V Sloveniji lahko izjemoma posamezne zakonske določbe veljajo za nazaj (retroaktivno). Retroaktivnost je dovoljena, če gre za posamezne določbe, te morajo biti zakonske, sámo retroaktivnost mora zahtevati javna korist in retroaktivna določba ne sme posegati v pridobljene pravice (drugi odstavek 155. člena Ustave RS). Merila, ki dovoljujejo retroaktivnost, morajo biti izpolnjena kumulativno. Pravno nedopustno bi bilo, če bi merilu javne koristi dali tolik¬šno težo, da bi dopustili tudi poseg v pridobljene pravice. 

Retroaktivno zakonsko pravilo ne sme popravljati morebitnih učinkov (npr. zelo visokih dohodkov), ki so nastali v okviru pravno dovoljenih možnosti in jih ex post facto ocenjujemo kot socialno nepravične. Pravi razlog, ki utemeljuje morebitno retroaktivno veljavnost zakonskega pravila, je sedanji razlog, ki ga v času, v katerega retroaktivno posegamo, še ni bilo.

V življenju se lahko primeri, da je davčni dejanski stan v razvoju in ga zato predpis, ki velja za naprej, ne more v celoti zajeti. Ta okoliščina ne more biti pravni izgovor, ki naj bi kar po naravi stvari utemeljeval retroaktivnost. Če je v resnici tako, da posameznega davčnega obdobja ni mogoče razčleniti na več davčnih prejemkov, ker je, denimo, izplačilo enkratno in zapade ob koncu koledarskega leta, pomeni, da mora biti davčna obremenitev sorazmerna glede na dolžino in intenzivnost davčnega obdobja. Ta obveznost se lahko nanaša samo na obdobje, ki teče od trenutka, ko zakon začne veljati.

Načelo sorazmernosti ni merilo, ki bi lahko upravičilo retroaktivni poseg v pridobljeno pravico. Prva stopnja načela sorazmernosti je, da morata biti tako cilj kot sredstvo, med katerima iščemo pravo mero, ustavna in zakonita. Retroaktivno zakonsko določilo, ki ne ustreza kumulativno predpisanim merilom retroaktivnosti, je neustavno sredstvo. Brž ko sta cilj in (ali) sredstvo nepravna, je eo ipso izključeno tudi to, da bi ugotavljali, ali je sredstvo primerno, nujno in sorazmerno glede na cilj.

Avtorja v prispevku najprej predstavita ustaljeno stališče sodne prakse, da ugod¬nosti odkupa stanovanja po Stanovanjskem zakonu v primeru, ko je odkup financiran iz skupnih sredstev, ni mogoče šteti v korist enega od zakoncev, temveč v korist obeh. V nadaljevanju navedeta in s konkretnimi primeri ponazorita argumente, ki zbujajo dvom o pravilnosti omenjenega stališča za primere, ko nobeden od zakoncev ni bil imetnik stanovanjske pravice, pravico do odkupa pa je eden od njiju kot ožji družinski član uresničil s privolitvijo imetnika stanovanjske pravice. Po mnenju avtorjev bi se v teh primerih premoženjska narava odkupne pravice morala odraziti pri določitvi deležev na skupnem premoženju, in sicer kot vložek posebnega premoženja enega od zakoncev v skupno premoženje. Avtorja predstavita rešitev, ki bi z najmanjšim posegom v obstoječo sodno prakso omogočala upoštevanje pravice do odkupa pri določitvi deležev na skupnem premoženju.

V prispevku avtorica obravnava vprašanje posledic teorije dejanskega sedeža, ki je v slovenskem pravu sprejeta za domače družbe. Slovenska družba (s statutarnim sedežem v Sloveniji) mora izpolnjevati načelo teritorialne skladnosti sedeža družbe. Če to načelo prekrši in v Sloveniji nima (več) dejanskega sedeža, ji po slovenskem pravu, tj. pravu njene ustanovitve, ni več priznana pravna subjektiviteta. Pomisleke vzbujata morebitna dolžnost in način preverjanja lokacije dejanskega sedeža družbe s strani registrskih organov. Ob tem avtorica zaradi vrste praktičnih razlogov in ekonomskih vzgibov zaključi, da bi bilo treba za slovenske družbe teorijo dejanskega sedeža odpraviti in jim s tem dopustiti čezmejni prenos zgolj dejanskega sedeža. V prispevku je ob sklicevanju na sodno prakso Sodišča EU poudarjeno, da obstaja pravna podlaga za čezmejni prenos statutarnega (in dejanskega) sedeža družbe v določbah Pogodbe o delovanju EU, vendar je treba v luči zagotavljanja pravne varnosti kljub temu čim prej sprejeti Štirinajsto direktivo s področja prava družb. Avtorica prav tako ob sklicevanju na sodno prakso Sodišča EU sprejme stališče, da Slovenija ne glede na teorijo dejanskega sedeža slovenskim družbam praviloma ne bi smela preprečevati čezmejnega prenosa zgolj statutarnega sedeža. 

