Prispevek analizira reformo zaščite brezposelnih oseb, ki je bila izpeljana med leti 2002 in 2005. Prikazuje pogoje in razkriva vpliv mednarodnih norm ter tujih pravnih ureditev na oblikovanje vsebine reforme. Predvsem razpravlja o tem, kako je bila reforma navdihnjena z idejo o aktivacijski državi blaginje. Upravljanje posameznega primera in pogodbeno urejanje razmerij sta zamenjala prejšnjo pasivno strukturo denarnih dajatev. Slednja je brezposelnim osebam zagotavljala finančno pomoč, pri tem pa pozabljala na pomoč, ki bi jo brezposelni morali dobiti za ponovno zaposlitev.

Primarno pravo EU določa, ali lahko Unija sprejme pravne akte na področju koordinacije sistemov socialne varnosti, in če lahko, v skladu s katerimi postopki. V prispevku je prikazano, da je ustanovitvena pogodba od vsega začetka vključevala izrecno pravno podlago za koordinacijo sistemov dajatev socialne varnosti delavcev EU in njihovih družinskih članov. Za osebe, ki niso delavci ali njihovi družinski člani, se je bilo treba zateči k uporabi predhodnikov sedanjega 352. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Prispevek dokazuje, da je bilo treba za spremembo uredb s področja koordinacije sistemov socialne varnosti uporabiti zapletene postopke. Potrebno je bilo soodločanje Sveta in Parlamenta ter soglasje v Svetu, kar je oteževalo sprejemanje odločitev. Od sprejema Lizbonske pogodbe je 48. člen PDEU primerna in zadostna pravna podlaga, ki omogoča lažje spreminjanje pravnih aktov EU v prihodnje. Do sprejema Amsterdamske pogodbe ni bilo jasnega pravnega okvira za koordinacijo sistemov socialne varnosti za državljane tretjih držav. 

Zakon zagotavlja delničarjem udeležbo pri letnem dobičku družbe, vendar zaradi varstva delničarjev, upnikov in gospodarske trdnosti družbe določa obvez­na pravila. Za države članice EU določa taka pravila Druga direktiva 77/91/ EGS z dne 13. decembra 1976. Po tej direktivi se sme dobiček izplačati samo iz dobička, ki je ugotovljen v bilanci in določen za razdelitev. Izplačilo vsake drugačne udeležbe je treba vrniti, če družba dokaže, da je delničar vedel ali moral vedeti za nepravilno izplačilo. 

Avtor v prispevku analizira razloge za kolizijo dveh pravno zavarovanih javnih interesov – interesa zagotavljanja varnosti v civilnem letalstvu in interesa dobrega delovanja pravosodja. V primeru letalske nesreče ali incidenta je izjem­nega pomena, da se letalske strokovnjake spodbuja k poročanju o dogodkih, ki so vplivali na varnost, saj je zaradi trenda vse pogostejše kriminalizacije teh posameznikov prišlo ravno do nasprotnega učinka. Letalski strokovnjaki ne želijo razkriti informacij in poročati o dogodkih, saj s tem tvegajo lasten pregon in kaznovanje. Brez relevantnih in pravih informacij so analize tehničnih preiskav napačne, brez njih pa ne moremo pridobiti dragocenih izkušenj, ki so potrebne za ohranitev in razvoj varnosti v civilnem letalstvu in s tem splošne varnosti. Dosega ravnovesja med obema interesoma je nujna. 

Svobodno morje Huga Grocija je eno ključnih besedil v evropski zgodovini. V knjižici se Grocij odločno zavzame za pravico do povsem svobodne plovbe in neomejeno pravico do trgovanja. Recenzija poskuša prikazati ozadje nastanka tega dela in vpliv, ki ga je imelo na poznejši razvoj pravnega položaja odprtega morja. Končno recenzija tudi kritično oceni slovenski prevod dela in uvodno študijo.

