Prispevek predstavi problematiko posestnih kaznivih dejanj. Posest je kon- strukt stvarnega prava, ki po sodobni objektivni koncepciji to dojema kot de- jansko oblast nad stvarjo (corpus) in zanemarja voljni element posedovanja (animus). Stvarnopravni konstrukt posesti je za kazensko pravo velik problem, saj zakonski znak posestnega kaznivega dejanja pomeni golo objektivno dej- stvo, ki je lahko zunaj okvira ravnanja storilca.

Kazensko pravo mora zato problem posesti reševati prek lastnih dogmatič- nih spoznanj. Za izvršitev kaznivega dejanja so potrebni volja, zavest in krivda storilca (poleg biti kaznivega dejanja in protipravnosti). S tem kazensko pravo posredno zahteva uporabo subjektivne koncepcije posesti, ki poleg dejanske oblasti vsebuje tudi voljni element posedovanja (animus).

Glede posesti imata kontinentalna in anglo-ameriška kazenska doktrina raz- lične teoretične poglede. Slednja konstrukt posesti oblikuje prek sodnih pri- merov in se ne ozira na stvarnopravno koncepcijo posesti. Kontinentalno ka- zensko pravo v stvarnopravni koncept posesti načeloma ne posega. Da bi se izognili doktrinarnim problemom, se posestnim kaznivim dejanjem dodaja izvršitveno ravnanje ali namen, ki spremlja posest, ali pa se to nadomešča z institutom razpolage (nem. der Gewahrsam). Že iz same doktrine temeljnih elementov kaznivega dejanja, ki zahteva voljni, zavedni in krivdni (subjektiv- ni) element, pa je očitno, da moramo v kazenskem pravu uporabiti subjektivno koncepcijo posesti. V prispevku so predstavljeni teoretični pogledi na posest v kazenskem pravu, praktični primeri, aktualni problemi in smiselne rešitve za boljšo opredelitev tega instituta.