Iz vsebine


V uredniškem odboru revije Pravnik si prizadevamo, da so v posameznih številkah revije zastopana različna področja prava, hkrati pa je merilo za objavo v posamezni številki tudi aktualnost obravnavane teme.

Številka 3-4/2011

Avdiovizualne medijske storitve v EU: temeljne svoboš­čine, opravičljivost nacionalnih ovir in zloraba pravic

V prispevku avtorica obravnava dve temeljni svoboščini − svobodno opravljanje storitev in svobodo ustanavljanja − ter opravičljivost nacionalnih ovir pri izvajanju teh dveh svoboščin. Predstavi Direktivo 2006/123 (Storitveno direktivo), njeno področje uporabe in razliko med obsegom opravičljivih razlogov za ustanovitev ter svobodnim opravljanjem storitev po tej direktivi. Potem avtorica prikazuje implementacijo Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah, posebno z vidika načela države izvora in strožjih nacionalnih pravil, sprejetih v skladu s to direktivo. Avtorica poskuša ugotoviti, ali se Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah razlikuje od Storitvene direktive, predvsem v zvezi z opravičljivimi razlogi, in ali sledi Pogodbi o delovanju Evropske unije in sodni praksi Sodišča Evropske unije, ali pa se pri opravičljivih razlogih odmika od njiju. Na koncu prispevka je pravna presoja primera obida nacionalnih pravil, sprejetih kot strožjih od zahtev Direktive o avdiovizualnih medijskih storitvah. Direktiva o avdiovizualnih storitvah namreč zahteva samo minimalno harmonizacijo in daje državam članicam prosto pot, da za ureditev tega področja sprejmejo strožja pravila. Ker ta strožja pravila veljajo le za domače ponudnike storitev, je takšna ureditev lahko hitro povod za obid domače zakonodaje.
Več...

Številka 3-4/2013

Varstvo konkurentov pred nepoštenimi poslovnimi praksami na podlagi pravil varstva potrošnikov

Nepoštene poslovne prakse v razmerjih med podjetji in potrošniki (angl. business to consumer oziroma B2C) na ravni Unije ureja Direktiva 2005/29 o nepoštenih poslovnih praksah, ki pa (neposredno) ne pokriva poslovnih praks med konkurenti na trgu (angl. business to business oziroma B2B). Ker nepoštene poslovne prakse pogosto škodijo tako interesom potrošnikov kot konkurentov, se na prvi pogled zdi neprimerno, da je neposredno varovana le ena kategorija teh. Čeprav se zdi, da Direktiva 2005/29 s široko formulacijo nepoštenih poslovnih praks in posrednim varovanjem interesov konkurentov sicer omogoča zadovoljivo varstvo teh pod krinko varovanja interesov potrošnikov, podrobna analiza njenega besedila vseeno kaže na to, da vseh poslovnih praks, ki škodijo poštenim konkurentom, vendarle ni mogoče uvrstiti v podano definicijo in konkurentom zagotoviti celovitega varstva. Avtorica v prispevku najprej predstavi dualistično ureditev varstva pred nepošteno poslovno prakso in vsebino Zelene knjige o nepoštenih trgovinskih praksah v oskrbni verigi z živili in neživili med podjetji v Evropi. V drugem delu prispevka preučuje, kako široko interpretacijo varovanih interesov določbe Direktive 2005/29 dejansko omogočajo in v kolikšni meri je logiko varstva potrošnikov primerno prenesti v razmerja med podjetji, pri čemer se osredotoči na varstvo šibkejše stranke in interpretacijo standarda poštenosti.

Več...

Številka 1-2/2017

Razprava o dopustnosti čezmejnega prenosa dejanskega sedeža družbe

V prispevku avtorica obravnava vprašanje dopustnosti čezmejnega prenosa dejanskega sedeža slovenske družbe. V ta namen predstavi tezo, da lakonične zakonske določbe o sedežu ne napeljujejo na sklep, da se zahteva teritorialna skladnost statutarnega in dejanskega sedeža za domače družbe. Avtorica poda izvirno razlago veljavnih pravil in sodne prakse, na podlagi katere je mogoče sklepati, da je čezmejni prenos dejanskega sedeža slovenske družbe (že) dopusten in ne vodi do izgube pravne subjektivitete družbe. Ker je zahteva po teritorialni skladnosti statutarnega in dejanskega sedeža v svojem bistvu prepovedna določba, saj prepoveduje njihovo razdružitev, bi morala biti izrecno določena, če bi jo zakonodajalec v resnici želel uzakoniti. Menim, da sklepanje na tako prepoved na podlagi ohlapnih členov o sedežu, ki jih najdemo v 29. in 30. členu ZGD-1, presega meje teleološke razlage. Družbe, ki so ustanovljene v državah članicah, ki tudi v praksi sprejemajo teorijo dejanskega sedeža, pa se bodo morale tudi v prihodnje odločati za alternativne možnosti za čezmejno mobilnost. To je lahko priložnost za razvoj nacionalnih ureditev, ki bodo privlačne za ustanovitve družb, s tem pa tudi za zakonodajno konkurenco na področju prava družb. To vprašanje bo še zlasti aktualno v primeru morebitnega »Brexita«, izstopa Združenega kraljestva iz EU, ki ga je napovedal referendum junija lani. V tem primeru bodo številne družbe, ustanovljene v Združenem kraljestvu, iskale alternativne pravne rede za svojo reinkorporacijo.


Več...


Revija Pravnik


Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Poljanski nasip 2, 1000 Ljubljana
Tel.: 01/ 42 03 113 | Faks: 01/ 42 03 115 | GSM: 031/859 975 | E-pošta: pravnik@revija-pravnik.si

2010 Pravnik, vse pravice pridržane Pravila uporabe Pravno obvestilo