Mednarodne vročitve in uredba »Bruselj I«

Avtor v prispevku kritično ocenjuje določbe uredbe »Bruselj I«, ki urejajo vročanje. Ugotavlja, da posebne določbe o vročanju v tej uredbi niso potrebne in bi jih lahko oziroma morali iz te uredbe izbrisati. Haaška konvencija o vročanju in Uredba EU o vročanju namreč že urejata postopek vročanja sodnih pisanj v sporih z mednarodnim elementom, medtem ko se v okviru priznanja in razglasitve izvršljivosti sodnih odločb iz drugih držav članic spoštovanje pravic toženca, vključno z vročitvijo, ugotavlja v okviru preverjanja skladnosti z javnim redom. Tudi določba o vročanju sodbe je nepotrebna, saj je vročitev sodbe najpogosteje pogoj za njeno izvršljivost, sodba pa mora biti izvršljiva, da je sploh dopusten predlog za razglasitev izvršljivosti v drugi državi članici. Avtor opozarja, da je v sedanji situaciji, ko se pravila o vročanju nahajajo v več različnih pravnih aktih, stalno prisotno tveganje, da bi pri uporabi teh aktov v praksi prišlo do nekoherentnosti, kar bi bilo v luči izgradnje učinkovitega evropskega sodnega prostora treba preprečiti.