Uporaba sile v boju proti terorizmu: Normativni razvoj paradigme Ustanovne listine

 Članek ocenjuje razvoj mednarodnega prava uporabe sile na področju boja proti terorizmu. Varnostni svet s postopnim vključevanjem terorizma v kon- cept »grožnje miru« širi možnosti večstranske uporabe sile, hkrati pa se prek procesov reinterpretacije temeljnih pogojev pravice do samoobrambe posto- poma širijo tudi možnosti enostranske uporabe sile. Čeprav končna ocena o normativnem učinku teh razvojnih procesov še ni mogoča, analiza razkriva intenzivno uveljavljanje širše razlage tradicionalnega pogoja pripisljivosti, tako da bi omogočal enostransko uporabo sile v odgovoru na teroristični oboroženi napad tudi proti tuji državi, ki sama ni bila znatno vpletena v teroristični na- pad, vendar teroristične napadalce podpira ali ščiti. Po drugi strani pa poskuse opuščanja pogoja pripisljivosti, tako da bi štela za pravno dopustno celo eno- stranska uporaba sile neposredno proti terorističnim napadalcem na ozemlju tuje države, ki z napadom ali napadalci sploh ni normativno povezana, podpira le malo držav. Mednarodno pravo uporabe sile se torej na področju boja proti terorizmu vsekakor razvija, vendar je ta razvoj za zdaj omejen na reinterpreta- cijo pomena obstoječih parametrov uporabe sile in ne pomeni razvoja novih pravil zunaj tradicionalne paradigme Ustanovne listine Združenih narodov.