V Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), ki je pri nas edini nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja, je najpomembnejši organ uprav­ljanja skupščina ZZZS. Ta v skladu z 12. členom statuta ZZZS in 70. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) uprav­lja z ZZZS. Skupščino sestavlja 45 članov, od katerih je 25 predstavnikov iz vrst zavarovancev, 20 predstavnikov pa iz vrst delodajalcev. Zakonska premoč zavarovancev pri sprejemanju odločitev je navidezna; velik delež zavarovancev v skupščini nima svojega predstavnika, zaradi česar njihov interes v procesu odločanja ZZZS ni zastopan. Menim, da je skupščina (pre)številčna, njena sestava in razmerja v njej so neustrezna, demokratičnost in legitimnost njenega odločanja pa sta vprašljivi.

Prispevek obravnava nekatera procesna vprašanja premoženjskega režima med zakoncema. Avtorja zastopata stališče, da mora toženi zakonec večji delež na skupnem premoženju uveljavljati z ugovorom in ne z nasprotno tožbo. Večji delež mora uveljavljati določno, saj gre za ugovor samostojne nasprotne pravice, pri čemer ugovor posebnega premoženja ne vsebuje ugovora večjega deleža na skupnem premoženju.

Avtor v prispevku kritično ocenjuje določbe uredbe »Bruselj I«, ki urejajo vročanje. Ugotavlja, da posebne določbe o vročanju v tej uredbi niso potrebne in bi jih lahko oziroma morali iz te uredbe izbrisati. Haaška konvencija o vročanju in Uredba EU o vročanju namreč že urejata postopek vročanja sodnih pisanj v sporih z mednarodnim elementom, medtem ko se v okviru priznanja in razglasitve izvršljivosti sodnih odločb iz drugih držav članic spoštovanje pravic toženca, vključno z vročitvijo, ugotavlja v okviru preverjanja skladnosti z javnim redom. 

Eno osnovnih načel kazenskega in civilnega prava je, da od protipravnega ravnanja nihče ne sme imeti nobene koristi. Povračilo nezakonitih premoženjskih koristi je pomemben element preprečevanja investiranja na ta način pridob­ljene koristi v kriminalno dejavnost. Dolžnost institucij je, da davkoplačevalcem zagotovijo najboljšo porabo javnih sredstev in zagotovijo učinkovit boj proti prevaram. Prispevek se osredotoča na enega takih mehanizmov, ki je v anglosaškem pravnem redu znan kot qui tam, opisuje njegov izvor, razloge za nastanek in njegovo uporabo. 

Skupna havarija se je pojavila že v času, ko zavarovanja še niso bila razvita, predstavlja pa zelo specifičen pravni institut, ki se uporablja le v pomorskem prometu. Da se preprečijo spori o tem, čigavo blago bo žrtvovano, in prihrani dragoceni čas, se pravila skupne havarije uporabljajo, kadar je žrtev opravljena z namenom rešitve skupne odprave iz skupne nevarnosti. Vsi trgovci in ladjar prispevajo sorazmerno k škodi, ki nastane iz skupne havarije.

V Sloveniji raziskava o psihični izgorelosti odvetnikov še ni bila opravljena. Zato se je avtorica oprla na rezultate ameriških raziskav, iz katerih izhaja, da je poklic odvetnika najbolj depresiven poklic. Avtorica analizira tipične osebnostne lastnosti odvetnikov in tipične značilnosti odvetniškega poklica, ki vplivajo na pojav depresije in drugih duševnih motenj odvetnikov (kot sta na primer izgorelost, odvisnost od alkohola). V prispevku je obravnavano tudi vprašanje vpliva spola in slovenskega nacionalnega značaja na pojav duševnih motenj odvetnikov.

Avtorica v prispevku na kratko opiše institut sodnih penalov in predstavi zakonsko ureditev. Ker je zakonska ureditev pomanjkljiva, mora odprta vprašanja reševati sodna praksa. Pregledu dostopne slovenske sodne prakse je namenjen preostali del prispevka. V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja je Vrhovno sodišče rešilo nekatera odprta vprašanja, novejša sodna praksa Vrhovnega sodišča glede vsebinskih vprašanj pa je zelo skromna. Ustavno sodišče je na področje sodnih penalov pomembneje poseglo z odločbo iz leta 2002. Sodna praksa se tako oblikuje predvsem prek odločitev višjih sodišč, in sicer predvsem Višjega sodišča v Ljubljani in Kopru.