Ureditve zakonodajnega referenduma v ustavnih sistemih evropskih držav z razvito neposredno demokracijo se med seboj razlikujejo po vrsti oziroma obliki referenduma, po postopkih za njegovo uporabo ter po pogojih za sprejem referendumske odločitve. Pogoje za sprejem odločitve na zakonodajnem referendumu na teoretični ravni razvrščamo v tri skupine. V prvo skupino spada večina, ki je potrebna za sprejem odločitve na zakonodajnem referendumu, in je obligatorni pogoj za izvedbo vsakega zakonodajnega referenduma. V drugo skupino pogojev za sprejem referendumske odločitve uvrščamo kvorume, in sicer kvorum udeležbe ter kvorum odobritve oziroma zavrnitve. V tretjo skupino pa uvrščamo t. i. druge pogoje za sprejem odločitve na zakonodajnem referendumu, ki so lastne zgolj referendumskim ureditvam v posameznih državah. Določitev kvoruma ali drugih pogojev za sprejem odločitve na referendumu je v nasprotju z referendumsko večino fakultativne narave in praviloma sledi namenu večje legitimnosti referendumske odločitve. V državah, ki predvidevajo suspenzivni potrditveni referendum, je za potrditev zakona na referendumu praviloma potrebna večina glasov volilnih upravičencev, ki so glasovali (relativna večina), pri čemer v večini primerov tudi nista predpisana kvorum udeležbe oziroma kvorum odobritve. V državah, kjer je predviden suspenzivni zavrnitveni referendum, je za veljaven sprejem referendumske odločitve prav tako potrebna relativna večina, pri čemer je hkrati predpisan kvorum zavrnitve. Države, ki poznajo razveljavitveni zakonodajni referendum, v večini primerov kot pogoj za referendumsko odločitev predpisujejo kvorum udeležbe. Še nedavno je bila slovenska ureditev zakonodajnega referenduma deležna številnih kritik, pri čemer sta se kot najbolj problematični kazali ureditev predlagateljev in predmeta zakonodajnega referenduma ter legitimnost na referendumu sprejete odločitve. Z Ustavnim zakonom o spremembah 90., 97. in 99. člena Ustave Republike Slovenije je bila naša ureditev zakonodajnega referenduma v celoti spremenjena, posledično pa so se spremenili in zaostrili tudi pogoji za sprejem referendumske odločitve.

Kaznivo dejanje poslovne goljufije je daleč najbolj pogosto kaznivo dejanje s področja gospodarske kriminalitete, s katerim se srečujejo organi odkrivanja, pregona in sojenja. Rdeča nit prispevka je vprašanje, kako je mogoče zamejiti nadaljnje drsenje tega kaznivega dejanja v gospodarsko bagatelo. Po uvodni sumarni predstavitvi (normativnega) razvoja inkriminacije poskusi avtor na podlagi obsežne terenske raziskave razvrstiti zaznane pojavne oblike obravnavanega kaznivega dejanja v (pod)tipe glede na različne stopnje neprava. V osrednjem delu prispevka pa obravnava dva problematična vsebinska sklopa, ki dajeta organom pregona in sojenja na voljo določeno stopnjo interpretacijske diskrecije glede pregona, in sicer vprašanje stopnje kvalifikacije oz. konkretizacije preslepitve ter objektivni pogoj kaznivosti in z njim povezano vprašanje t. i. ex post facto plačil.

Po uvodni zelo preprosti definiciji pojma vladavine prava se knjižica posveča trem vidikom vladavine prava. Najprej je na vrsti raven države, pri kateri avtorji poudarjajo zlasti načelo zakonitosti, pravila demokratične politične »igre« in človekove pravice kot končni smoter vladavine prava. Knjižica je namenjena politikom in zato najdemo ob skoraj vsaki zahtevi vladavine prava še posebno neposredno ali posredno opozorilo politikom.

Monografija Andreja Berdena podaja, tako kot kaže njen naslov, avtorjeve pravnoteoretične poglede na institut lastnine. Temeljna avtorjeva teza je, da lastnina danes ni več enoten koncept, ki bi temeljil na izključni pravici posameznika, da predmet svoje lastninske pravice uživa, uporablja in z njim razpolaga. Lastnina se glede na svoj predmet razlikuje. Tako se lastnina predmetov za osebno rabo bistveno razlikuje od lastnine nepremičnin, še zlasti ko gre za nepremičnine posebnega pomena, kot so kmetijska zemljišča in gozdovi. Pri slednjih je vsebina lastninske pravice večinoma določena z javnopravnimi omejitvami, ki so, kot poudarja avtor, del lastninske pravice same.

Prispevek uvodno prikaže razmerje med klasičnimi služnostmi in služnostmi v javno korist ter zakonske podlage in dejansko prakso stvarnopravnega urejanja javnih infrastrukturnih omrežij na tujih zemljiščih, pri čemer se osredotoča na možnosti priposestvovanja služnosti v javno korist tako po starejši kot novejši zakonodaji in sodni praksi. Analizirana je tudi dopustnost takšnega priposestvovanja z vidika ustavnih določb. Posebej je obravnavana dolžnost plačila nadomestila v primeru priposestvovanja služnosti v javno korist. Opravljena je tudi analiza, kako vpis poteka omrežja v zbirni kataster gospodarske javne infrastrukture vpliva na dobro vero pridobitelja služeče nepremičnine. V zadnjem delu se avtorja sprašujeta, kako bi bilo mogoče s specialno zakonsko ureditvijo olajšati urejanje stvarnopravnega položaja javne infrastrukture glede na posebnosti njene gradnje in delovanja.

