave izdanih garancij.

Prispevek obravnava pravico narodov do zunanje samoodločbe z vidika mednarodnega prava človekovih pravic in prava mednarodnih oboroženih spopadov. Pravica do zunanje samoodločbe je opredeljena kot pravica naroda do opredelitve lastnega političnega statusa in socialno-ekonomskega razvoja brez tujega vmešavanja. Prispevek sledi tezi, da je zunanja samoodločba kolektivna pravica univerzalne narave, ki jo uživajo vsi narodi.

Avtor v uvodnem delu predstavi stanje raziskav na področju recepcije rimskega prava na slovenskem ozemlju ter sklene, da je bilo temu fenomenu pri nas v nasprotju s številnimi evropskimi državami do nedavnega namenjene premalo pozornosti. Zato je odprtih vprašanj glede recepcije na Slovenskem še veliko. Članek končuje kratka predstavitev načrtovanih raziskav s področja recepcije, ki naj bi se izvedle v prihodnjih letih.

Pitamičevo pismo Hansu Kelsnu iz leta 1957 razpravlja o temeljni normi, s katero sta se ukvarjala oba misleca. Pitamičeva zasluga je, da je bil prvi, ki je problem najbolj razločno metodološko razvozlal in ga oprl na Machovo ekonomijo mišljenja. Vse, kar je sledilo, je bilo »samo« še izpopolnjevanje in táko utemeljevanje, ki je v skladu z normativno čistostjo Kelsnove teorije prava. Pitamičeva temeljna norma je »kot magnetna igla, ki kljub vsem nihanjem kaže težnjo, da se drži ene smeri«. To smer potrebujejo vsi, ki jih zanima pravo kot življenjski pojav. Neizogibna antinomičnost prava in pomenska poroznost pravnih besedil znova in znova odpirata vprašanje, na katero pravno pravilo naj se opremo, kako naj ga razumemo in kako naj odločimo. Če hočemo ravnati odgovorno in če nočemo, da z nami kdorkoli manipulira in nas instrumentalizira, je nujno, da vemo za smer, v katero plujemo.

Pretekli in sedanji družbeni sistem nista bila uspešna pri uresničevanju demokratičnosti, socialnosti in pravičnosti. Pot v recesijo in depresijo se zdi neizogibna. Prihodnost pa je skrivnostna in ponuja različne alternative. Oblikovanje vizije za uresničitev pristne in visoko socialne države bi morala biti prioritetna naloga.

Avtor kritično analizira aktualne zakonske rešitve, s katerimi se ureja pravni položaj neprištevnih storilcev, zmanjšano prištevnih storilcev in tistih storilcev, ki so nesposobni za sojenje.

Pri pregledu sodne prakse v individualnih delovnih sporih, povezanih s prenehanjem delovnega razmerja, je zaslediti številne različno oblikovane tožbene zahtevke, ki z vidika civilnega procesnega prava pogosto niso ustrezni. Le ob ustrezno oblikovanem tožbenem zahtevku ugodilna sodna odločba pomeni učinkovito varstvo pravic.

Turške vojaške operacije v severnem Iraku med decembrom 2007 in avgustom 2008 niso bile opravljene v soglasju s teritorialno državo. Pogoji za upravičenost samoobrambe, ki so oborožen napad, nujnost in sorazmernost samoobrambe, so v določeni meri izpolnjeni. Primer potrjuje, da se države pri uporabi sile zunaj lastnega ozemlja v odzivu na teroristična dejanja sklicujejo na samoobrambo kot okoliščino, ki izključuje protipravnost, kar odraža opinio iuris, da je individualna uporaba sile v drugih primerih prepovedana.

Avtorica prikaže zapletenost in nepreglednost veljavne pravne ureditve ukrepov za varstvo koristi otrok. Zapletenost ureditve po njenem mnenju upočasnjuje odločanje in ogroža pravico do odločanja v razumnem roku, nepreglednost pa zmanjšuje pravno varnost staršev in otrok. Pravna ureditev ukrepov za varstvo koristi pa ni samo zapletena in nepregledna, temveč je tudi pomanjkljiva z vidika otrokovih pravic v upravnem postopku.

