Kako težko je spremeniti zakonodajo EU o koordinaciji sistemov socialne varnosti?
Pravnik, Ljubljana 2012, let. 67 (129), št. 1-2, str. 57−78
Avtor: Rob Cornelissen
|
Kategorija:
Primarno pravo EU določa, ali lahko Unija sprejme pravne akte na področju koordinacije sistemov socialne varnosti, in če lahko, v skladu s katerimi postopki. V prispevku je prikazano, da je ustanovitvena pogodba od vsega začetka vključevala izrecno pravno podlago za koordinacijo sistemov dajatev socialne varnosti delavcev EU in njihovih družinskih članov. Za osebe, ki niso delavci ali njihovi družinski člani, se je bilo treba zateči k uporabi predhodnikov sedanjega 352. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Prispevek dokazuje, da je bilo treba za spremembo uredb s področja koordinacije sistemov socialne varnosti uporabiti zapletene postopke. Potrebno je bilo soodločanje Sveta in Parlamenta ter soglasje v Svetu, kar je oteževalo sprejemanje odločitev. Od sprejema Lizbonske pogodbe je 48. člen PDEU primerna in zadostna pravna podlaga, ki omogoča lažje spreminjanje pravnih aktov EU v prihodnje. Do sprejema Amsterdamske pogodbe ni bilo jasnega pravnega okvira za koordinacijo sistemov socialne varnosti za državljane tretjih držav.
Primarno pravo EU določa, ali lahko Unija sprejme pravne akte na področju koordinacije sistemov socialne varnosti, in če lahko, v skladu s katerimi postopki. V prispevku je prikazano, da je ustanovitvena pogodba od vsega začetka vključevala izrecno pravno podlago za koordinacijo sistemov dajatev socialne varnosti delavcev EU in njihovih družinskih članov. Za osebe, ki niso delavci ali njihovi družinski člani, se je bilo treba zateči k uporabi predhodnikov sedanjega 352. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Prispevek dokazuje, da je bilo treba za spremembo uredb s področja koordinacije sistemov socialne varnosti uporabiti zapletene postopke. Potrebno je bilo soodločanje Sveta in Parlamenta ter soglasje v Svetu, kar je oteževalo sprejemanje odločitev. Od sprejema Lizbonske pogodbe je 48. člen PDEU primerna in zadostna pravna podlaga, ki omogoča lažje spreminjanje pravnih aktov EU v prihodnje. Do sprejema Amsterdamske pogodbe ni bilo jasnega pravnega okvira za koordinacijo sistemov socialne varnosti za državljane tretjih držav. Amsterdamska pogodba je sicer vključila takšno izrecno pravno podlago, vendar je tri države članice (Dansko, Irsko in Združeno kraljestvo) hkrati postavila v poseben položaj. Članek tudi pojasnjuje, da je Lizbonska pogodba olajšala razširitev osebne veljavnosti pravnih aktov EU o koordinaciji sistemov socialne varnosti na državljane tretjih držav. Kljub temu ostajajo omenjene tri države članice v posebnem pravnem položaju.