Z vidika dostopa do sodišča temeljna pravica do sodnega varstva omogoča uresničevanje vseh drugih pravic. Za posameznike, ki uresničujejo svoje (materialne) unijske pravice, sta na ravni EU bistvenega pomena načelo učinkovitosti in pravica do učinkovitega sodnega varstva. Načelo učinkovitosti je kot splošno načelo prava EU vedno vezano na dileme učinkovite uporabe prava EU oziroma na vprašanja sodnega varstva unijskih pravic z nacionalnimi in tudi unijskimi pravnimi sredstvi. V praksi pa je za uporabo načela učinkovitosti pomembna sodna praksa Sodišča EU (v nadaljevanju SEU), vezana na interpretacijo pravice do učinkovitega sodnega varstva, kot izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic ter iz 6. in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Tako se mora pravica do učinkovitega sodnega varstva razlagati kot dolžnost sodnega sistema, da zagotovi učinkovito uresničevanje posameznikovih pravic s področij, ki jih ureja pravo Unije. Tako sta načelo učinkovitosti in uresničevanje posameznikove pravice do učinkovitega sodnega varstva medsebojno logično povezana. Celo več, pravica do učinkovitega sodnega varstva in načelo učinkovitosti se pogosto prekrivata prav v situacijah, ko učinkovito pravno sredstvo zagotavlja tudi ustrezno uporabo prava EU. Pravica do učinkovitega sodnega varstva, kot jo je prek uporabe 6. in 13. člena EKČP izoblikovalo SEU oziroma kot izhaja iz 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah EU (v nadaljevanju Listine), je torej za posameznika pomemben argument pri zatrjevanju, da ima (nacionalno) pravilo restriktivni učinek na uresničevanje njegove (materialne) unijske pravice. Hkrati pa je v članku še posebej obravnavano uresničevanje te pravice z vidika večplastnosti pravnega reda, to je v okviru njenega varstva na ravni prava EU, EKČP in nacionalnega prava. Zato so primerjana izhodišča in standardi 6. in 13. člena EKČP, 47. člena Listine in 23. člena Ustave Republike Slovenije. Posamezniki se kljub vsem zahtevam obravnavane pravice v okviru njenega »večplastnega uresničevanja« na ravni uporabe prava EU še vedno srečujejo z različnimi procesnimi ovirami, ki v končni posledici lahko vodijo tudi do t. i. situacij zanikanja sodnega varstva. Med konkretnimi predlogi za izboljšanje obstoječega stanja sodnega varstva posameznikov na ravni EU je obravnavan tudi pomen pristopa EU k EKČP. 

V članku skuša avtorica predstaviti pomen in vsebino različnih konceptov pravičnosti (distributivne, komutativne in korektivne) v Svetem pismu Stare zaveze. Ker je razumevanje posameznih konceptov pravičnosti določenega okolja vselej odvisno od njene temeljne ideje, je tudi razumevanje različnih oblik pravičnosti Stare zaveze močno pogojeno z razumevanjem pravičnosti starozaveznega Boga. Ta se na prvi pogled zdi strog in maščevalen, njegova pravičnost pa sprva spominja na povračilo in strogo enakost, zato takšne elemente iščemo tudi v ostalih svetopisemskih konceptih pravičnosti. A starozavezni Bog ni maščevalen, njegova pravičnost pa je absolutna, zavezna in odrešenjska. Na tej osnovi lahko starozavezno distributivno pravičnost razumemo kot nezasluženi dar zaradi skrbi za dobro skupnosti (in slehernika v njej). Načelom enakovredne izmenjave komutativne pravičnosti lahko dodamo pošteno medsebojno obravnavanje in spoštovanje dogovora, korektivna pravičnost pa se zdi bolj obnavljalna (restorativna) kot retributivna. Tako opredeljena pravičnost se sklada s samo idejo pravičnosti kot vrhovnim idealom urejanja medsebojnih odnosov.

Po predlogu Zakona o alternativnem reševanju potrošniških sporov je za dostop do razsodišča, ki bo razsojalo o potrošniških sporih, predvidena najnižja in najvišja vrednost spornega predmeta. Medtem ko določitev najvišje vrednosti spornega predmeta po mnenju avtorice ni sporna, se težave lahko pojavijo pri določitvi najnižje vrednosti spornega predmeta. Ker ima potrošnik še vedno možnost vložiti zahtevek pred sodiščem, kjer ta omejitev ne velja, določitev najnižje vrednosti spornega predmeta pri alternativnem reševanju potrošniških sporov ni nedopustna, saj s tem ni kršena pravica do sodnega varstva. Kljub temu avtorica v članku taki omejitvi nasprotuje in navaja argumente za trditev, da tovrstna ureditev zaradi varstva potrošnikov in uveljavljanja njihovih pravic ni primerna, saj je kršitev potrošniških pravic največ prav pri manjših vrednostih spornega predmeta. Avtorica v prispevku preuči tudi ureditev drugih evropskih držav na področju alternativnega reševanja potrošniških sporov in tako tudi s primerjalnega stališča utemelji trditev, da za predlagano slovensko ureditev ni tehtnih razlogov. 

Knjiga ponuja poglede na pomen, vsebino in način ustavnosodnega in sodnega odločanja. V prvem delu avtorji analizirajo sodstvo kot socialni podsistem in sodniško etiko. Obravnavajo temeljna vprašanja razlage pravnih besedil s pomočjo teorije argumentacije s poudarkom na zahtevi po ustavnoskladni razlagi zakonov. Prikažejo razvoj in uporabo načela sorazmernosti v ustavnosodni presoji ter vpliv sodne prakse na sodno odločanje. V drugem delu so obravnavani uporaba načela vestnosti in poštenja v sodnem odločanju in nekateri vidiki odškodninskega prava. Analizirane so odločitve Ustavnega sodišča RS na področju ugotavljanja starševstva in socialne varnosti. V tretjem delu pa avtorji obravnavajo razmerje med pravom Evropske unije in ustavnim pravom, vpliv sodb Evropskega sodišča za človekove pravice na domačo ustavnosodno presojo, načela mednarodnega prava kot kriterij ustavnosodne presoje in pravni interes kot procesno predpostavko ustavnosodne presoje. 