Članek predstavi knjigo Prethodni postupak u pravu Europske unije: Suradnja nacionalnih sudova s europskim sudom s področja prava Evropske unije v hrvaškem jeziku, ki vsebuje prispevke hrvaških strokovnjakov s tega področja in obravnava različne vidike postopka predhodnega odločanja pred Sodiščem Evropske unije ter ga postavlja v širši okvir dialoga med tem sodiščem in nacio­nalnimi sodišči. Prikaz strnjeno predstavi posamezna poglavja knjige in analizira njen prispevek k teoriji in praksi glede predhodnega odločanja.

Avtor v uvodniku spominja na petnajsto obletnico delovanja Državnega pra- vobranilstva Republike Slovenije po Zakonu o državnem pravobranilstvu iz leta 1997. Ob tem poudari pomen organa, ki mu je zaupano varstvo premo- ženjskih pravic in koristi politično-teritorialnih enot. Navede tudi, da je insti- tucija pravobranilstva nastala že v rimskem pravu, v času rimskega impera- torja Hadrijana, ko so posle zastopanja države pred sodišči opravljale osebe, ki so se imenovale advocatus fisci. V uvodniku je prikazan zgodovinski razvoj pravobranilstva na slovenskem ozemlju. V zvezi z vlogo državnega pravobra- nilstva v okviru pravosodja avtor nakaže mogoče smeri razvoja in prilagajanje organa ciljem pravosodja ter okoliščinam v družbi.

Prispevek obravnava problematiko odstranitve odvetnika iz arbitražnega po- stopka, ko se pojavi dvom o neodvisnosti in nepristranskosti arbitražnega se- nata. Avtor najprej predstavi dve zadevi s področja mednarodne investicijske arbitraže, ki sta v javnosti zaradi zadevne problematike najbolj odmevni. V zve- zi z njima nakaže na zaključke arbitražnih senatov in se na tej podlagi sprašuje, ali imajo tudi arbitražni senati v zasebni mednarodni gospodarski arbitraži pristojnost, da odstranijo odvetnika iz postopka, na kar odgovarja pritrdilno. Problematika je tesno povezana s pravico po poštenega sojenja in konfliktom, ki nastane med dvema sestavinama te pravice, namreč med pravico do neod- visnega in nepristranskega sodišča ter pravico do svobodne izbire pravnega zastopnika. Odgovor na vprašanje, kje je ravnovesje med tema pravicama, je treba iskati v vsakem konkretnem primeru posebej. Na koncu prispevka avtor opozori na posledice, ki lahko doletijo arbitražno odločbo v postopku zasebne mednarodne gospodarske arbitraže, če bo odločitev arbitražnega senata glede (ne)odstranitve odvetnika zaradi neodvisnosti in nepristranskosti arbitražne- ga senata napačna.

Avtorji so v prispevku prikazali prizadevanja mednarodne skupnosti za dose- go enotne opredelitve kaznivega dejanja agresije, in sicer od prepovedi vojne in nürnberških procesov pa do končnega sprejema na Pregledni konferenci Rimskega statuta v Kampali. Dodan je tudi pregled in kritika njenega sprejema v slovensko zakonodajo. Avtorji so zadnjih nekaj let pred sprejemom sodelo- vali v pogajanjih v okviru Posebne delovne skupine za kaznivo dejanje agresije, zato so predstavljeni pristopi k problematiki, ki so bili uporabljeni, in nekate- ra manj znana stališča držav. Članek je razdeljen na štiri vsebinske dele: opis prizadevanj držav pred Pregledno konferenco, analizo predloga opredelitve s poudarkom na odprtih vprašanjih za pogajanja na sami konferenci, analizo sprejetih odločitev na Pregledni konferenci in na koncu tudi analizo vključitve opredelitve kaznivega dejanja agresije v slovensko zakonodajo z zadnjo novelo Kazenskega zakonika (KZ-1B), kjer so izpostavljene nekatere pomanjkljivosti implementacije.

