Avtor besedila je bil leta 2004 tudi avtor pobude za ustavnosodno presojo referendumske zahteve glede gradnje islamskega verskega objekta džamije v Ljubljani, o kateri je odločalo Ustavno sodišče. Uvodoma izriše družbeno in politično dogajanje, ki je spremljalo predreferendumsko kampanjo. V prvem delu najprej utemelji procesne ustavnopravne razloge, zaradi katerih je Ustavno sodišče v tem primeru lahko ustavnosodno presojalo ustavnost vsebine referenduma preko ustavnosodne presoje akta o njegovem razpisu. V nadaljevanju analizira vsebinski vidik referendumske zahteve in tudi s pomočjo primerjalnopravnega pristopa navede ustavnopravne razloge, ki govorijo o vsebinski protiustavnosti zadevnega referenduma. Teoretično je posebej obravnavan ustavnopravni problem namena, cilja ali smotra, ki ga zasleduje določen zakonodajni ukrep, bodisi s strani običajnega zakonodajalca bodisi v primerih, ko zakonodajno funkcijo na referendumu prevzamejo volivci. Pojasnjena je izbira in uporaba ustavnih testov za odločanje v tovrstnih primerih. Problem razmerja med islamsko versko skupnostjo in večinskim prebivalstvom avtor analizira tudi preko ustavnih določb o enakopravnosti verskih skupnosti, o svobodi vesti in o svobodi veroizpovedi. V sklepnem delu predstavi ključne dele iz argumentacije ustavnega sodišča o tem, zakaj je bila ta referendumska pobuda protiustavna. Besedilo sklene s predstavitvijo zadnjega slovenskega ustavnosodnega precedensa, ki izriše vse bistvene značilnosti ustavnopravnega varstva verske svobode in enakopravnosti v slovenskem ustavnem redu.