Tožba za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj je praviloma tožba z dvočlenskim tožbenim zahtevkom oblikovalne in dajatvene narave. Ker je zahtevek za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj tudi oblikovalne narave, je treba po mnenju avtorjev prispevka paulijanski ugovor uveljavljati z nasprotno tožbo, ki ni vezana na prekluzivna roka iz prvega odstavka 257. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Avtorja se zavzemata, da začne omenjeni rok v primeru prenosa lastninske pravice na nepremičnini teči že z dnem izstavitve in izročitve popolnega zemljiškoknjižnega dovolila, in ne šele z dnem vložitve predloga za vknjižbo, kot je stališče sodne prakse. Značilnosti dejanja, ki je bilo storjeno v škodo upnikov v smislu 255. člena OZ, ima lahko zgolj razpolagalni pravni posel. Za nične pravne posle izpodbijanje s paulijansko tožbo ni ustrezno. Upniku v primeru uspeha z ničnostno tožbo ni mogoče odrekati aktivne legitimacije za izbrisno tožbo, saj v nasprotnem primeru ne bi mogel doseči zemljiškoknjižne izvedbe posledic take sodbe in bi bilo njegovo pravno varstvo neučinkovito.

Avtorja v prispevku obravnavata posamezna vprašanja v zvezi s tožbo po petem odstavku 168. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Osrednja raziskovalna pozornost je namenjena vprašanju, kaj je lahko pravni temelj pridobitve lastninske pravice, ki utemeljuje zahtevek te tožbe, s posebnim ozirom na njeno razmerje do tožbe za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj zunaj stečaja. Avtorja razpravljata tudi o obliki zahtevka, pasivni legitimaciji in vprašanjih, ali je dopustno vložiti tožbo po petem odstavku 168. člena ZIZ že pred vložitvijo predloga za izvršbo na izvršilno sredstvo nepremičnine, kakšno varstvo ima upnik, ko gre za skupno premoženje zakoncev, ter kakšen vpliv ima stališče o razširjeni pravni podlagi tožbe po petem odstavku 168. člena ZIZ na opredelitev vrste postopka.