Besedilo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je nastalo v času družbene lastnine, ko podjetništvo v Sloveniji še ni bilo razvito. Po osamosvojitvi Republike Slovenije leta 1991 in sprejetju nove ustavne ureditve se je podjetništvo v Sloveniji začelo pospešeno razvijati. S podjetniško dejavnostjo se ukvarjajo tudi osebe, ki so v zakonski zvezi. Premoženje nekaterih zakoncev se občutno poveča prav na račun podjetniške dejavnosti. V teh primerih delež v gospodarski družbi praviloma pomeni največji del skupnega premoženja zakoncev. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih pri urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema ne predpisuje posebnih pravil v zvezi z udeležbo zakoncev v gospodarski družbi. Družinski zakonik, ki je bil v letu 2012 zavrnjen na referendumu, vsebuje dve novi določbi o premoženjskih razmerjih med zakoncema v zvezi z njuno udeležbo v podjetju. Avtor analizira skladnost teh dveh določb z drugimi določbami družinskega prava o premoženjskih razmerjih med zakoncema in predstavi svoj pogled na ureditev premoženjskih razmerij med zakoncema v zvezi z njuno udeležbo v podjetju.

Avtor v prispevku obravnava in kratko predstavi veljavno ureditev instituta sklepčnosti tožbe ter ga razlikuje od faze predhodnega preizkusa tožbe; sklepč­nost ni pogoj za popolnost tožbe. Avtor ugotavlja neprimernost veljavne ureditve, ki se kaže zlasti v ureditvi položaja toženca, ki mu je vročena nesklepčna tožba – četudi iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, mora sodišče tožbo (ki ima vse sestavine iz 180. člena Zakona o pravdnem postopku in za katero je plačana sodna taksa) vročiti toženi stranki, da nanjo odgovori, ter jo pri tem opozoriti, da bo v primeru, da v postavljenem roku ne bo odgovorila na tožbo ali da odgovor na tožbo ne bo obrazložen, izdalo zamudno sodno. Navedeni položaj je obravnavan z vidika veljavne in primerjalnopravne ureditve ter z vidika pravne teorije. V zadnjem delu prispevka avtor predlaga spremembo Zakona o pravdnem postopku.

Analizirali smo reformo odvetniških stroškov, ki je bila sprejeta v okviru širšega Projekta Lukenda na primeru zastopanja v klasičnih pravdnih postopkih, končanih na prvi stopnji pred pravdnim oddelkom Okrožnega sodišča v Ljubljani. Zakonodajalec je šel v spremembe s prepričanjem, da se bo postopek z novo tarifo pospešil in pocenil. Naše ugotovitve so nasprotne zadanemu zakonodajnemu cilju: zastopanje je po novi tarifi (načelo enega računa za sklop storitev) v povprečju enako drago kot po stari tarifi (načelo računa za vsako storitev posebej), večina zadev bi bila dražja po novi tarifi že ob sprejemu reforme, pospešitev postopka s procesnimi končnimi odločitvami pa bi postopek po novi tarifi v povprečju dodatno podražila. Celo pri vrednosti spora obstaja v linearni regresiji močan indic, da ta ni nevtralen dejavnik, ampak postopek po novi tarifi celo draži. Občutno se je podražilo zastopanje pri pravnih sredstvih, vendar celostni učinek primerjave stroškov kaže, da je zakonodajna reforma dosegla le redistribucijo stroškov zastopanja brez prave nove družbene koristi.

Tema prispevka je edicijska dolžnost domnevnega storilca v kazenskem postopku. Ključno vprašanje je, ali privilegij zoper samoobtožbo prepoveduje prisiljevanje osumljenca ali obdolženca k izročanju listin, predmetov ali podatkov organom kazenskega postopka. V prispevku avtor to vprašanje analizira z več vidikov. Pri analizi besedila Zakona o kazenskem postopku ugotavlja, da gola jezikovna razlaga vodi v sklep, da je tudi domnevni storilec dolžan izročiti zahtevane predmete, listine in podatke. Podobno velja, če analiziramo relevantne odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Sodišče se s tem vprašanjem sicer še ni soočilo, je pa zavzelo stališča, ki govorijo v prid veljavnosti edicijske dolžnosti tudi za osumljenca oziroma obdolženca. Analiza judikature Evropskega sodišča za človekove pravice in primerjalna analiza izbranih ureditev pa pokaže, da bo treba tudi v slovenskem pravu zavzeti stališče, da privilegij zoper samoobtožbo prepoveduje vsaj prisilo zoper domnevnega storilca, če se ta ne odzove na zahtevo, naj organom postopka izroči zahtevane listine, predmete ali podatke. 

Eden od prvih korakov vsakogar, ki ga zanima pravo tudi onkraj dogmatičnega okvira, ki ga zarisuje pravno besedilo, je, da se razgleda po širokem polju teoretskih izhodišč sociološkega oziroma družboslovnega ukvarjanja s pravom. Prav ta izhodišča predstavlja knjiga Pravo in družba (druga, spremenjena in dopolnjena izdaja, IUS SOFTWARE, GV Založba, Ljubljana 2014). Prvi del knjige je spremna študija, avtor katere je hkrati urednik knjige, prof. dr. Albin Igličar. Razprava strnjeno in pregledno poda potreben kontekst za nadaljnje branje drugega, osrednjega del knjige. Tega sestavljajo prevodi besedil svetovnih in domačih klasičnih avtorjev s področja sociologije prava, ki so nepogrešljivi za vse raziskovanje med pravom in družbo tudi v našem prostoru in času. Zaradi takšnega pristopa k predstavitvi pravnosociološke misli je delo mogoče označiti kot hrestomatijo sociologije prava.

