Članek obravnava utemeljevanje zakonodajne vloge spodnjega doma angleškega parlamenta z njegovim zgodovinskim razvojem. Zagovorniki sistema common law so se sklicevali na vlogo ljudskih zborov še v času pred uvedbo fevdalnega reda, vladarjevi privrženci pa so ugovarjali z utemeljitvijo, da gre za pravice, ki so najtesneje povezane s podelitvijo zemlje plemičem in njihovo službo z nasvetom. Lordi so bili člani sveta, ker so dobili gospostva neposredno od vladarja. Vitezi, člani zbora komun, pa so to pravico dobili na podlagi običaja. Glede zakonodajne pravice spodnjega doma so zagovorniki spodnjega doma zaradi nasprotovanja kraljevi absolutni oblasti spet poudarjali vlogo običaja. Tako je spodnji dom odločal o davkih in zato vladar vlada usklajeno z obema domoma parlamenta. Nasprotno so kraljevi zavezniki poudarjali, da spodnji dom lahko zgolj prosi in predlaga, medtem ko lordi kralju lahko tudi svetujejo. V vsakem primeru pa je edini upravičeni ustvarjalec prava vladar in vse pravice in svoboščine parlamenta so stvar njegove dobre volje oziroma njegovo darilo. 

Prispevek obravnava zakonsko ureditev postopka izvršbe in zavarovanja v zadevah glede varstva in vzgoje otrok ter osebnih stikov z otroki, sodno prakso slovenskih sodišč, ESČP in SEU s tega področja. Izpostavljena so nekatera vprašanja, s katerimi se srečujejo sodišča pri odločanju v teh zadevah. To pravno področje ni urejeno na enem mestu, temveč ga fragmentarno urejata Zakon o izvršbi in zavarovanju ter Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, pri čemer se narava in namen teh dveh zakonov med seboj močno razlikujeta. V sporih z mednarodnim elementom morajo sodišča presojati tudi na podlagi določb mednarodnih konvencij in uredb EU. Tovrstni postopki narekujejo hitro postopanje, kar se še posebej odraža pri odločanju o izdaji regulacijskih začasnih odredb. O teh začasnih odredbah lahko odločajo sodišča z različno stvarno pristojnostjo, kar ni vedno v korist otroka. K učinkovitejšemu varstvu njegove koristi bi z ustrezno spremembo zakonodaje lahko pripomoglo to, da bi imel otrok, ki je že dopolnil petnajst let in je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj, tudi v postopku izvršbe in zavarovanja možnost izraziti svoje mnenje in tako »biti slišan« pred dejansko realizacijo izvršbe ali zavarovanja.

Avtorica v članku obravnava situacijo, do katere pogosto prihaja v izvršilnih postopkih. Upnik vloži predlog za izvršbo na nepremičnino, katere zemljiškoknjižni lastnik je njegov dolžnik. V izvršilnem postopku se nato pojavi tretji, ki v ugovoru tretjega trdi, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Tretji zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno. Skozi pregled sodne prakse avtorica opozori na problem tehtanja med pravico tretjega do zasebne lastnine in upnikovo pravico do učinkovite izvršbe. Članek razlikuje primere, ko upnik pridobi hipoteko prisilno v izvršilnem postopku oziroma pravnoposlovno, ter primere, ko je pravica tretjega pridobljena originarno oziroma pravnoposlovno. Predstavljena sta razvoj sodne prakse glede vprašanja dobre vere in skrbnosti tretjega ter pomen načela zaupanja v zemljiško knjigo pri vprašanju varstva lastnika v razmerju do upnika v izvršilnem postopku. Avtorica sklene, da je naše pravo z namenom varstva lastnika v nekaterih primerih pregloboko poseglo v pravico upnika do učinkovite izvršbe.

Avtor predstavi knjigo Mare Gerbig, v kateri ta primerja vlogo države pri uresničevanju ustavnih pravic v Nemčiji in v Združenih državah Amerike (Grundrecht auf staatlichen Schutz, Ein Vergleich von Grundgesetz für die Bundesrepublik Deutschland und Verfassung der Vereinigten Staaten von Amerika, Duncker & Humblot, Berlin, 285 strani). Temeljna razlika med sistemoma je, da velja v Nemčiji koncept večdimenzionalnosti ustavnih pravic, katerega posledica je razvoj varstvenih dolžnosti države (grundrechtliche Schutzpflichen). V Združenih državah Amerike se je ohranilo defenzivno pojmovanje ustavnih pravic, zato judikatura širi pojem države prek doktrine state action.