Socialno varstvo uvrščamo v širši sistem socialne varnosti, čeprav veljajo zanj določene posebnosti, ki se kažejo predvsem v njegovi subsidiarni pravni naravi in individualiziranih dajatvah. Ustavno načelo pravne države zavezuje zakonodajalca prilagajati sistem socialnega varstva spremenjenim razmerjem v družbi. S sprejetima zakonoma o socialnovarstvenih prejemkih in uveljavljanju pravic iz javnih sredstev je zakonodajalec pomembno preoblikoval pravni položaj upravičencev do socialnih pomoči. Ukinil je pravico do državne pokojnine, spremenil krog upravičencev, pogoje za pridobitev, obseg in delno tudi postopek uveljavljanja pravic do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka. Ni ustrezno, da se z omenjenima zakonoma, ki med seboj nista po­vsem usklajena, posega na druga področja socialne varnosti, s čimer se zmanjšujejo predvidljivost ravnanja, zaupanje v pravo in pravna varnost, ki so nepogrešljive vrednote pravne države. Primerno bi bilo razmišljati o kodifikaciji, ki bi povečala preglednost in medsebojno povezanost posameznih področij prava socialne varnosti.

Prispevek obravnava problematiko zagotavljanja neodvisnosti in nepristranskosti arbitrov v postopkih mednarodne gospodarske arbitraže kot enega izmed temeljih načel arbitražnega postopka. V uvodnem delu avtor predstavi primerjalnopravni pregled pojmov neodvisnosti in nepristranskosti arbitrov ter ugotavlja, da je v praksi ločevanje med pojmoma pogosto težavno in da se pojma pogosto uporabljata kot celota. V okviru preventivnih pravnih mehanizmov za zagotavljanje neodvisnosti in nepristranskosti arbitrov avtor obravnava prepoved komuniciranja s strankami arbitražnega postopka in dolžnost razkritja, ki sta pojasnjeni s prikazom konkretnih tipičnih položajev, v katerih uporaba teh mehanizmov pride v poštev. Prav tako so predstavljena stališča, ki so se izoblikovala v primerjalni arbitražni in sodni praksi, ter s strani avtorja izoblikovana možna merila, ki bi se lahko uporabila za presojo neodvisnosti in nepristranskosti arbitrov v tipičnih položajih. Na koncu se prispevek ukvarja z odvisnostjo oziroma pristranskostjo kot izločitvenim razlogom za arbitra in postopkom za izločitev arbitra, ki je predstavljen na praktičnih primerih.

V prispevku avtor predstavlja aktualno zakonsko ureditev zastaranja kazenskega pregona z vidika skladnosti z Ustavo Republike Slovenije. Z opustitvijo delitve zastaranja na absolutno in relativno ob hkratni ohranitvi institutov zadržanja in pretrganja zastaranja zakonodajalec ni upošteval nekaterih ustavnih garancij. Kot neskladen z Ustavo se kaže tudi rok za zastaranje kazenskega pregona v primeru ponovnega sojenja po razveljavitvi pravnomočne sodbe v postopku z izrednim pravnim sredstvom. Avtor prispevek zaključi s predlogom za zakonske spremembe.

