Kazniva dejanja zoper okolje v času oboroženih spopadov
Pravnik, let. 64 (126), št. 1-2, str. 57–77.
Naravno okolje je v oboroženih spopadih lahko neposredna tarča napada, lahko pretrpi zgolj slučajne posledice napada na druge vojaške cilje, ali pa je posredno uporabljeno kot orožje v spopadu. Kaznivo dejanje napada na okolje je v Rimskem statutu prvič inkriminirano, a zgolj v mednarodnih oboroženih spopadih, ne pa tudi v notranjih. Enako velja za ureditev po KZ-1, ki prevzema dikcijo vojnih hudodelstev iz Rimskega statuta.
Naravno okolje je v oboroženih spopadih lahko neposredna tarča napada, lahko pretrpi zgolj slučajne posledice napada na druge vojaške cilje, ali pa je posredno uporabljeno kot orožje v spopadu. Kaznivo dejanje napada na okolje je v Rimskem statutu prvič inkriminirano, a zgolj v mednarodnih oboroženih spopadih, ne pa tudi v notranjih. Enako velja za ureditev po KZ-1, ki prevzema dikcijo vojnih hudodelstev iz Rimskega statuta. Trenutno veljavna kazenska zakonodaja (KZ) pa inkriminira ukaz ali izvršitev dolgotrajne in velike škode za naravno okolje, ki lahko prizadene zdravje ali obstanek prebivalstva, med hudodelstvi zoper civilno prebivalstvo. Tako kot ureditev iz Rimskega statuta tudi trenutna slovenska ureditev postavlja dokaj visok prag kaznivosti, saj mora biti škoda iz KZ velika in dolgotrajna, poleg tega pa mora ogroziti zdravje ali obstanek prebivalstva. Kljub temu pa je Rimski statut v primerjavi z drugimi statuti mednarodnih in mešanih kazenskih sodišč prinesel napredek, saj je neposredno inkriminiral napad na okolje v okviru vojnih hudodelstev.