Razprava se osredotoča na pojem pravne enakosti človeških bitij in zastavlja naslednja vprašanja: Imata oba Petra (Peter Westen in Peter Unger) prav, ko ob kritiki analitične filozofije vsak zase govorita o praznem pojmu enakosti in praznih pojmih sploh? Je pojem pravne enakosti človeških bitij prazen, to je zastarel? Ali lahko brez pojma enakosti obstaja pojem pravičnosti? Kdaj je enakost človeških bitij postala pravni pojem? Je bilo to v stari Grčiji? Kateri sofisti so se zavzemali zanj? Kako ga je pojmoval Aristotel? Kaj so si predstav-ljali stoiki? Kakšen je bil na ta pojem pozneje pogled krščanstva in vseh njegovih različnih naukov (tj. cerkva) kakor tudi na pravne prakse, ki ga v sodobnem času radikalno odklanjajo? Kdo je bil liber homo iz Magne Carte Libertatum in kako je liber homo postal homo? In kako se je v sodobnih časih mož preoblikoval v človeško bitje, ki je lahko oboje, moški in ženska? Ali obratno, kako so v sodobnih časih ženske, temnopolti, ubogi, nepismeni, drugoverski in tujci postali človeška bitja? Kateri so tisti pravni problemi moderne dobe, ki so jih postmodernistične posledice enakosti dodatno razširile in zapletle, še preden so bili rešeni (na primer pozitivna diskriminacija, novi, širši koncept pravne subjektivitete, pravna zaščita manjšin, spremenjeni pogled na človeško homoseksualnost)?

Razprava skuša pokazati, da se najprimernejše razumevanje retroaktivnosti izogiba dvema skrajnostma. Prvo šteje retroaktivnost za nemogočo, saj naj bi pravo ne moglo učinkovati za nazaj. Drugo trdi, da je retroaktivnost pravno nesporna, čeprav je morda neučinkovita. Po srednji poti pravo sicer deluje v sferi, ki je ne omejujejo naravne zakonitosti (kot npr. potek časa), vendar mora tudi pravo ostajati zvesto svojemu namenu. Tega avtor prepozna v urejanju človeškega ravnanja. Retroaktivnost je zato sporna, saj omejuje človekovo avtonomijo in zato krši njegovo dostojanstvo. Razprava razlikuje med različnimi vidiki retroaktivnosti, (i) pravo retroaktivnostjo v ožjem pomenu besede, pri kateri pravni predpisi učinkujejo za nazaj, (ii) pravo retroaktivnostjo v širšem pomenu besede, pri kateri pravni predpisi sicer učinkujejo za naprej, vendar se nanašajo na že pretekla dejstva, in (iii) nepravo retroaktivnostjo, ki z učinkom za naprej posega v pravna razmerja. Avtor skuša skozi celotno razpravo pokazati na tesno vez med določenim razumevanjem prava in njegovega namena ter pojmom retroaktivnosti.

Članek obravnava dobro vero priposestvovalca kot enega od pogojev za priposestvovanje služnosti po Občem državljanskem zakoniku, Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in Stvarnopravnem zakoniku. Razpravlja o vsebini pojma dobre vere in o načinu njenega dokazovanja oziroma izpodbijanja. Zlasti gre za vprašanje, katere so tiste dejanske podlage, na katerih lahko temelji dobra vera priposestvovalca, ki ravna z dolžno skrbnostjo: zemljiškoknjiž¬no nerealizirana pogodba, odločba državnega organa, lastnikovo neformalno pisno soglasje. Ker je dobra vera notranje prepričanje, so pomembni zunanji znaki, po katerih lahko ugotavljamo njen obstoj.

Prispevek izjemno podrobno analizira slovensko ureditev suspenzivnega učinka nadzora nad koncentrativnimi procesi. Avtor predstavi številne pomembne izsledke, ki igrajo odločilno vlogo pri razumevanju postopka presoje koncentracij. Članek odstira tudi podrobnosti v zvezi z zakonodajnim postopkom sprejemanja novel Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence-1 in kritično ocenjuje nekatere določbe tega zakona, ki po avtorjevem mnenju nimajo vzporednice v evropski ali primerjalnih zakonodajah. Posebej natančno je analiziran režim 44. in 45. člena ZPOmK-1, pri čemer avtor opozori predvsem na interpretacijo, ki pridobitelju nadzora omogoča izvrševanje pravic v smislu njihove odsvojitve, saj slednja rezultira v stanju, kakršno je bilo pred začetkom koncentracije.

Mediji imajo v sodobnih demokratičnih družbah pomembno vlogo in izjemen vpliv na dojemanje družbene resničnosti. To se kaže tudi pri poročanju o kazenskih postopkih, kjer lahko mediji opravljajo pomembno vlogo informiranja javnosti in nadzora civilne družbe nad delovanjem sodne veje oblasti. Tako lahko mediji prispevajo k poštenemu poteku kazenskega postopka, vendar samo, če poročajo strokovno, nepristransko, na podlagi vestnega raziskovanja dejstev ter ob spoštovanju osebnostnih pravic udeležencev postopka. V nasprotnem primeru je učinek medijev na potek kazenskega postopka izrazito negativen. V preteklosti je javnost opravljala pomembno vlogo pri varovanju obdolžencev pred samovoljo sodstva, v sodobnih družbah pa se vse bolj pojavlja potreba po varovanju obdolžencev pred javnostjo oziroma mediji. Posebno vlogo pri tem ima varstvo obdolženčeve zasebnosti in njegovih osebnostnih pravic, saj se z nesorazmernimi posegi vanje pri medijskem poročanju o kazenskih zadevah lahko ogrozijo temeljne garancije poštenega kazenskega postopka. V članku so obravnavana ustavna in teoretična izhodišča varstva osebnostnih pravic obdolžencev pri medijskem poročanju o kazenskih zadevah. Na tej podlagi so nato predstavljeni veljavna ureditev medijskega poročanja o kazenskih zadevah v Sloveniji in razmisleki o nekaterih možnih zakonodajnih rešitvah.