Prof. dr. Zvone Vodovnik v publikaciji v dveh delih z naslovoma Normativni temelji delovnih razmerij in Normativni temelji socialnih razmerij prikaže strukturiran pravni pregled delovnega prava in prava socialne varnosti. Obravnava delovna razmerja delavcev in posebnosti, ki veljajo za delovnopravni položaj javnih uslužbencev. Pomemben del nameni tudi kolektivnemu delovnemu pravu z obravnavo tematik kolektivnega sporazumevanja, sodelovanja zaposlenih pri upravljanju in stavke. Posebno poglavje nameni reševanju individualnih in kolektivnih delovnih sporov. V drugem delu obdela posamezne sisteme socialnih zavarovanj in socialnega varstva, vključno s starševskim varstvom. Publikacija, ki je sicer namenjena predvsem študentom, tudi drugim bralcem ponuja pravni pregled navedenih področij. 

Prispevek opredeljuje pomen pravnih standardov in vlogo sodišča pri zapolnjevanju njihove vsebine. Opozarja na razpršenost normativne ureditve imisij v pozitivnem pravu in se osredotoča na aktualne probleme teh standardov v sodni praksi. Številnost in nejasnost nekaterih pravnih standardov, ki jih ponuja slovenska zakonodaja, primerja s pravno ureditvijo germanskega kroga. S predstavitvijo normativne ureditve imisij v nemški, avstrijski in švicarski pravni ureditvi, zlasti pa njihove pravne teorije in sodne prakse, nakaže, da je pravne standarde mogoče poenotiti in urediti na enem mestu. Takšna rešitev bi bila mogoča v enotnem civilnem zakoniku. V našem pravnem sistemu, ki ima stvarno- in obligacijskopravne temelje, pa mora sodna praksa skrbeti za pravilno oblikovanje in enotno uporabo teh pravnih standardov.

Najnovejši predlog sprememb ZASP predvideva uvedbo instituta odpovedi malim pravicam. Vendar je nejasno, ali institut odpovedi avtorskim pravicam spada v sistem slovenskega avtorskega prava. Ta namreč temelji na monistični teoriji, po kateri je avtorska pravica celovita pravica na avtorskem delu. Zato je avtor ne more niti v celoti niti delno prenesti ali se ji nepreklicno odpovedati, temveč jo lahko le obremeni s pravico drugega. Da bi bila odpoved malim pravicam sistemsko ustrezna, bi moral zakon sprejeti dualistično teorijo prava, po kateri so avtorske pravice ločene in ločljive. Taka rešitev bi sicer omogočila avtorjem večje razpolaganje z malimi pravicami kot po veljavnem pravu, v skladu s katerim jih obvezno upravlja kolektivna organizacija. Vendar bi to za avtorje lahko imelo tudi negativne posledice, saj svojih odločitev o odpovedi pravicam, tudi če bi se kasneje izkazale za nepravilne, ne bi mogli več spremeniti. Za varovanje koristi mladih neuveljavljenih avtorjev bi lahko zakon namesto tega določil kolektivno upravljanje vseh malih pravic na pogodbeni podlagi. Tako bi se vsak avtor lahko sam odločil, ali bo pravice uveljavljal prek kolektivne organizacije ali pa bo dovolil brezplačno uporabo svojih del. Za varovanje interesov članov kolektivnih organizacij pa bi zakon lahko določil zakonske domneve in pogodbene kazni v korist kolektivnih organizacij.

Prispevek obravnava vprašanje upoštevnosti etičnih standardov pri mednarodni prodaji blaga, za katero se uporabljajo pravila Konvencije Združenih narodov o mednarodni prodaji blaga (CISG), in način, kako etični standardi, ki so nematerialne narave, vplivajo na presojo skladnosti blaga. Uvodoma je prikazan vpliv novejših razvojnih trendov, povezan z vprašanjem etičnosti proizvodnje, na mednarodno trgovino in akterje na tem trgu. Pojasnjeno je, da ima etična ozaveščenost družbe posledice tudi v pogodbenih razmerjih med mednarodnimi trgovinskimi partnerji. V nadaljevanju se avtor zavzema za potrebnost upoštevanja nematerialnih lastnosti blaga, ki vplivajo na samo pojmovanje njegove kakovosti. V prispevku so nato obsežneje predstavljeni možni načini vključevanja etičnih standardov v pogodbo, pri čemer so nekatere inkorporacije mogoče tudi brez volje pogodbenih strank. Opravljena je tudi analiza pravnih sredstev v primeru neupoštevanja etičnih standardov. Avtor sklene z načelnim odobravanjem nakazanega razvoja, vendar opozori, da je treba upoštevati tudi interpretativne meje same Konvencije.

Največ razprav o sostorilstvu za izhodišče jemlje storitvena in hkrati naklepna kazniva dejanja, pri katerih krog možnih storilcev ni omejen, kakršna so denimo umor, goljufija, tatvina, rop itd. Ti »klasični scenariji« so v literaturi razmeroma bogato obdelani, pri čemer je v evrokontinentalnem pravnem okolju postala zelo vplivna ideja o sostorilstvu kot funkcionalni oblasti nad dejanjem. Vendar pa obstajajo tudi tipi kaznivih dejanj, ki se v okvir tega koncepta ne pustijo ujeti: opustitvena kazniva dejanja, malomarna kazniva dejanja, posebna kazniva dejanja (delicta propria) in lastnoročna kazniva dejanja. Naštete skupine kaznivih dejanj zaznamujejo posebnosti, ki zahtevajo precejšnje prilagoditve tudi na področju razumevanja sostorilstva. Članek elaborira posebnosti sostorilstva pri teh kaznivih dejanjih, pri čemer poudarek namenja dilemam, ki so se odprle v novejši slovenski sodni praksi.

