Položaj zaposlenih v zasebnih vojaških
in varnostnih podjetjih (ZVVP) v med- narodnem pravu oboroženih spopadov
je kompleksen in nedorečen, saj se nji- hov pravni status določa
individualno, odvisno od narave njihovega dela in intenzitete sodelovanja z državo. Razjasnitev tega statusa je pomembna pred- vsem zaradi spoštovanja mednarodnega prava ter regulacije dejavnosti ZVVP.
Uslužbenci ZVVP se lahko štejejo za borce ali civiliste, odvisno od njihove
vloge in načina sodelovanja v oboroženih spopadih. Le izjemoma, ob izpolnitvi
določenih pogojev, bi jih lahko šteli za plačance. Na njihov status vpliva tudi povezanost z oboroženimi silami države. Pomembno
je razlikovanje med neposrednimi dejanji, usmerjenimi v
škodovanje sovražniku, in posrednimi dejavnostmi, ki jih izvajajo v podporo
vojaškim operacijam. Presoja stopnje vpletenosti posameznika v sovražnosti mora
upoštevati kontekst, namen in posledice njegovih dejanj ter stremeti k iskanju
ravnotežja med zaščito civilistov in vojaškimi potrebami.
Ključne besede: zasebna vojaška
in varnostna podjetja,
civilisti, plačanci, borci,
oborožene sile, mednarodno pravo oboroženih spopadov,
mednarodno humanitarno pravo, Montreujski dokument,
Ženevske konvencije in dopolnilni
protokoli.