Monografija profesorja Marijana Pavčnika, posvečena pravni argumentaciji, je izšla v slovenščini kot 47. zvezek zbirke Pravna obzorja. Gre za razširjeno prvo izdajo, iz leta 1991 (ponatis: 1998, 12. zvezek) in dopolnitev druge izdaje, iz leta 2004 (25. zvezek). Po Pavčnikovem mnenju je v naravi pravnega pojava to, da niti teorija argumentacije ne more ponuditi dokončnih rešitev, ki bi jih lahko neposredno uporabili. Z vidika pravnih odločitev v konkretnih primerih so dane le življenjske situacije, formalni pravni viri in pravne vrednote, ki so se uveljavili v pravnem redu. Teorija argumentacije pojasnjuje pomen povezave med temi prvinami, ki tvorijo okvir pravnega odločanja in ga vsebinsko definirajo. Te prvine niso relevantne same po sebi, ampak pridobijo pomen glede pravne odločitve šele, ko jih med seboj povežemo in ocenimo njihove medsebojne odnose. Avtor gradi svoj filozofsko-pravni projekt domiselno in natančno, s čutom za notranjo koherenco ter občudovanja vrednim opozarjanjem na literaturo (str. 479–520), pri tem pa ponuja mnogo izvirnih in navdihujočih rešitev problemov.

Predstavljen je Zbornik Otrokove pravice v Sloveniji od normativnih standardov do učinkovitega varstva, ki je izšel ob 25-letnici Konvencije o otrokovih pravicah v založbi Založbe FDV in Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije decembra 2014. V zborniku je predstavljena Konvencija o otrokovih pravicah in njena implementacija v slovenskem pravnem sistemu, vključno s potrebo po ratifikaciji tretjega izbirnega protokola h Konvenciji o človekovih pravicah v Sloveniji.

Avtor besedila je bil leta 2004 tudi avtor pobude za ustavnosodno presojo referendumske zahteve glede gradnje islamskega verskega objekta džamije v Ljubljani, o kateri je odločalo Ustavno sodišče. Uvodoma izriše družbeno in politično dogajanje, ki je spremljalo predreferendumsko kampanjo. V prvem delu najprej utemelji procesne ustavnopravne razloge, zaradi katerih je Ustavno sodišče v tem primeru lahko ustavnosodno presojalo ustavnost vsebine referenduma preko ustavnosodne presoje akta o njegovem razpisu. V nadaljevanju analizira vsebinski vidik referendumske zahteve in tudi s pomočjo primerjalnopravnega pristopa navede ustavnopravne razloge, ki govorijo o vsebinski protiustavnosti zadevnega referenduma. Teoretično je posebej obravnavan ustavnopravni problem namena, cilja ali smotra, ki ga zasleduje določen zakonodajni ukrep, bodisi s strani običajnega zakonodajalca bodisi v primerih, ko zakonodajno funkcijo na referendumu prevzamejo volivci. Pojasnjena je izbira in uporaba ustavnih testov za odločanje v tovrstnih primerih. Problem razmerja med islamsko versko skupnostjo in večinskim prebivalstvom avtor analizira tudi preko ustavnih določb o enakopravnosti verskih skupnosti, o svobodi vesti in o svobodi veroizpovedi. V sklepnem delu predstavi ključne dele iz argumentacije ustavnega sodišča o tem, zakaj je bila ta referendumska pobuda protiustavna. Besedilo sklene s predstavitvijo zadnjega slovenskega ustavnosodnega precedensa, ki izriše vse bistvene značilnosti ustavnopravnega varstva verske svobode in enakopravnosti v slovenskem ustavnem redu.

Članek obravnava dobro vero lastnika služečega zemljišča, če je ta nepremičnino pridobil, ne da bi vedel, da je obremenjena s priposestvovano služnostjo, ki ni vpisana v zemljiški knjigi. Pošteno ravnanje pridobitelja je pogoj za uspešno sklicevanje na načelo zaupanja v zemljiško knjigo in pridobitev nepremičnine, neobremenjene z nevpisanimi pravicami. Pri tem je ključno vprašanje, kako daleč sega pridobiteljeva dolžnost raziskovanja zunajknjižnega stanja, tj. dejanskega izvrševanja služnosti v naravi. V zvezi s služnostmi, katerih izvrševanje navzven ni razvidno, je obravnavan tudi pomen zbirnega katastra gospodarske javne infrastrukture.

