Avtor kratko predstavi članek pokojnega profesorja Ljuba Bavcona O problemu kazenske odgovornosti, ki je izšel leta 1959 v Reviji za kriminalistiko in kriminologijo. Po
vsebini gre za temeljito poročilo z mednarodnega simpozija v Strasbourgu, ki
ga je Bavcon dopolnil s svojim znanstvenim credom
glede obravnavanih vprašanj. Jedro na simpoziju obravnavanega problema je
bil trk dveh pogledov na kazensko odgovornost. Stari pogled (imenovan
tudi
»klasično kazensko pravo«)
je bil utemeljen na metafizičnem pojmu svobode.
Kaznivo dejanje je bilo razumljeno kot posledica človekove svobodne volje, ki je bila v konkretnem primeru »hudobna«
ali »zla«. Odgovor na to je bila kazen, kod sredstvo
zastraševanja in pokore
– kot sredstvo, ki lahko
storilčevo hudobno voljo preplaši in spametuje. Kot kontrapunkt
klasičnemu pogledu so se izoblikovali pozitivistični pogledi, ki so človeka
razglasili za proizvod dejavnikov dednosti in okolja, za determiniramo bitje torej. S tem ko ti pogledi zanikajo svobodno voljo, zanikajo
tudi kazenskopravni koncept
krivde – ne pa
tudi potrebe družbe, da se pred kaznivimi dejanji in njihovimi storilci brani.
Ta obramba družbe pred kriminaliteto pa ni več »zaslužena kazen«, temveč
raznovrstne oblike zdravljenja (»tretmana«) storilcev in njihova odstranitev iz okolja.
Tudi Bavconova stališča
so bila kompromisna, nekje med dediščino
klasične šole in novimi impulzi, ki jih je prinašalo tedanje Gibanje za novo
družbeno obrambo. Čeprav so v poznejšem razvoju
kazenskega prava ideje
o odpravi konceptov krivde
in zaslužene kazni potihnile, pa prav v zadnjem času vnovič spremljamo vzpon idej, da je treba iz kazenskega prava izgnati morali- stične podtone, delovanje kazenskopravnega sistema pa preurediti po načelih
javnozdravstvenih sistemov. Lahko bi rekli,
da razvoj kazenskega prava poteka v
ponavljajočih se ciklih.
Ključne besede: kazenska
odgovornost, kazensko pravo, kaznovalno pravo, kazen, krivda, kriminaliteta.