Učinek privilegija zoper samoobtožbo na dopustnost dokazov iz nekazenskih postopkov

Avtorica izhaja iz dejstva, da so vzporedni postopki, v katerih isti primer obravnavajo upravni, civilni ali drugi organi v nekazenskem postopku ter institucije in organi odkrivanja in pregona kaznivih dejanj v kazenskem postopku, doma in v tujini pogosta praksa. Pri tem se zastavijo vprašanja o uporabnosti dokazov, zbranih v nekazenskih postopkih, za namene kazenskega postopka. V prispevku je obravnavan segment teh vprašanj, ki je povezan s privilegijem zoper samoobtožbo, ki je splošno priznana človekova pravica. Avtorica predstavi ameriško, kanadsko in domačo sodno prakso ter prakso Evropskega sodišča za človekove pravice na to temo, na koncu pa skuša prikazati sistemske vidike problema ter nakazati smer, v kateri bi bilo treba iskati rešitve v domači zakonodaji in praksi.