Namen prispevka je na podlagi besedila 18. člena DKPMP, pripravljalnega dela DKPMP, doktrine in sodne prakse pojasniti vsebino obveznosti države med podpisom in uveljavitvijo mednarodne pogodbe (vmesna obveznost). Iz prispevka izhaja, da gre za pravno obveznost, ki je del običajnega mednarodnega prava in je bila kodificirana v DKPMP. Država to obveznost krši, če s svojim ravnanjem izniči predmet in namen pogodbe – ki se razume kot celota – kar pomeni, da s svojimi dejanji v času med podpisom in uveljavitvijo pogodbe izniči temeljni element pogodbe, potreben za njeno celovitost, tako, da poseže v raison d’être pogodbe. Na prvi pogled mora po 18. členu DKPMP ravnanje države v smislu izničenja predmeta in namena pogodbe objektivno posegati v bistvo pogodbe, torej neodvisno od volje države v zvezi s tem. Vendar to ne ustreza razumevanju tega člena na podlagi pripravljalnega dela DKPMP in doktrine, v skladu s katerima je treba pri ravnanju države izkazati določeno raven subjektivnega odnosa do teh dejanj, ni pa soglasja glede tega, kakšen je najprimernejši test za njegovo presojo. V 18. členu DKPMP poleg nekaterih temeljnih vprašanj, kakršno je, kakšen je ustrezen test za presojo ravnanja države v primeru izničenja predmeta in namena pogodbe, ostajajo nejasna tudi nekatera druga, na videz manj pomembna, vendar z vidika njegovega učinka bistvena vprašanja, ki so v doktrini skopo ali sploh niso obravnavana in na katera je avtor skušal odgovoriti ali dati smernice za odgovor. Tako je – med drugim tudi na podlagi primerjave tega člena in podobne ureditve v 25. členu DKPMP o začasni uporabi – pojasnil, da izraz namere države iz točke (a) navedenega člena, da ne bo postala pogodbenica mednarodne pogodbe, učinkuje za naprej in da ga je v nekaterih okoliščinah mogoče preklicati.

Odobreni kapital je zelo fleksibilna oblika povečanja osnovnega kapitala. Podobno kot pri rednem povečanju osnovnega kapitala je tudi pri odobrenem kapitalu varstvo delničarjev usmerjeno predvsem v ohranitev njihovega deleža v osnovnem kapitalu in v varstvo pred (ekonomsko) razvodenitvijo vrednosti delničarjevih članskih pravic. Delničarji so varovani tudi, ko se prispevajo stvarni vložki, z določbami o kvantitativnih omejitvah odobrenega kapitala in s posebnim režimom izpodbojnosti sklepa skupščine.

Starost otrok, ki uživajo prepovedane droge, je v Turčiji znatno padla. Uživanje sintetske droge je prepoznana npr. že pri enajstih letih starosti. V boju zoper organizirano kriminaliteto bodo potrebni resnejši napori, tako pri intenzivnosti nadzora nad otroki, kot tudi pri dekriminalizaciji njihovih ravnanj. Enako pomembni so policijski ukrepi, zlasti pri odpravljanju vzrokov problemov, slediti mora pravi razvoj socialnih politik, ki naj ga kazensko pravo podpira. Podobno velja za prisilno delo otrok, tudi tam naj bodo ukrepi zunaj kazenskega prava prednostni.

Avtor predstavi knjigo Lyde Friederike Müller, v kateri obravnava neodvisnost in nepristranskost sodišč po 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (Anforderungen der Europäischen Menschenrechtskonvention und spezifische Probleme in den östlichen Europaratstaaten. Duncker & Humblot, Berlin 2015, 329 strani). Avtorica v uvodnem delu predstavi splošne zahteve, ki jih morajo države članice izpolnjevati glede neodvisnosti in nepristranskosti sodišč po 6. členu EKČP, v nadaljevanju pa zlasti konkretne razmere v vzhodnih državah članicah Sveta Evrope: Rusiji, Ukrajini, Moldaviji, Gruziji.

Ustava Republike Slovenije ni edini materialni ustavni akt v slovenskem ustavnem redu. To je še Temeljna ustavna listina, poleg nje pa bi lahko po stališču Ustavnega sodišča in teorije ustavodajalec, če bi tako želel, sprejel tudi materialni ustavni zakon, ki bi ločeno od Ustave razčlenjeval ustavno materijo. V članku zagovarjam stališče, da praviloma ni tako. Ustava in Poslovnik Državnega zbora ne urejata pravne podlage za sprejem materialnega ustavnega zakona: ne kot sistemskega akta za redno razčlenjevanje ustavne materije in prav tako tudi ne za posebne in posamične primere. Za ta namen v Sloveniji poznamo kvalificirani in navadni zakon. To obliko akta za urejanje tvarine Ustava predpisuje v več kot 80 členih. Zadržano urejanje razmerij na ustavni ravni je priporočljivo tudi z vidika zagotavljanja koherentnosti ustavnega reda. Slabosti, ki so lastne tehniki amandmiranja ustave, ravno tako niso tuje ustavnemu redu, ki ustavno materijo razčlenjuje z materialnimi ustavnimi zakoni. Pojavijo se lahko neskladja in kolizije med ustavnimi normami, ki jih je z interpretacijo težko razrešiti, v skrajnem primeru pa celo vzporedni ustavni sistemi. Navedeno občutno zmanjša pravno varnost in predvidljivost, oslabi lahko tudi stabilnost ustavne ureditve.