Prispevek najprej analizira uspehe koncepta človekovih pravic ter zoperstavi najpomembnejše kritike in sodobne krize koncepta človekovih pravic. Po pregledu uspehov in neuspehov skuša oceniti stanje človekovih pravic danes. Avtorica sklene s kritiko metafore tehtanja med varnostjo in svobodo oziroma človekovimi pravicami ter poudari, da so odločitve, utemeljene na strahu, navadno slabe, kar je tveganje, ki bi se ga morali vladajoči ob odzivanju na sodobne varnostne grožnje zelo zavedati.

Konstitutivno-institucionalno pojmovanje ustavnih pravic v švicarskem pravnem sistemu ima za posledico, da imajo ustavne pravice funkcijo objektivnih, vrednotnih temeljnih norm (vrednotnih smernic), po katerih se mora ravnati celotno državno delovanje. Posebnost švicarske ureditve problematike učinkovanja ustavnih pravic med zasebnopravnimi subjekti je, da je ta urejena že v novi švicarski ustavi (Bundesverfassung – BV).

Ureditev krivde ter pravne in dejanske zmote iz 30. oziroma 32. člena Rimskega statuta je novost v statutih mednarodnih in hibridnih sodišč. Članek proučuje ureditev (ne)prištevnosti, podrobnejšo zgradbo naklepa in pravne zmote.

Vrhunski športniki prek sponzorske pogodbe prenašajo svoje osebnostne pravice na sponzorje. Posebej zanimivo je razmerje endorsement med športnikom in gospodarskim subjektom, v katerem se izkoriščajo javna poznanost, slava in priljubljenost športnika, čigar ravnanje je usmerjeno na nagovarjanje javnosti v korist proizvoda ali firme sponzorja. Zastavlja se vprašanje, ali lahko endorsement štejemo med sponzorske pogodbe ali pa gre za drug pravni posel.

Gre za recenzijo oziroma predstavitev dela Dedno pravo, avtorjev dr. Karla Zupančiča in dr. Viktorije Žnidaršič Skubic.

V tem prispevku avtor obravnava institut skrajne sile v kazenskem pravu z uporabo primerjalne metode. Najprej predstavi ureditve v evropskem kontinentalnem pravu, nato pa sledi pregled rešitev skrajne sile v common law sistemih Anglije in Združenih držav Amerike. Nazadnje sta analizirani ureditvi skrajne sile v KZ in KZ-1.

Besedilo prinaša prevod pomembnega poglavja Mišne, judovskega pravnega kodeksa iz II. stoletja, ki se ukvarja z delovanjem sinedrija; vrhovnega oblastnega, sodnega in upravnega organa judovske skupnosti v stari Palestini. Prevodu so dodani krajši uvod in obsežne opombe, ki pomagajo razumeti arhaično in precej kompleksno besedilo nam dokaj slabo znane judovske pravne kulture. Poleg rimskega prava in grške jurisprudence je zahodno pravno kulturo pomembno oblikovala tudi judovska pravna tradicija.

Razmislek o tem, kako daleč naj gre pri določanju očetovstva prizadevanje za genetično resnico, je v našem pravnem prostoru dokončno spodbudilo ustavno sodišče, ki je presojalo dopustnost časovnega omejevanja pravice do ugotavljanja očetovstva. V luči te odločbe se večina rokov za vložitev tožb v zvezi z določanjem starševstva kaže kot nedopustno omejevanje pravice zvedeti za svoj izvor oziroma za svoje starševstvo.

Gre za predstavitev Zbornika znanstvenih razprav iz leta 2009.

Gre za predstavitev dela z naslovom Stojan Cigoj (1920–1989), Zbornik razprav s simpozija SAZU ob 20-letnici smrti.