Izrecna pristojnost koordinirati socialno varnost visoko mobilnih delavcev − primer raziskovalcev, ki se gibljejo znotraj eu
Pravnik, Ljubljana 2012, let. 67 (129), št. 7-8, str. 351−390
Avtor: Paul Schoukens
|
Kategorija:
Prispevek analizira pravni položaj skupine visoko mobilnih raziskovalcev v Evropski uniji in težave, ki jih glede (koordinacije) njihove socialne varnosti tovrstna mobilnost vsebuje. Na splošno veljata za osebe, ki se gibljejo znotraj Evropske unije (EU), uredbi, ki koordinirata sisteme socialne varnosti v EU (Uredba 883/2004 in izvedbena Uredba 987/2009). V prispevku je ugotov- ljeno, da bi morali za skupino mobilnih raziskovalcev v omenjenih uredbah sprejeti posebna (razlagalna) pravila, saj splošna pravila ne zadostujejo za njihove posebne potrebe. Pravno utemeljitev za tak pristop je mogoče najti v poglavju o Evropskem raziskovalnem prostoru (179. člen in naslednji Pogodbe o delovanju EU), in še posebej v na novo nastajajoči peti svoboščini, svobodi gibanja raziskovalcev (oziroma prostem pretoku znanja). Ugotovljeno je, da če ne bo nikakršne aktivnosti, lahko obstoječi koordinacijski uredbi kršita to svoboščino. Še več, predlagan je sprejem ustreznih pravil v samih koordina- cijskih uredbah. Tak pristop bi bil primernejši od ločenega urejanja, ki bi le povečalo zapletenost koordinacije sistemov socialne varnosti.
Prispevek analizira pravni položaj skupine visoko mobilnih raziskovalcev v Evropski uniji in težave, ki jih glede (koordinacije) njihove socialne varnosti tovrstna mobilnost vsebuje. Na splošno veljata za osebe, ki se gibljejo znotraj Evropske unije (EU), uredbi, ki koordinirata sisteme socialne varnosti v EU (Uredba 883/2004 in izvedbena Uredba 987/2009). V prispevku je ugotov- ljeno, da bi morali za skupino mobilnih raziskovalcev v omenjenih uredbah sprejeti posebna (razlagalna) pravila, saj splošna pravila ne zadostujejo za njihove posebne potrebe. Pravno utemeljitev za tak pristop je mogoče najti v poglavju o Evropskem raziskovalnem prostoru (179. člen in naslednji Pogodbe o delovanju EU), in še posebej v na novo nastajajoči peti svoboščini, svobodi gibanja raziskovalcev (oziroma prostem pretoku znanja). Ugotovljeno je, da če ne bo nikakršne aktivnosti, lahko obstoječi koordinacijski uredbi kršita to svoboščino. Še več, predlagan je sprejem ustreznih pravil v samih koordina- cijskih uredbah. Tak pristop bi bil primernejši od ločenega urejanja, ki bi le povečalo zapletenost koordinacije sistemov socialne varnosti.