Čeprav je bila Evropska unija sprva zastavljena kot ekonomska integracija, sta evropski zakonodajalec in Sodišče Evropske unije s svojim holističnim pristopom k pravu Evropske unije pravila postopoma prilagodila tako, da sta zagotovila varstvo svobodnega pretoka otrok. Sprva sta to varstvo zagotavljala v okviru pravil o prostem pretoku družinskih članov delavcev Evropske unije, pozneje v okviru pravil, po katerih so bili otroci kot sorodniki sedanjih in nekdanjih delavcev Evropske unije samostojni nosilci pravice do izobrazbe in pravice do bivanja, ter nazadnje v okviru pravil o državljanstvu Evropske unije, po katerih gredo otrokom načeloma enake pravice kot polnoletnim državljanom Evropske unije.

Bistvo prispevka je kritična ocena sprememb zakonodaje na področju Zoisovih štipendij, predvsem pa krivic, ki se dogajajo štipendistom, ki so upravičeni do štipendij še po prejšnjem zakonu o štipendiranju. Sporna je predvsem ureditev prehodnega obdobja, ki najverjetneje ni v skladu z načelom enakosti in načelom varstva zaupanja v pravo. Prav tako so problematične tudi razne druge novosti, ki jih je uvedel novi Zakon o štipendiranju.

V vsakdanjem življenju se prej ko slej srečamo z notarskimi storitvami, bodisi zgolj v povezavi z overitvijo podpisa ali kako drugače. Javnost veliko časa ni vedela veliko o delovanju notarjev. Čedalje bolj se pojavlja interes za informiranje o njihovem poslovanju. Pri svojem delu notarji usklajujejo interese strank, nepristranskost in učinkovitost svojega delovanja. Delovati morajo v skladu z Zakonom o notariatu ter upoštevati notarsko tarifo. Z elektronskim načinom poslovanja so postali notarji dostopnejši, informacije o poslovni uspešnosti njihovega delovanja pa so še vedno skrivnost. Prihodki o notarski dejavnosti, ki jih je mogoče zaslediti v javnih medijih, ne povedo veliko o njihovem poslovanju, saj posamezne gospodarske kategorije poslovanja, kot so stroški, odhodki, dobiček itd. notarjev javnosti še vedno ostajajo nerazkriti. Javnost si prizadeva za razkritje teh podatkov bodisi s strani Notarske zbornice Slovenije ali katere druge organizacije (na primer AJPES). Ali se bo v prihodnosti to uresničilo, še ne vemo, lahko zgolj upamo, saj je notarska dejavnost javna dejavnost, zato bi bilo prav, da so podatki o delovanju te dejavnosti tudi javni.

V kratki predstavitvi (prvega) slovenskega prevoda Fragmenta o vladavini Jeremyja Benthama avtor na kratko oriše okoliščine, v katerih je to kratko besedilo nastalo, in strnjeno predstavi štiri poudarke, ki se mu zdijo vredni pozornosti. Prvi poudarek se nanaša na Benthamovo razločevanje med dvema držama pri opisovanju prava: pristopom razlagalca in pristopom kritika, ki postavi temelje pozitivistične metodologije. Drugi poudarek se osredotoča na tako imenovano zapovedno teorijo prava, ki jo povečini povezujemo z Johnom Austinom. Avtor dokazuje, da bi kot resničnega avtorja te teorije morali priznati Benthama. Tretji poudarek izpostavlja Benthamovo kritiko naravnega prava, kar ga uvršča med prve polnokrvne pravne pozitiviste. Četrti poudarek pa izpostavlja redko opažen odlomek v Fragmentu, v katerem se zdi, da Bentham omenja možnost ustavnosodne presoje zakonov in poda nekaj opažanj o taki možnosti. Avtor zaključi svoj zapis z nekaj opažanji o slovenskem prevodu dela.

Avtor ocenjuje knjigo Rainerja Erlingerja Nachdenken über Moral. Gewissensfragen auf den Grund gegangen. Augsburger Vorlesungen (Frankfurt na Majni 2012). Knjiga zajema Erlingerjeva predavanja, ki jih je imel na Univerzi v Augsburgu. Izhodišče Erlingerjevih predavanj so subtilna vprašanja, ki nastajajo v vsakodnevnih moralnih situacijah. Vprašanja dnevne morale imajo več in veliko obrazov. Ocena se z njimi spoprijema in jih na več primerih (denimo na primeru laži) problemsko strukturira.

