Prispevek uvodno prikaže razmerje med klasičnimi služnostmi in služnostmi v javno korist ter zakonske podlage in dejansko prakso stvarnopravnega urejanja javnih infrastrukturnih omrežij na tujih zemljiščih, pri čemer se osredotoča na možnosti priposestvovanja služnosti v javno korist tako po starejši kot novejši zakonodaji in sodni praksi. Analizirana je tudi dopustnost takšnega priposestvovanja z vidika ustavnih določb. Posebej je obravnavana dolžnost plačila nadomestila v primeru priposestvovanja služnosti v javno korist. Opravljena je tudi analiza, kako vpis poteka omrežja v zbirni kataster gospodarske javne infrastrukture vpliva na dobro vero pridobitelja služeče nepremičnine. V zadnjem delu se avtorja sprašujeta, kako bi bilo mogoče s specialno zakonsko ureditvijo olajšati urejanje stvarnopravnega položaja javne infrastrukture glede na posebnosti njene gradnje in delovanja.