Ureditev in praksa pogojevanja pogodbenih odnosov Evropske unije z izpolnjevanjem človekovih pravic

Prispevek kritično obravnava pravno podlago za pogojevanje pogodbenih odnosov Evropske unije s tretjimi državami s spoštovanjem človekovih pravic na področju zunanjih odnosov. Avtorica v prispevku natančno obravnava ozadje in razvoj klavzule o človekovih pravicah, ki se je iz podlage za sodelovanje skozi čas preoblikovala v bistveni element sporazuma, kršitev katerega lahko v skladu z Dunajsko konvencijo o pogodbenem pravu privede do ustavitve uporabe pogodbe. Pravna analiza posameznih določb Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, na katerih temeljijo pogodbe s tretjimi državami, kot tudi obstoja domnevane pristojnosti Evropske skupnosti na tem področju pokaže na nejasni pravni položaj. To izvira iz dejstva, da razvijanje in utrjevanje demokracije ter spoštovanja človekovih pravic ni bil eden izmed izrecno določenih ciljev Evropske skupnosti. Posebno pozornost avtorica nameni pomembnim spremembam, ki jih je v zvezi z vprašanjem uporabe klavzule prinesla Lizbonska pogodba. Čeprav avtorica meni, da je z Lizbonsko pogodbo klavzula o človekovih pravicah dobila ustrezno pravno podlago, pa opozarja na obstoječe pomanjkljivosti klavzule v praksi in podaja predloge za nadaljnje preoblikovanje modela klavzule.