Namen prispevka je razložiti pomen razpolagalnega upravičenja pri veljavnem in pravno učinkovitem razpolaganju z lastninsko pravico na nepremičnini. Razpolagalno upravičenje je pravna možnost imetnika pravice razpolagati s to pravico na določen način. Drugače kot materialnopravno upravičenje, ki ga vključuje vsaka (civilna) pravica (je nujna sestavina, brez katere pravica ne more obstajati), razpolagalno upravičenje ni nujna sestavina pravice. Za (določno) opredelitev razpolagalnega upravičenja, ki ga vključuje posamezna pravica, je treba opredeliti tudi način razpolaganja, ki je predmet tega upravičenja. Z izrazom način razpolaganja označujemo vrsto pravne posledice (učinka), ki jo povzroči določeno razpolaganje s pravico. Lastninska pravica vključuje razpolagalno upravičenje njenega imetnika, da z njo razpolaga tako, da jo prenese na novega imetnika, jo omeji z ustanovitvijo izvedene pravice ali jo preoblikuje (na primer z oblikovanjem etažne lastnine). Razpolagalno upravičenje odsvojitelja ni niti predpostavka za veljavnost zavezovalnega pravnega posla (na primer prodajne pogodbe) niti predpostavka za veljavnost razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižnega dovolila), s katerim pridobitelj razpolaga z lastninsko pravico na določeni nepremičnini. Z izročitvijo zemljiškoknjižnega dovolila lastninska pravica preide na odsvojitelja v relativnem razmerju med odsvojiteljem in pridobiteljem. Zemljiškoknjižno dovolilo začne v polnem obsegu (tudi v razmerju do tretjih, in ne le v razmerju do odsvojitelja) učinkovati šele s trenutkom vložitve zemljiškoknjižnega predloga za ustrezen vpis na njegovi podlagi. To pomeni, da za učinke zemljiškoknjižnega dovolila ni pomembno, ali je bil odsvojitelj imetnik razpolagalnega upravičenja v času izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila, temveč je pomembno, ali je odsvojitelj vknjižen kot lastnik nepremičnine in s tem (domnevni) imetnik razpolagalnega upravičenja v času vložitve zemljiškoknjižnega predloga za vpis v zemljiško knjigo oziroma v času, od katerega učinkuje vknjižba, ki se predlaga s predlogom, če se ta predlaga v vrstnem redu zgodnejšega vpisa.

Nudenje vojaške pomoči drugi državi ali nedržavnim oboroženim skupinam v situacijah oboroženega spopada, ki vključuje izvršitev mednarodnih hudodelstev, se pod določenimi pogoji lahko opredeli kot udeležba pri mednarodnih hudodelstvih. Politične odločitve države o nudenju vojaške pomoči drugi državi ali nedržavnim skupinam v situacijah, ki vključujejo storitev mednarodnih hudodelstev, štejejo za dejanja države in jih je treba presojati na podlagi mednarodnega prava odgovornosti držav, hkrati pa tudi na podlagi pravil o osebni kazenski odgovornosti v mednarodnem kazenskem pravu. Članek izpostavlja očitno napetost med obstoječimi pravili, ki se nanašajo na nudenje vojaške pomoči, kot izhajajo iz mednarodnega kazenskega prava, na eni strani, in iz prava odgovornosti držav za mednarodno protipravna dejanja na drugi strani. Sodobna mednarodna praksa je osredotočena na osebno kazensko odgovornost posameznega vojaškega ali političnega voditelja, medtem ko ostaja odgovornost držav nejasna. To napetost avtorica preučuje v luči sodobnih normativnih sprememb na področju mednarodnega kazenskega prava. Upoštevaje nejasno opredelitev odnosa med državno in osebno odgovornostjo na področju mednarodnih hudodelstev, nudenje vojaške pomoči nujno vključuje uveljavljanje državne politike in bi jo bilo zato treba dojemati (tudi) kot dejanje države, ne (samo) kot dejanje posameznika. 

Veliko študij in raziskav analizira računalništvo v oblaku iz različnih vidikov, vendar vsi zelo navdušujoči praktični predlogi o tem, kaj je računalništvo v oblaku, vključujejo prepričanje, zaupanje in odvisnost. Prepričanje prenesti vsebino v oblak, zaupanje v pridobljene koristi storitve IKT na zahtevo in odvisnost od nevarnosti, ki jih IKT namestitveni modeli strežnikov za hrambo podatkov prenašajo. Pogodba s končnico -ing, ki ureja računalništvo v oblaku, je razmeroma mlada in kot taka popolnoma spregledana s strani nacionalne zakonodaje, pri čemer je nenehno predmet obravnav na evropski ravni. Članek obravnava splošno in posebno strukturo pogodbe o računalništvu v oblaku z vidika slovenskega obligacijskega prava. Konkretneje, članek odgovori na naslednja vprašanja. Kakšna je pravna narava in struktura pogodbe? Kakšne so posledice t. i. click-wrap metode sklepanja pogodbe? Ali gre pri obveznostih za obligacijo rezultata ali obligacija prizadevanja? Kako je pogodbeno urejena odškodninska odgovornost ponudnika storitve? Kakšen je namen splošnih pogojev pogodbe? Kako slovenski zakonodajalec razlaga t. i. boiler plate pogodbene določbe? Poleg naštetega opozarjam vse potrošnike na morebitna neravnovesja pogodbenih moči, ko se pogodba sklene prek klika na ikono »Sprejmem«. 

