Prispevek predstavlja najnovejšo sodno prakso nekaterih nacionalnih ustavnih sodišč, prek nje pa ponuja grob obris prepričljive teorije narave evropskega pravnega reda.

Sodišče Evropske Unije je v svoji sodbi v zadevi C-103/88, Fratelli Costanzo, z dne 22. junija 1989, odločilo, da so tudi nacionalni upravni organi, vključno z organi lokalne samouprave, zavezani uporabljati neposredno učinkovite pravne akte Evropske unije ter pri tem opustiti uporabo z njimi neskladnih nacionalnih pravnih aktov. Prispevek to odločitev Sodišča EU jemlje za iztočnico in je razdeljen na štiri dele. Najprej analizira razvoj sodne prakse Sodišča EU s področja načel primarnosti in neposredne uporabnosti oz. učinkovitosti, kot jih je Sodišče sprva razvilo v razmerju do nacionalnih sodišč, nato pa še v odnosu do nacionalnih upravnih organov ter organov lokalne samouprave. To področje prava EU namreč še naprej ostaja slabo raziskano. V drugem delu se odpira teoretično vprašanje vpliva te sodne prakse na (slovensko) pojmovanje načel zakonitosti in delitve oblasti, kakor tudi širše v odnosu do načel demokratičnosti, pravne države in varstva človekovih pravic. Prispevek se nato dotakne tudi praktične plati, namreč, ali imajo upravni organi ustrezne praktične vire za izvajanje obveznosti, ki jim jih je z doktrino Costanzo naložilo Sodišče EU. V sklepu sta podana kritična ocena te doktrine in predlog potencialnih sprememb, tako na strani Sodišča EU kakor tudi na ravni nacionalnih upravnih organov.