Avtor obravnava Montesquieujevo podobo sodnika, ki ima v zgodovini teorije in filozofije prava ikoničen
status, skozi doktrino
delitve oblasti, kot jo Montesquieu
predstavi v razpravi Duh zakonov. Montesquieujeva razprava mestoma deluje neskladno, pravu pripisuje pomembno
družbeno vlogo, vendar
zavrača stalno sodno telo, ki bi pravni red prilagajalo družbeni
stvarnosti. Ločitev so- dne od izvršilne
oblasti določi kot kriterij zmernosti
režima, toda zanj je sodna oblast nična. Ta neskladnost izvira iz naravnopravne epistemologije, ki zavrača
ustvarjalnost in slavi odkrivanje zakonov. Montesquieujeva podoba
sodnika pride še bolj do izraza v kodifikacijski ideologiji 19. stoletja,
v kateri prevladajo ideali popolnosti in jasnosti
kodeksa. Togo postavljena doktrina delitve oblasti lahko Montesquieujevega
anemičnega sodnika upraviči le zunaj dejanskih okoliščin sodniškega odločanja, saj sodnik prava dejansko ne odkriva (dedukcija), temveč ga ustvarja
(interpretacija).
Ključne besede: Montesquieu, delitev
oblasti, pravo, sodna oblast, zakonodajna oblast.