Privatizacija sodobnih oboroženih spopadov prek zasebnih vojaških in varnostnih podjetij: je trenutna mednarodnopravna ureditev ustrezna?

Položaj zaposlenih v zasebnih vojaških in varnostnih podjetjih (ZVVP) v med- narodnem pravu oboroženih spopadov je kompleksen in nedorečen, saj se nji- hov pravni status določa individualno, odvisno od narave njihovega dela in intenzitete sodelovanja z državo. Razjasnitev tega statusa je pomembna pred- vsem zaradi spoštovanja mednarodnega prava ter regulacije dejavnosti ZVVP. Uslužbenci ZVVP se lahko štejejo za borce ali civiliste, odvisno od njihove vloge in načina sodelovanja v oboroženih spopadih. Le izjemoma, ob izpolnitvi določenih pogojev, bi jih lahko šteli za plačance. Na njihov status vpliva tudi povezanost z oboroženimi silami države. Pomembno je razlikovanje med neposrednimi dejanji, usmerjenimi v škodovanje sovražniku, in posrednimi dejavnostmi, ki jih izvajajo v podporo vojaškim operacijam. Presoja stopnje vpletenosti posameznika v sovražnosti mora upoštevati kontekst, namen in posledice njegovih dejanj ter stremeti k iskanju ravnotežja med zaščito civilistov in vojaškimi potrebami.

Ključne besede: zasebna vojaška in varnostna podjetja, civilisti, plačanci, borci, oborožene sile, mednarodno pravo oboroženih spopadov, mednarodno humanitarno pravo, Montreujski dokument, Ženevske konvencije in dopolnilni protokoli.