Prispevek kritično obravnava pravno podlago za pogojevanje pogodbenih odnosov Evropske unije s tretjimi državami s spoštovanjem človekovih pravic na področju zunanjih odnosov. Avtorica v prispevku natančno obravnava ozadje in razvoj klavzule o človekovih pravicah, ki se je iz podlage za sodelovanje skozi čas preoblikovala v bistveni element sporazuma, kršitev katerega lahko v skladu z Dunajsko konvencijo o pogodbenem pravu privede do ustavitve uporabe pogodbe. Pravna analiza posameznih določb Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, na katerih temeljijo pogodbe s tretjimi državami, kot tudi obstoja domnevane pristojnosti Evropske skupnosti na tem področju pokaže na nejasni pravni položaj. To izvira iz dejstva, da razvijanje in utrjevanje demokracije ter spoštovanja človekovih pravic ni bil eden izmed izrecno določenih ciljev Evropske skupnosti. Posebno pozornost avtorica nameni pomembnim spremembam, ki jih je v zvezi z vprašanjem uporabe klavzule prinesla Lizbonska pogodba. Čeprav avtorica meni, da je z Lizbonsko pogodbo klavzula o človekovih pravicah dobila ustrezno pravno podlago, pa opozarja na obstoječe pomanjkljivosti klavzule v praksi in podaja predloge za nadaljnje preoblikovanje modela klavzule.

V prispevku avtorica obravnava dve temeljni svoboščini − svobodno opravljanje storitev in svobodo ustanavljanja − ter opravičljivost nacionalnih ovir pri izvajanju teh dveh svoboščin. Predstavi Direktivo 2006/123 (Storitveno direktivo), njeno področje uporabe in razliko med obsegom opravičljivih razlogov za ustanovitev ter svobodnim opravljanjem storitev po tej direktivi. Potem avtorica prikazuje implementacijo Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, posebno z vidika načela države izvora in strožjih nacionalnih pravil, sprejetih v skladu s to direktivo. Avtorica poskuša ugotoviti, ali se Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah razlikuje od Storitvene direktive, predvsem v zvezi z opravičljivimi razlogi, in ali sledi Pogodbi o delovanju Evropske unije in sodni praksi Sodišča Evropske unije, ali pa se pri opravičljivih razlogih odmika od njiju. Na koncu prispevka je pravna presoja primera obida nacionalnih pravil, sprejetih kot strožjih od zahtev Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah. Direktiva o avdiovizualnih storitvah namreč zahteva samo minimalno harmonizacijo in daje državam članicam prosto pot, da za ureditev tega področja sprejmejo strožja pravila. Ker ta strožja pravila veljajo le za domače ponudnike storitev, je takšna ureditev lahko hitro povod za obid domače zakonodaje.

 Klasična ustavnopravna teorija uči, da je sistem volitev predsednika republi- ke precej odvisen od njegovih pristojnosti in položaja v organizaciji državne oblasti. Zato naj bi bile posredne volitve predsednika republike edine skladne z načelom klasičnega parlamentarnega sistema, neposredne pa lastne predsed- niškemu in polpredsedniškemu sistemu. Analiza načina volitev v dvajsetih državah članicah Evropske unije pokaže, da so tej teoriji pretežno sledile tra- dicionalne zahodnoevropske demokracije, ne pa tudi tako imenovane nove parlamentarne demokracije. V teh je ta teorija v marsičem presežena, saj v večini njihovih ureditev volijo predsednika neposredno, in ne posredno. Pri tem je zanimivo, da so neposredne volitve uvedene tako v sistemih z okreplje- no vlogo in pristojnostmi predsednika republike kot tudi v sistemih, kjer so te pristojnosti zelo omejene. Zadnje velja zlasti za Slovenijo, kjer ima predsednik republike v primerjavi z drugimi najbolj restriktivno določene pristojnosti, vendar se voli na neposrednih volitvah. Na izbiro volilnega sistema šefa države vplivajo v sodobnih razmerah poleg pravno sistemskih tudi drugi razlogi.

