Avtor poskuša prikazati bistveno prepletenost pravičnosti s solidarnostjo tako na idejni kot na dejanski ravni, hkrati pa tudi, da je solidarnost pogoj pravičnosti. Solidarnost skuša kot izmuzljiv in nedoločen pojem smiselno uokviriti in utemeljiti v sferi etike in socialne filozofije preko razdelitve na osnovno in aktivno solidarnost. Osnovna solidarnost se vzpostavlja šele kot družbeno pogojena vez med ljudmi, ki povezuje v sfero »mi«. V prispevku je prikazano,
da takšna osnovna solidarnost pogojuje vsakršno pojmovanje pravičnosti, saj drugega šele vzpostavlja kot enakovreden subjekt, s katerim moramo biti v pravičnem odnosu.
Avtor poskuša prikazati bistveno prepletenost pravičnosti s solidarnostjo tako na idejni kot na dejanski ravni, hkrati pa tudi, da je solidarnost pogoj pravičnosti. Solidarnost skuša kot izmuzljiv in nedoločen pojem smiselno uokviriti in utemeljiti v sferi etike in socialne filozofije preko razdelitve na osnovno in aktivno solidarnost. Osnovna solidarnost se vzpostavlja šele kot družbeno pogojena vez med ljudmi, ki povezuje v sfero »mi«. V prispevku je prikazano,
da takšna osnovna solidarnost pogojuje vsakršno pojmovanje pravičnosti, saj drugega šele vzpostavlja kot enakovreden subjekt, s katerim moramo biti v pravičnem odnosu. Vloga solidarnosti za vzpostavljanje pravičnosti in njeno
ohranjanje je za avtorja dvojna: osnovna solidarnost vrednostno sploh postavi temelje, na katerih lahko pravičnost postane in obstane kot vrednota ter merilo konkretnih družbenih ureditev, vloga aktivne solidarnosti pa je v tem, da
na dejanski ravni dogovorne pravičnosti preprečuje zlorabe družbene ureditve in nastajanje krivic ter s tem družbeno sobivanje povzdiguje v družbeno sožitje. Ugotovitve avtor strne v institucionalni okvir prava kot poskus določnejše
opredelitve načela solidarnosti, da bi to pridobilo večjo uporabnost in težo tudi v pravu, kjer kot podnačelo socialne države ni vsebinsko razdelano niti teoretično niti v sodni praksi.