Turški Civilni zakonik pozna različne oblike vzgoje in varstva otroka. Ena od njih je tudi skupna vzgoja in varstvo. Ta oblika je v zakoniku izrecno omenjena samo pri starših, ki so v zakonski zvezi. Poročeni starši imajo praviloma skupno vzgojo in varstvo otroka, če živijo skupaj, pa tudi, če živijo ločeno. Pri neporočenih in razvezanih starših pa Turški civilni zakonik ne omenja možnosti, da bi ti starši lahko skupaj skrbeli za otroka. Ta okoliščina odpira vprašanje, ali imajo neporočeni in razvezani starši sploh možnost skupaj skrbeti za otroka. Splošno mnenje je, da odsotnost izrecne ureditve ne pomeni, da neporočeni in razvezani starši ne bi smeli imeti skupne vzgoje in varstva. Toda vprašanje je, pod kakšnimi pogoji so ti starši upravičeni do skupne skrbi za otroka. Odgovor na to vprašanje mora v prihodnje dati zakonska ureditev. Ta pa naj skupne vzgoje in varstva neporočenih in razvezanih staršev ne postavi kot pravila, temveč naj zgolj določi pogoje, pod katerimi sta starša upravičena skupaj skrbeti za otroka.

Ena ključnih vprašanj pravne teorije so, zakaj pravo kot tako velja, iz kje izhaja in kaj je poslednja (najvišja) norma, ki ga utemeljuje (oz. mu daje veljavo). S temi vprašanji so se ukvarjali tudi Hans Kelsen in člani njegovega seminarja, med katere je sodil Leonid Pitamic. Delo akademika Marijana Pavčnika Čista teorija prava kot izziv je v svojem bistvu prikaz nekaterih Pitamičevih pomislekov, idej, misli oz. ugovorov, ki osvetljujejo nekatere vidike razvoja čiste teorije prava ter Pitamičev prispevek in presežek v njem.

Ustava ni samo temeljni vsebinski pravni akt, ki ureja temeljne (človekove) pravice, temeljna pravna načela in državno ureditev. Pomembno je, da je tudi izhodiščni postopkovni akt, ki omogoča, da državnopravno organizirana skupnost lahko deluje. V naravi vsakega normativnega pravnega akta, ustave pa še posebej, je, da njegova vsebina ni vnaprej samodejno tako določno izklesana, da jo je treba samo še uporabiti. Preden pravni akt, ustavo pa še posebej, uporabimo, ga je treba razumeti. Ustava ponuja niz razlagalnih možnosti in je pomensko dovolj odprta, da jo ustavno sodišče lahko nadalje razvija. Nadaljnji razvoj omogočajo zlasti pravna načela, ki jih najdemo med uvodnimi določili, in sklop temeljnih (človekovih) pravic, v katerih je spet vrsta opredelitev, ki imajo naravo pravnih načel. Pokojni nemški profesor in ugledni ustavni sodnik Winfried Hassemer utemeljeno poudarja, da so temeljne (človekove) pravice naravnopravni del ustave. Katalogi temeljnih pravic, ki jih imajo moderne ustave, so sad racionalističnega naravnega prava; v obsegu, v katerem so vstopile v ustavo, so pomemben vsebinski okvir, ki je lahko vir razvoja temeljnih pravic in hkrati vir, ki zakonodajo navdihuje in oplaja. V naravi vsakega pravnega akt, ustave pa še posebej, je, da je razlika med pravom kot tekstom in pravom kot procesom interpretacije in izvrševanja tega teksta. Na to antinomijo nas je že v otvoritvenem predavanju »Pravo in revolucija«, s katerim so se začela predavanja na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, 15. aprila 1920 opozoril Leonid Pitamic. Navedena antinomija razločno razpira, da je za besedilom vselej človek, ki odloča, to je človek, ki je tudi moralna osebnost. Pravo in morala res nista istovetna, med njima so celo radikalne razlike, a tudi tako tesne vezi, da pravo izgubi legitimnost, če pozabimo na elementarne ustavne in pravne vrednote. Ko ustavo in zakone razlagamo in sprejemamo odločitve, smo naposled na čistini in se moramo naposled opreti le še na samega sebe. V tem sta privlačnost in izziv pravnikovega dela, a tudi veliko breme in odgovornost, ki ju moramo nositi.