 Članek ocenjuje razvoj mednarodnega prava uporabe sile na področju boja proti terorizmu. Varnostni svet s postopnim vključevanjem terorizma v kon- cept »grožnje miru« širi možnosti večstranske uporabe sile, hkrati pa se prek procesov reinterpretacije temeljnih pogojev pravice do samoobrambe posto- poma širijo tudi možnosti enostranske uporabe sile. Čeprav končna ocena o normativnem učinku teh razvojnih procesov še ni mogoča, analiza razkriva intenzivno uveljavljanje širše razlage tradicionalnega pogoja pripisljivosti, tako da bi omogočal enostransko uporabo sile v odgovoru na teroristični oboroženi napad tudi proti tuji državi, ki sama ni bila znatno vpletena v teroristični na- pad, vendar teroristične napadalce podpira ali ščiti. Po drugi strani pa poskuse opuščanja pogoja pripisljivosti, tako da bi štela za pravno dopustno celo eno- stranska uporaba sile neposredno proti terorističnim napadalcem na ozemlju tuje države, ki z napadom ali napadalci sploh ni normativno povezana, podpira le malo držav. Mednarodno pravo uporabe sile se torej na področju boja proti terorizmu vsekakor razvija, vendar je ta razvoj za zdaj omejen na reinterpreta- cijo pomena obstoječih parametrov uporabe sile in ne pomeni razvoja novih pravil zunaj tradicionalne paradigme Ustanovne listine Združenih narodov.

 V zadnjih letih se čedalje bolj poudarja nujnost rabe vsaj temeljnih načel in pravil upravnega postopka kot del pedagoškega procesa, kadar se v sklopu izo- braževanja (in vzgoje) kot javne službe v javnem interesu odloča o pravicah in obveznostih učencev, dijakov in študentov. Upravni postopek pa je v jedru sicer pot, kako po pogojih področnih predpisov strankam v razmerju do pra- vic drugih in javne koristi oziroma države priznavati upravnopravne koristi oziroma nalagati dolžnosti (npr. plačilo davka). Namen in koncept upravnega postopka je tako neredko lahko celo v nasprotju s cilji pedagoškega procesa. Pravila predvsem Zakona o splošnem upravnem postopku delno omejujejo pedagoge in upravljavce v šolstvu v za pedagoško doktrino potrebni avtono- miji izobraževalnih zavodov in učiteljev. V članku avtorica poudarja, zakaj in v katerem minimalnem obsegu pa je procesno varstvo učencev, dijakov in štu- dentov potrebno poleg oziroma kot del pedagoškega procesa, tudi po izkušnjah v Nemčiji in ZDA. Avtorica sklepno za rešitev nasprotij oblikuje izhodišča za binaren model postopkov v šolstvu na podlagi merila dogovornega reševanja kolizije interesov.

 Lobiranje je pomembna dejavnost, ki ob primerni pravni ureditvi pomeni širši vidik demokracije v interesu javnosti. V Sloveniji je lobiranje delno uredil Za- kon o integriteti in preprečevanju korupcije leta 2010, sicer pa je bilo pred tem področje pravno neurejeno in se je urejalo posredno v posameznih zakonskih in podzakonskih aktih. Lobiranje v Evropski uniji ni urejeno z zakonodajo. Ker je Bruselj postal pomembno lobistično središče, se poskuša pridobiti pre- gled nad lobisti. Evropska komisija je uvedla register zastopnikov interesov, ki omogoča prostovoljen vpis. Evropski parlament za lobiste, ki želijo vstopati v prostore parlamenta, zahteva vpis v register lobistov, na podlagi katerega se izda izkaznica, ki jim to omogoča. Članek pregledno prikaže spodbude za vpis v register in možnosti razvoja skupnega registra lobistov Evropskega parla- menta in Evropske komisije.

Pravniške strokovne sestavke različnih vrst se večinoma oblikuje po enakih načelih. Pisec mora po določitvi naslova najprej zbrati temeljno gradivo in ga preštudirati. Potem mora sestaviti razčlembo (dispozicijo). Dispozicija je sestavljena iz naslovov strokovnega sestavka s kratkimi opisi vsebine, če je to sploh potrebno. Potem se pisec loti oblikovanja osnutka besedila. Besedilo mora biti utemeljeno. Za utemeljitev se uporabljajo zlasti sklicevanja na za- konske ali katere druge določbe prava, na sodno prakso in na mnenja v stro- kovni literaturi. Izogibati se je treba pisanju dolgih, nejasnih stavkov. Pravniški strokovni sestavek naj se piše neosebno ne glede na to, da je osebno mnenje pisca zaželeno.