Potreba po dajatvah dolgotrajne oskrbe je predvsem posledica zmanjšanja osebne avtonomije v starosti, kar starajoči se evropski družbi lahko povzroča težave. Poleg tega tradicionalne družine, v katerih živita dve ali tri generacije, niso več običajne. Subjekti zasebnega prava niso več zmožni zagotavljati var- nosti. Zato so bili (in so še zmeraj) potrebni družbeni ukrepi za zagotovitev varnosti. V prispevku so analizirane spremembe v strukturi socialnih tveganj in opredelitve v mednarodnem, evropskem in tujem pravu. Čeprav se države srečujejo s podobnimi težavami, se lahko odločijo za različne možnosti njiho- vega premagovanja. Po analizi pravno neustreznih rešitev pred spremembami so raziskani sistemi dolgotrajne oskrbe v nekaterih državah članicah. Njihova pravna narava je zelo raznolika, in sicer od sistemov sui generis (Avstrija) do socialnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, dopolnjenega z zasebnim za- varovanjem in socialno pomočjo (Nemčija), nacionalnega varstva vseh prebi- valcev (Španija) do mešanega sistema (Slovenija). Neenotnost urejanja lahko povzroča težave tudi pri koordinaciji dajatev dolgotrajne oskrbe v Evropski uniji. Eno od osrednjih vprašanj je povezano z izvajanjem oskrbe. Bi lahko trdili, da dajatve v naravi spodbujajo poklicno izvajanje dolgotrajne oskrbe, denarne dajatve pa neformalno, družinsko oskrbo? Ugotovljeno je, da je treba ohraniti tankočutno povezavo med družinskimi člani z zagotavljanjem zuna- nje, poklicne oskrbe.

Nedavna sodba Meddržavnega sodišča o sodnih imunitetah države (Nemčija proti Italiji: intervencija Grčije) je avtorico spodbudila k ponovni proučitvi od- ločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-13/99, s katero je zavrnilo ustavno pritožbo, v kateri je ustavni pritožnik zatrjeval, da so bile kršene nje- gove ustavne pravice, ker so slovenska sodišča zavrgla njegovo civilno odškod- ninsko tožbo proti Nemčiji zaradi škode, ki jo je utrpel kot prisilno izseljen otrok med drugo svetovno vojno. Odločitve vseh slovenskih sodišč so temeljile na mednarodnopravnem pravilu o sodni imuniteti države za ravnanja iure im- perii kot oviri za vsebinsko odločanje v tej zadevi. Proučitev sodbe Meddržav- nega sodišča v primeru sodne imunitete države presenetljivo spominja na raz- loge Ustavnega sodišča v zadevi »ukradeni otroci«. Meddržavno sodišče se na več mestih sklicuje na odločbo Up-13/99, pri čemer ostaja pri svojem trdnem stališču, da ni izjeme od pravila sodne imunitete države za njeno ravnanje iure imperii. To drži tudi takrat, kadar država krši kogentne norme mednarodnega prava, saj je po stališču Meddržavnega sodišča pravilo o sodni imuniteti pro- cesne narave in kot takšno ne more biti v nasprotju z materialnopravno ius cogens normo mednarodnega prava.

Prispevek analizira pravni položaj skupine visoko mobilnih raziskovalcev v Evropski uniji in težave, ki jih glede (koordinacije) njihove socialne varnosti tovrstna mobilnost vsebuje. Na splošno veljata za osebe, ki se gibljejo znotraj Evropske unije (EU), uredbi, ki koordinirata sisteme socialne varnosti v EU (Uredba 883/2004 in izvedbena Uredba 987/2009). V prispevku je ugotov- ljeno, da bi morali za skupino mobilnih raziskovalcev v omenjenih uredbah sprejeti posebna (razlagalna) pravila, saj splošna pravila ne zadostujejo za njihove posebne potrebe. Pravno utemeljitev za tak pristop je mogoče najti v poglavju o Evropskem raziskovalnem prostoru (179. člen in naslednji Pogodbe o delovanju EU), in še posebej v na novo nastajajoči peti svoboščini, svobodi gibanja raziskovalcev (oziroma prostem pretoku znanja). Ugotovljeno je, da če ne bo nikakršne aktivnosti, lahko obstoječi koordinacijski uredbi kršita to svoboščino. Še več, predlagan je sprejem ustreznih pravil v samih koordina- cijskih uredbah. Tak pristop bi bil primernejši od ločenega urejanja, ki bi le povečalo zapletenost koordinacije sistemov socialne varnosti.