V 19. stoletju je sociologija prava nastajala vzporedno z občo sociologijo in ostajala v njenem okviru. V samostojno znanstveno disciplino se je izločila šele kasneje, ko se je obča sociologija že uveljavila in dobila status akademske discipline, to je na začetku 20. stoletja. Sociologija prava v Sloveniji je izhajala iz spoznanj obče sociološke teorije ter uporabe socioloških metod pri pojasnjevanju prava kot družbenega pojava. Dr. Žun je zato s tako širokim pristopom pojasnjeval socialne, interesne, politične, kulturne in ekonomske okoliščine, zaradi katerih so nekateri družbeni odnosi urejeni s pravnimi normami, ter ugotavljal skladnost realnih odnosov z idealnimi normami in spoznaval vsebino pravne kulture v globalni družbi.

Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani in Ustavno sodišče Republike Sloveniji sta ob dvajseti obletnici sprejema Ustave Republike Slovenije izdali znanstveni zbornik z naslovom Pomen ustavnosti in ustavna demokracija. Uredil ga je prof. dr. Igor Kaučič. Združuje enaintrideset prispevkov, večina jih je v slovenskem jeziku, sedem pa v angleškem. Njihovi avtorji so jih priznani domači in tuji (ustavni) pravniki, univerzitetni učitelji, ustavni sodniki in drugi ugledni pravniki. Prispevki so razdeljeni v tri podnaslovljene vsebinske sklope: Pomen ustavnosti in ustavna demokracija, Razmerja med ustavnim sodiščem, državnimi in meddržavnimi organi ter Izbrana vprašanja slovenske ustavnosti. Uvod v zbornik je slavnostno predavanje prof. dr. Franceta Bučarja, predsednika osamosvojitvenega zasedanja Skupščine Republike Slovenije ter njene ustavne komisije, ki ga je imel na dvodnevni mednarodni znanstveni konferenci. Ta je v počastitev dvajsetletnice slovenske ustave potekala 21. in 22. decembra 2011 na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in na Ustavnem sodišču Republike Slovenije pod naslovom Dvajset let Ustave Republike Slovenije: pomen ustavnosti in ustavna demokracija.

Avtor se v prispevku posveča aktualnim procesnopravnim vprašanjem kazenskopravnega odvzema premoženjske koristi, ki je (zlasti) materialnopravno v zadnjih letih doživel pomembne spremembe. Pri tem izhaja iz različnih materialnopravnih in procesnopravnih podlag in obravnava vprašanja veljavnosti domneve nedolžnosti, dokaznega standarda, odločanja po prostem preudarku in uporabe obtožnega načela. Posebno pozornost namenja procesnim vidikom razširjenega odvzema premoženjske koristi, ki jih obravnava skozi prizmo uveljavljenih stališč Evropskega sodišča za človekove pravice in nekaterih primerjalnopravnih primerov.

Glede na decentraliziran značaj pravnega reda EU, so vsa nacionalna sodišča držav članic EU hkrati redna sodišča v zadevah prava EU in morajo kot taka zagotoviti učinkovito pravno varstvo pravic posameznikov, ki za slednje izhajajo iz prava EU. Z namenom, da se tudi v postopkih pred nacionalnimi sodišči zagotovi poenotena uporaba prava EU in zlasti, da se prepreči morebitna različna razlaga določb prava EU, je v členu 276 PDEU določen postopek za predhodno odločanje. Na podlagi omenjenega člena nacionalna sodišča lahko (in v določenih primerih morajo) Sodišču EU predložiti vprašanje v predhodno odločanje ter v njem zaprositi za razlago pomena ali odločitev o veljavnosti pravne norme EU, saj je Sodišče EU izključno pristojno, da o tem odloča. V predmetnem prispevku je najprej na kratko pojasnjeno, kdaj obstaja pravica in kdaj dolžnost nacionalnih sodišč, da postavijo vprašanje za predhodno odločanje in katere so izjeme od te dolžnosti. Glavna tema prispevka pa je osredotočena na možna pravna sredstva, ki lahko sledijo, če nacionalna sodišča ne spoštujejo svoje obveznosti iz člena 267 PDEU. Avtorica zaključi z ugotovitvijo, da obravnavana pravna sredstva sicer lahko okrepijo načelo primarnosti in učinkovitosti prava EU, vendar jih vseeno ne bi smeli obravnavati kot alternativo postopku predhodnega odločanja.

Oblikovalne pravice so usmerjene v nastanek, odpravo in spremembo pravnega razmerja. Slednje imenujemo »spreminjevalne« oblikovalne pravice. Po načinu uresničitve razlikujemo oblikovalne pravice, ki se uresničijo z enostransko izjavo volje (»opcijske« oblikovalne pravice), pri katerih učinek spremembe (oblikovalni učinek) nastopi, ko izjavo prejme oblikovalni zavezanec, in »tožbene« oblikovalne pravice, pri katerih mora oblikovalni upravičenec svojo pravico uveljaviti z oblikovalno tožbo, sprememba pa nastopi šele s pravnomočnostjo oblikovalne sodbe. Če zakon zahteva vložitev oblikovalne tožbe, se stranki lahko kljub temu za spremembo dogovorita sami, saj po Obligacijskem zakoniku »pravih« oziroma »obveznih« oblikovalnih tožb ni. Spreminjevalne oblikovalne pravice srečamo pri znižanju dogovorjene cene zaradi napak izpolnitve (actio quanti minoris), zmanjšanju nesorazmerno visoke pogodbene kazni in are ter prilagoditvi pravnega razmerja spremenjenim okoliščinam, nastalim po sklenitvi različnih vrst pogodb (mandatne, posredniške, licenčne, pogodbe o organiziranju potovanja, zavarovalne pogodbe itd.). V teoriji in praksi še vedno ni enotnega stališča o tem, kdaj zakon zahteva oblikovalno tožbo, zato se brez tehtnega razmisleka dopuščata tako materialnopravni ugovor kot tožba, zlasti dajatvena (včasih tudi ugotovitvena), kar ni ustrezno. Ko so v materialnopravnem temelju prisotni trije bistveni elementi tožbenih spreminjevalnih oblikovalnih pravic, ki so (1) pravica zainteresirane stranke zahtevati spremembo, (2) nesorazmerje pogodbenih obveznosti in (3) vloga sodišča, ki o zahtevi odloči (vsaj implicitna), je za uspešno uresničitev oblikovalne pravice treba vložiti (nasprotno) oblikovalno tožbo, razen v primeru z zakonom predpisane perpetuacije ugovorov. Če tožbena spreminjevalna oblikovalna pravica ni uveljavljena z oblikovalnim tožbenim zahtevkom, je treba šteti, da je oblikovalni upravičenec sploh ni uresničil.