Diskusije o finančni krizi na evrskem območju so že leto in pol vodilna tema evropske politike. Prispevek obravnava pravne, pa tudi ekonomske in politične vidike ukrepov za povečanje stabilnosti skupne valute, katere obstoj je ogrožen zaradi političnega trgovanja in nespoštovanja pravil o skrbi za zdrave javne finance. Avtorica ugotavlja, da ukrepi, o katerih so se nedavno dogovorili voditelji držav članic EU, pomenijo korak bliže k fiskalni uniji, do katere pa je iz več razlogov še dolga pot.

Volilna pravica je temeljna človekova pravica, ki se v Republiki Sloveniji ures­ničuje neposredno na podlagi Ustave RS. Člen 43 Ustave RS jo določa z generalno določbo, ki velja za vse neposredne volitve v državne in lokalne organe, na podlagi načel splošne in enake volilne pravice. V državah članicah Sveta Evrope njeno vsebino opredeljuje tudi 3. člen Prvega protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki v Republiki Sloveniji velja neposredno. Države zavezuje k izvedbi svobodnih in tajnih volitev v razumnih časovnih presledkih, ki bodo zagotovile svobodno izražanje mnenja ljudstva pri izbiri zakonodajnih teles.

High Court of Justice iz Velike Britanije meni, da je Sodišče Evropske unije v zadnjih letih izdalo dve vsebinsko nasprotni sodbi glede pravic potnikov ob veliki zamudi in odpovedi leta. Zato je na Sodišče naslovilo predhodno vprašanje, kako razlagati ti sodbi oziroma kakšni naj bodo časovni učinki druge od sodb. Menim, da zatrjevanega vsebinskega neskladja ni, saj je predmet odločanja v prvi sodbi bilo vprašanje, ali je Uredba, ki ureja pravice letalskih potnikov, (deloma ali v celoti) neveljavna, medtem ko je predmet odločanja v drugi sodbi bilo vprašanje, ali imajo tudi potniki, katerih let ima veliko zamudo, pravico do odškodnine. V članku je podrobno analizirano, zakaj v teh sodbah ni šlo za isto vprašanje. Sodišče sicer o predlogu za sprejetje predhodne odločbe še ni odločilo.

Potreba po pravni regulaciji bistvenih odnosov v lokalni skupnosti izvira iz narave teh odnosov, saj se uredijo v lokalni skupnosti eksistenčno pomembni pogoji življenja in dela. V krajevno pogojeni obliki združevanja ljudi se s pravno institucionalizacijo doseže relativna stabilnost in predvidljivost odnosov, ki so potencialno interesno konfliktni. Zato imajo vse moderne države lokalno samoupravo opredeljeno v svojih ustavah ter podrobneje urejeno v zakonodaji. Država s svojo zakonodajo vzpostavlja enoten sistem lokalne samouprave, s čimer jo zavaruje, in to celo pred posegi države same. Družbene procese izražanja, združevanja ter uveljavljanja interesov v enotah lokalne skupnosti institucionalizira najprej državni pravni sistem. Ta zadeva tako področje urejanja elementarnih družbenih odnosov kot tudi sfero oblasti oziroma upravljanja skupnih družbenih zadev. V okviru državnega pravnega sistema pa se številni družbeni odnosi, ki se vzpostavljajo v lokalni skupnosti, podrobneje pravno urejajo z avtonomnim (samoupravnim) pravom teh skupnosti.

Avtorica v članku obravnava regulatorni odziv institucij EU, v prvi vrsti Evropske komisije, na finančno-gospodarsko krizo, ki je v zadnjih letih zajela EU in ji povzročila dolgoročno škodo. Članek sistematično obravnava različne pobude za to, da bi se preprečile krize podobnih razsežnosti v prihodnosti, tako v obliki nadzornih mehanizmov in regulacije (finančnih institucij, trga in zaščite potrošnikov) kot tudi ukrepov za izboljšanje kriznega upravljanja v EU. Ob tem avtorica zaključuje, da je kljub veliki ambicioznosti reforme finančnega trga EU njen uspeh precej povezan z ustrezno odzivnostjo pristojnih institucij na globalni ravni na krizo.