V prispevku je analizirano součinkovanje odločitev zakonodajalca in Sodišča Evropske unije (SEU) pri koordinaciji sistemov socialne varnosti držav članic. Prikazani so cilji in vsebina koordinacije sistemov socialne varnosti v Evropski uniji (EU), ter zakonodajni postopki za sprejem sekundarnih pravnih aktov. V nadaljevanju so analizirane sodbe SEU, ki neposredno ali posredno izpodbi- jajo izbrane ukrepe zakonodajalca EU. Analizirana sta vpliv sodb na odločitve zakonodajalca in odziv zakonodajalca na sodbe Sodišča. Zdi se, da je SEU z leti sprejelo različne strategije. V prispevku je raziskana nedavna tendenca SEU, ki kaže na nekoliko spoštljivejši odnos do zakonodajalčevih odločitev glede koordinacije sistemov socialne varnosti. Izpostavljeno je vprašanje, ali je to v nasprotju z bolj kritičnim odnosom Sodišča v preteklosti. Na koncu prispevka so omenjene sodbe SEU analizirane tudi z nekoliko širšega vidika, in sicer z vidika razmerja med primarnim in sekundarnim pravom EU ter med zakono- dajalcem in sodstvom EU.

Za pravdni postopek je značilen položaj dveh strank, med katerima obstaja spor, ki ga mora sodišče rešiti. V primeru prenehanja stranke, kar avtor ra- zume kot dogodek, pri katerem pride do prenehanja sposobnosti biti stran- ka pravdnega postopka (predvsem smrt fizične osebe in izbris pravne osebe iz ustreznega registra), nastane v materialnopravni sferi položaj, ki mu mora slediti ustrezen odziv tudi na procesnopravnem področju, saj je meritorno od- ločbo mogoče izdati le pod pogojem, da v pravdo vstopi nova stranka, ker prej- šnje preprosto ni več. Prenehanje stranke zahteva zelo različne procesnoprav- ne odzive, zato se avtor v članku posveti trem izbranim procesnim situacijam, ki so predstavljene z vidika dognanj procesnopravne teorije in sodne prakse. Najprej je s pomočjo narave pravdnega postopka utemeljeno procesnopravno nasledstvo, nato je predstavljena procesnopravna situacija pri izbrisu pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije, sledi pogled na uporabo izjeme iz drugega odstavka 207. člena Zakona o pravdnem postopku in za konec so predstavljeni še problemi prenehanja pravdne stranke v povezavi z revizijskim postopkom.

Po razpadu habsburškega cesarstva je avstrijski ODZ ostal v veljavi v jugoslo- vanskem delu Slovenije. Na Primorskem, ki je bila priključena po Italiji, je bil nadomeščen z italijanskim pravom. Prizadevanja za sprejem jugoslovanskega državljanskega zakonika niso obrodila sadov. Po drugi svetovni vojni je bilo predvojno pravo formalno odpravljeno, enako kot v Sovjetski zvezi po revolu- ciji. Dovoljeno pa ga je bilo uporabljati kot pravna pravila. Pomen te izjeme je bil na začetku nejasen. Šele po letu 1951 se ni več neposredno politično oviralo uporabe pravnih pravil (to je predvojnega prava). ODZ je bil sicer odpravljen, vendar se je še vedno uporabljal. Po drugi svetovni vojni je bilo odrejeno, da se ODZ (kot pravno pravilo) uporablja na Primorskem. Primorsko si je Jugo- slavija priključila po drugi svetovni vojni. Določbe ODZ so bile do leta 1980 večinoma nadomeščene bodisi z jugoslovanskim bodisi s slovenskim pravom. Le redke se še vedno lahko uporabljajo.