Kartografska dela v avtorskem pravu

Avtor obravnava tri osnovne pravne podlage, po katerih so v slovenskem avtorskem pravu varovane geografske karte: kot kartografska avtorska dela, kot avtorske baze podatkov in kot podatkovne baze sui generis. Osrednja tema

članka je varstvo kart kot avtorskih del, katerega osnova je tako imenovana kartografska manira: skupni izraz za individualno znanstveno-grafično zmes kartografskih izraznih sredstev, ki opredeljujejo določeno karto kot stvaritev

in torej avtorsko delo. Manira obsega, prvič, avtorjev strokovni oziroma znanstveni prispevek in, drugič, avtorjev grafični oziroma umetniški prispevek. Med izraznimi sredstvi so najpomembnejši: načini kartografske generalizacije

(izbiranje, poenostavljanje, poudarjanje, razvrščanje, združevanje, pretvarjanje, premikanje elementov) ter grafične spremenljivke za kartografske znake in kartografske napise (oblika, velikost, barva, svetlostna vrednost, vzorci,

smeri, izbor, prostorska umestitev, grafična obdelava). Vsi ti elementi vplivajo na številne in pomembne izbire kartografa, zato pri kartografskih delih že v izhodišču govorijo za njihovo individualnost in s tem varovanost z avtorsko

pravico. Varstvo kart kot baz podatkov (avtorska pravica) ali kot podatkovnih baz (sorodna pravica) pa je pravzaprav mogoče le pri digitalnih kartah, saj je le pri teh mogoče zadostiti pogoju o neodvisni vsebini in posamični dostopnosti njihovih elementov. Na koncu avtor obravnava še posebnosti določenih vrst kart (tematske karte, speleološke karte, planinske karte, panoramske karte, tridimenzionalne karte, urbanistične karte, katastrske karte in atlas kot zbirko kart).