Zadnja monografija znanega pravnega filozofa Josepha Raza je zbirka razprav o različnih vprašanjih, ki se jih je Raz že loteval, pa tudi o povsem novih tematikah. V delu se Raz zavzema za možnost splošne pravne teorije (čeprav s partikularnimi primesmi), ki stremi k razkrivanju narave prava, in sprejema možnost številnih nujnih povezav med pravom in moralo, ne da bi opustil temeljno izhodišče pravnega pozitivizma, tezo o družbenem izviru prava. V pronicljivi kritiki odprtega pravnega pozitivizma Raz predlaga nov način razumevanja odnosa med pravom in moralo, ki daje prednost morali pred pravom. Delo prinaša tudi vrsto razprav o razlagi, v katerih Raz ponuja domiselno in večplastno analizo razlage, s katero osvetli napetost med ohranjajočimi in inovativnimi prvinami, ki se prepletajo pri vsaki razlagi prava.

Slovenski pravni red skupnosti etažnih lastnikov ne priznava ne pravne ne pravdne sposobnosti. Skupnost etažnih lastnikov tako ostaja le skupnost fizičnih in/ali pravnih oseb, ki so dejansko povezane in kot take tudi nosilke pravic in obveznosti. Obstaja pravna praznina, zaradi katere položaj etažnega lastnika ni ustrezno varovan, kar dokazujejo primeri iz sodne prakse. Zato bi bilo smiselno, da se tudi v Sloveniji, podobno kot je to storila Nemčija, prizna delna pravna in pravdna sposobnost skupnosti etažnih lastnikov. Njena pravna sposobnost bi bila omejena na posle upravljanja s premoženjem, ki je skupna lastnina ali solastnina posameznih etažnih lastnikov.

V letu 2010 smo dobili prvi predpis o korporacijskem upravljanju gospodarskih družb v državni lasti. Prinesel je bistveno spremenjen odnos do uprav­ljanja gospodarskih družb, kjer ima država lastniški delež. Sprejem zakona sovpada s sprejemom Slovenije v OECD, kjer korporacijskemu upravljanju posvečajo veliko pozornosti. Slaba praksa korporacijskega upravljanja iz preteklosti je doživela prve spremembe, ki pa bodo morale biti deležne še številnih popravkov. Vendar je to šele prvi korak. Drugi korak, ki bo bistveno težji, je korporacijskoupravljavska kultura (morala), ki je osnova za to, da bodo norme korporacijskega upravljanja sploh lahko opravile svojo funkcijo. Ne gre za klasično pravno mantro, po kateri norme sploh ne bi bile potrebne, če bi bila korporacijskoupravljavska kultura dovolj visoka. Tudi v državah z dolgo tradicijo korporacijskega upravljanja imajo težave.

Hedge skladi so netradicionalni investicijski skladi, za katere je značilna nizka stopnja regulacije oziroma deregulacija. Nekoč malo znane oblike investiranja so danes zaradi svoje velikosti oziroma količine kapitala, ki ga upravljajo, pomembni igralci na finančnem trgu. Zaradi nizke regulacije, vse večjega obsega sredstev v upravljanju in mistično visokih donosov so v zadnjih dvajsetih letih postali ena izmed najbolj obleganih finančnih institucij. Članek je namenjen predstavitvi tveganja, ki ga prinaša nizka stopnja regulacije hedge skladov, poskuša pa najti tudi alternativne možnosti odprave tveganja.

Predstavitev Zbornika znanstvenih razprav 2011, ki ga izdaja Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, na kratko oriše bistvena vprašanja, o katerih razpravljajo avtorji člankov v tem zborniku. Predstavitev se tako dotakne vrste pravnih področij, od kazenskega prava, mednarodnega prava, pravno-ekonomske znanosti do prava EU in delovnega prava.

Predstavitev knjige Rada Bohinca Comparative Corporate Governance, ki jo je izdala Fakulteta za management Univerze na Primorskem, predstavlja obsežen pregled primerjalnega korporacijskega prava in izpostavi vprašanje, katera pot prihodnjega razvoja gospodarskih institucij, pravnih načel in pravil, teorije in prakse korporacijskega upravljanja lahko ponudi izhod iz gospodarske in finančne krize.