O pravičnosti se v novejšem času veliko razpravlja, enako kot se je v preteklosti. Pravičnost je bila poleg pravnih zlasti tema filozofskih in teoloških razprav. Pravičnost se je od nastanka pisave poskušala spraviti v okvir napisanega in razumljivega, glede na zahteve posameznikov in celotne družbe. Skozi zgodovinski razvoj in napredek je bila pravičnost udejanjena in velikokrat formalizirana. Pravičnost je bila tako večkrat temeljno sredstvo za red in mir, to pa je bil tudi razlog, zakaj je pravo stremelo k pravičnosti in jo tudi uporabilo za uresničevanje pravnih vrednot. Pravna misel se je pri nas v zgodovinskem pogledu oblikovala zlasti skozi pravno pozitivistično in naravnopravno mišljenje. Pravni pozitivizem se je večinoma izogibal idejam pravičnosti in drugim pravno-filozofskim vprašanjem, medtem ko je bil naravnopravni pristop bližje ideji pravičnosti, tudi v mednarodnem pogledu. Raziskava pravičnosti v sod¬nih sporih mednarodnega prava pokaže njen širok vpliv na razvoj mednarod¬nega prava. Dejstvo je, da je pravičnost možen vir odločanja v mednarodnem pravnem prostoru.

Bistvo prispevka je kritična ocena sprememb zakonodaje na področju Zoisovih štipendij, predvsem pa krivic, ki se dogajajo štipendistom, ki so upravičeni do štipendij še po prejšnjem zakonu o štipendiranju. Sporna je predvsem ureditev prehodnega obdobja, ki najverjetneje ni v skladu z načelom enakosti in načelom varstva zaupanja v pravo. Prav tako so problematične tudi razne druge novosti, ki jih je uvedel novi Zakon o štipendiranju.