V pravičnem kazenskem postopku sta si obdolženec in država enaka, kar se lahko doseže le z doslednim spoštovanjem procesnih jamstev in dokaznih prepovedi. V primeru nesankcioniranja kršitev dokaznih prepovedi lahko (obsojeni) posameznik s pritožbo pred ESČP uveljavlja kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Čeprav EKČP dokaznih prepovedi ne ureja neposredno in vprašanja dopustnosti dokazovanja v kazenskih postopkih prepušča posameznim državam, je iz sodne prakse ESČP mogoče razbrati konvencijska merila oziroma kriterije ocene poštenosti postopka kot »konvencijske dokazne prepovedi«. ESČP presojo vsebinsko loči na oceno postopkov pridobivanja, pri čemer se osredotoča na oceno stopnje kršitve pri pridobivanju dokazov, in na oceno uporabe dokazov, pri kateri ne presoja posameznega dokaza, temveč poštenost kazenskega postopka kot celote. Ocena je odvisna tudi od vrste in stopnje kršitve človekove pravice pri pridobivanju dokaza, tipa oziroma vrste dokaza, upoštevanja pritožnikovih procesnih pravic in neposrednosti ali posrednosti pridobitve. Glede na navedeno članek ločeno obravnava dokazne prepovedi v zvezi z zaslišanjem obdolženca in v zvezi z dokazi, pridobljenimi s prikritimi preiskovalnimi sredstvi in metodami.

Delo znanega pravnega zgodovinarja in strokovnjaka za primerjalno pravo Alana Watsona je odkrita in neposredna ocena številnih slabosti, ki jih je avtor zaznal na svoji dolgoletni in nadvse uspešni poklicni poti profesorja prava na ameriških univerzah. Njegova končna ocena o sistemu ameriškega pravnega izobraževanja je izrazito negativna, mnogo bolj zanimiva pa so njegova razmišljanja o številnih slabostih izobraževanja bodočih pravnikov. Njegovi pronicljivi uvidi v težave in pomanjkljivosti sokratične metode (poučevanja prava), vsenavzočnih zbirk primerov (ki so postale edini učni pripomoček) in institucije Law Reviews (visoko cenjenih znanstvenih revij, ki jih urejajo študenti prava) so, čeprav so brez dvoma kontroverzni, spodbuda za razmislek o samoumevno sprejeti predpostavki o kakovosti ameriškega pravnega študija.

Avtor prikazuje knjigo Anastasie Berger, v kateri ta primerja horizontalne učinke ustavnih pravic v Nemčiji in Rusiji (Die Bindung der Bürger an die Grundrechte, Ein Rechtsvergleich zwischen Deutschland und Russland, Duncker & Humblot, Berlin 2014, 271 strani). To pomeni predvsem prikaz neposrednega ali posrednega učinkovanja ustavnih pravic na zasebno pravo. V ustavi Ruske federacije se drugače kot v nemškem Temeljnem zakonu kažejo predstave kolektivnega sožitja v ruski družbi. Socialni element igra v ruskem ustavnem pojmovanju osrednjo vlogo. Država po ruskem pojmovanju obstaja z namenom, da bi skupno življenje urejala in ga izboljšala, kar naj bi hkrati pomenilo tudi mejo njenega delovanja. Omejevanje zasebnopravne avtonomije in pogodbena prisila pomenita uresničevanje načela socialne države ter varovanje državljanskih svoboščin.

Tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj je praviloma tožba z dvočlenskim tožbenim zahtevkom oblikovalne in dajatvene narave. Ker je zahtevek za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj tudi oblikovalne narave, je treba po mnenju avtorjev prispevka paulijanski ugovor uveljavljati z nasprotno tožbo, ki ni vezana na prekluzivna roka iz prvega odstavka 257. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Avtorja se zavzemata, da začne omenjeni rok v primeru prenosa lastninske pravice na nepremičnini teči že z dnem izstavitve in izročitve popolnega zemljiškoknjižnega dovolila, in ne šele z dnem vložitve predloga za vknjižbo, kot je stališče sodne prakse. Značilnosti dejanja, ki je bilo storjeno v škodo upnikov v smislu 255. člena OZ, ima lahko zgolj razpolagalni pravni posel. Za nične pravne posle izpodbijanje s paulijansko tožbo ni ustrezno. Upniku v primeru uspeha z ničnostno tožbo ni mogoče odrekati aktivne legitimacije za izbrisno tožbo, saj v nasprotnem primeru ne bi mogel doseči zemljiškoknjižne izvedbe posledic take sodbe in bi bilo njegovo pravno varstvo neučinkovito.

