Razmerje med kazenskim in davčnim postopkom – privilegij zoper samoobtožbo

Davčni postopek v večini držav zahteva od davčnega zavezanca, da sam s svojo lastno aktivnostjo napove davke ali jih tudi sam izračuna in plača. Davčni zavezanec ima svoje lastno dokazno breme (burden of proof). Davčni zavezanec mora za svoje trditve pri izpolnjevanju svoje davčne obveznosti kot temeljne obveznosti v davčnem postopku predložiti dokaze in ne nasprotno, kakor to velja za kazenski postopek, v katerem ima dokazno breme državni tožilec. Avtor se sprašuje, kako v ta okvir umestiti nov pravni institut davčne samoprijave, ki storilca davčnega prekrška osvobodi kaznivosti, ne pa tudi možnosti uveljavljanja kazenske odgovornosti za kaznivo dejanje. Opozarja na nevarnost, da se izvrši nezakonit vpliv na storilca, da s samoprijavo prizna storitev kaznivega dejanja, pa čeprav se osvobodi kaznivosti za davčni prekršek. Avtor nasprotuje položaju, da bi izboljšanje pravnega položaja v davčnem postopku postalo za storilca obremenilno v kazenskem postopku. Odločilna je rešitev dileme, ali davčna prijava z vidika kazenskega prava pomeni zgolj podaljšanje izpolnitve davčne dolžnosti ali pa je le reakcija na že storjeno kaznivo ravnanje, torej na dejanje, ki je protipravno. Šele od osredotočenja na storilca in kaznivo dejanje je namreč storilec zaščiten tudi s privilegijem zoper samoobtožbo.