Načelo zaupanja v zemljiško knjigo zapoveduje, da tisti, ki v pravnem prometu ravna pošteno in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiško knjigo, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo varuje poštenega pridobitelja pri vseh poslovnih pridobitvah, ne glede na to, ali je predpostavka te pridobitve pravni posel (vknjiženega) lastnika, ali pravni posel, sklenjen neodvisno od volje lastnika pri prisilni prodaji. Pri odgovoru na vprašanje, ali pridobitelj z vknjižbo lastninske pravice v njegovo korist (torej, ko postane vknjiženi lastnik) pridobi (tudi) resnično lastninsko pravico (postane tudi resnični lastnik), moramo razlikovati dva položaja. Če je odsvojitelj (vknjiženi lastnik) tudi v resnici imetnik lastninske pravice in zato (materialnopravno) upravičen (samostojno) razpolagati z lastninsko pravico na nepremičnini, pridobitelj z vknjižbo lastninske pravice v njegovo korist postane (resnični) lastnik na podlagi (veljavnega) pravnega posla (izjave volje) dosedanjega (resničnega) lastnika (odsvojitelja). Za ta položaj uporabljamo tudi izraz poslovna pridobitev stvarne pravice na podlagi razpolaganja lastnika. Če odsvojitelj (vknjiženi lastnik) razpolagalnega upravičenja v resnici nima, ker ni (resnični) lastnik, pridobitelj z vknjižbo lastninske pravice v njegovo korist postane (resnični) lastnik samo, če je (poleg veljavnega zemljiškoknjižnega dovolila vknjiženega lastnika kot odsvojitelja) izpolnjena dodatna predpostavka, in sicer, če je dobroveren, ker je zaupal podatku o vknjiženi lastninski pravici odsvojitelja v zemljiški knjigi in ne ve, da odsvojitelj v resnici nima razpolagalnega upravičenja. V tem primeru pridobitelj pridobi lastninsko pravico neodvisno od volje resničnega lastnika. Ta pravna posledica nastane na podlagi pravnih pravil SPZ in ZZK-1, ki operacionalizirajo načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Zato zanj uporabljamo tudi izraz poslovna pridobitev stvarne pravice od nelastnika na podlagi zaupanja v zemljiško knjigo.

Razkritje tajnih podatkov v pravdnem postopku predstavlja svojevrsten paradoks. Na eni strani obstaja potreba po varovanju tajnih podatkov, ki se kaže v tem, da se nepooblaščenim osebam prepreči dostop in seznanitev z vsebino tovrstnih informacij. Na drugi strani pa obstaja potreba, da se vsi udeleženci civilno pravdnega postopka seznanijo s celotnim procesnim gradivom, torej tudi s tajnimi podatki, če jih bo sodišče uporabilo za podlago odločitve v konkretnem pravdnem sporu. V obravnavanem prispevku avtorica najprej obravnava kriterije za opredelitev pojma tajnega podatka in pravne podlage varovanja tajnih podatkov. Sledi kratka predstavitev ureditve razkritje tajnih podatkov v civilno procesni zakonodaji Anglije in Walesa, Nemčije ter Slovenije. Preostali del prispevka je namenjen iskanju rešitve za odpravo neskladnosti Zakona o pravdnem postopku z Ustavo Republike Slovenije, ki jo je ugotovilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v zvezi z razkritjem tajnih podatkov. Pri iskanju odgovora na vprašanje, kateri ustavno zavarovani kategoriji dati prednost, se je avtorica uprla na sprejete rešitve iz upravno pravnega področja ter na praksi Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča Evropske unije.

Prispevek obravnava pravni razvoj koncepta polnoletnosti, ki izraža zaključek otroštva v prejšnjem, versko utemeljenem otomanskem pravu, segajočem nazaj štiri generacije, in sodobnem turškem pravu. V okvirih študije je obravnavan pravni razvoj koncepta polnoletnosti tako v starem turškem pravu, kot v sodobnem turškem pravu, upoštevajoč definicijo otroštva v konvenciji o otrokovih pravicah. Pravni in kulturni razlogi za zakonske zveze v zgodnji starosti so v središču te študije.

Eden od ciljev Bruseljske uredbe II bis iz leta 2005 je zagotoviti, da bodo otroci lahko uresničili svoje pravice v postopkih s čezmejnim elementom, ki jih zadevajo. Med otrokovimi pravicami v postopku je posebej pomembna pravica otroka, da izrazi svoje mnenje. Ta pravica ima tudi osrednjo vlogo v treh vrstah postopka, za katere se uporablja Bruseljska uredba II bis. Kljub temu sodne odločitve Sodišča EvropskeuUnije, ki obravnavajo otrokovo pravico izraziti svoje mnenje, pričajo, da okoliščina, da otrok ni imel možnosti izraziti svoje mnenje v postopku, pogosto sploh ne šteje za kršitev Bruseljske uredbe II bis. Vse kaže, da tega ne bo spremenil niti pristop Evropske unije k Evropski konvenciji za človekove pravice.