Uredba Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti se uporablja za postopke v primeru insolventnosti s čezmejnimi učinki, tj. če ima dolžnik (pravna ali fizična oseba) premoženje ali upnike v vsaj dveh različnih državah članicah. Postopke v primeru insolventnosti Uredba definira kot postopke, ki imajo za posledico delni ali popolni odvzem dolž¬nikovega premoženja in imenovanje upravitelja (generalna klavzula). Uredba se kot sekundarni pravni akt EU uporablja neposredno v državah članicah, konkretno pa določa predvsem, katero sodišče je pristojno za začetek insolvenčnega postopka, pravo, ki se uporablja, in pravila za koordinacijo glavnega in teritorialnih postopkov zaradi insolventnosti. Glavni postopek zaradi insolventnosti se vodi v tisti državi članici EU, na ozemlju katere je središče dolžnikovih glavnih interesov. Za pravno osebo se domneva, da je središče njenih glavnih interesov registrirani sedež, za fizično osebo pa tam, kjer ima stalno prebivališče. Če ima dolžnik tudi poslovalnico oziroma premoženje na ozem¬lju druge države članice, se lahko tudi v tej državi uvede poseben teritorialni insolvenčni postopek. Čeprav je bila Uredba sprejeta z namenom zagotavljanja pravilnega delovanja notranjega trga in povečanja učinkovitosti čezmejnih postopkov, pa nekaterih praktičnih vprašanj postopka ne ureja in tako še vedno ne zagotavlja ustreznega varstva pred pojavom forum shopping. V prispevku je podrobneje predstavljen postopek priznanja sodnih odločb v primeru insolventnosti po določbah Uredbe in po določbah ZMZPP in ZFPPIPP, hkrati pa so podani tudi konkretni predlogi sprememb, ki bi jih bilo treba uvesti.

Prispevek obravnava pravni institut neposrednih zahtevkov podizvajalcev kot obligacijskopravni institut in institut neposrednih plačil podizvajalcem kot pravni institut prava javnih naročil zlasti z vidika njunih medsebojnih razmerij. Uvodoma opredeljuje oba instituta in njuno pravno naravo (neposrednih zahtevkov podizvajalcev kot obliko zakonite cesije in neposrednih plačil pod¬izvajalcem kot obliko asignacijskega razmerja), v osrednjem delu pa kritično obravnava njuno medsebojno razmerje, kot izhaja iz pozitivne ureditve v slovenskem pravnem redu. Prispevek opozarja, da je vprašanje ureditve njunih medsebojnih razmerij, čeprav pomembno, povsem neurejeno, kar povzroča veliko negotovosti v pravnih razmerjih. Posebej je poudarjeno, da je razmerje med institutoma mogoče interpretirati bodisi kot razmerje institutov, ki se dopolnjujeta, ali kot razmerje institutov, ki se izključujeta. V prispevku je zavzeto stališče, da so neposredna plačila podizvajalcem glede na neposredne zahtevke podizvajalcev specialni institut, in njegovo uporabo izključuje, pri čemer pa je poudarjeno, da trenutna ureditev dopušča tudi drugačno razlago, kar kaže, da ureditev ne zagotavlja pravne varnosti, kar bi moral biti njen cilj.

V času globalizacije in boja proti terorizmu se vse bolj postavlja vprašanje, ali so države pogodbenice dolžne spoštovati Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin tudi, kadar delujejo zunaj svojega ozemlja. Pri tem je ključnega pomena razlaga 1. člena Konvencije, ki omejuje njen doseg – države pogodbenice so dolžne zagotavljati konvencijske pravice le tistim posameznikom, ki so pod njihovo jurisdikcijo. Stališče sodne prakse je, da države izvajajo jurisdikcijo primarno teritorialno, pri čemer obstajajo tri skupine izjem – kadar država pogodbenica izvaja učinkovit nadzor nad ozem¬ljem zunaj lastnega teritorija, kadar ima učinkovito oblast nad posameznikom oziroma kadar izvaja vse ali nekatere javne funkcije, pri čemer pride do kršitve konvencijskih pravic med njihovim izvajanjem.

Članek obravnava pravno naravo odvzema premoženja, ki ga je uzakonil nedavno sprejeti Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI). Mnenja strokovne javnosti o njej se namreč razlikujejo. Zagovorniki zakona pravijo, da gre za odvzem civilnopravne narave in da zato v postopku, v katerem se o njem odloča, ne veljajo nekatere procesne varovalke, ki so sicer temeljne procesne garancije v kazenskem postopku. Nasprotniki pa trdijo, da gre za kazenski odvzem in da mora biti zato oseba, katere premoženje je predmet odvzema, deležna ustreznih procesnih garancij, kakršne ima obdolženi v kazenskem postopku. V prispevku so najprej predstavljene bistvene značilnosti obeh vrst odvzema: kazenskega in civilnega. V nadaljevanju so predstavljena merila, izoblikovana v ameriški sodni praksi in v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki omogočajo razmejitev med civilnimi in kazenskimi zadevami. Na podlagi teh kriterijev je opravljena analiza odvzema premoženja, ki ga ureja ZOPNI, z namenom ugotovitve njegove pravne narave.

»Zakon ne priznava služabništva,« je določal 18. člen Deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1793. Ta ideja je bila v resnici revolucionarna in je prinašala velik demokratičen napredek, saj je odpravljala očitno diskriminiranje služabnikov. Termidorska reakcija po smrti Robespierra ni bila naklonjena tej enakosti in jo je hitro odpravila. Služabniki so morali še dolgo ostati zunaj javnega življenja in zaprti v zasebno sfero, kjer so bili žrtve določene vrste capitis deminutio. Avtor obravnava položaj služinčadi v času francoske revolucije in v teku 19. stoletja predvsem v luči načelne enakosti vseh ljudi, ki jo je razglasila Deklaracija o pravicah človeka in državljana.