Spolnost, oblast, subjekt: Pet minut Foucaultove zgodovine seksualnosti (K razpravi o(b) predlogu Družinskega zakonika)

Foucaultova Zgodovina seksualnosti – njegovo zadnje veliko delo – prinaša osupljivo problematizacijo »človeka želje«. Pisec z zanj značilno »hladnostjo« in sprevračanjem obče sprejetih »resnic« problematizira »voljo do vednosti« o spolnosti, ki se v literaturi, filozofiji, medicini, etiki in pravu izrisuje od antike prek krščanstva do moderne. Med slednjimi obstaja kontinuiteta, a po mnenju pisca tudi nekateri bistveni prelomi. Na neki točki antične zgodovine (s Sokratom in Platonom!) za moralni premislek o človeku in njegovi (seksualni) želji ni več pomembno vprašanje skrbi zase in dinamike ugodja, temveč vprašanje želje same na sebi, ki jo je treba pripeljati do njenega resničnega predmeta – resnice o njej sami. V središče problematizacije namesto užitka in predajanja užitkom stopita želja in njena očiščevalna hermenevtika. Začne se tista seksualna etika, ki jo pozneje (v krščanstvu) zaznamujeta pohotna duša in njena »odrešitev«. Kljub temu pisec meni, da dobe zatiranja seksualnosti nemara sploh nikdar ni bilo, da oblast praviloma ne zatira, temveč proizvaja (!) seksualnost. Foucaultova zgodovina seksualnosti ni zgodovina neke težko odstranjene cenzure, temveč genealogija mehanizma oblasti in vednosti, ki prisiljuje h govoru o seksu, vdira v človekovo intimo in proizvaja resnico o subjektu in njegovi spolnosti. Toliko opevana »seksualna revolucija« po Foucaultu ni nič drugega kot zgolj taktična premestitev in preobrat v tem oblastnem mehanizmu seksualnosti. Ironija tega preobrata je, da nas pripravi do tega, da verjamemo, da gre za našo »osvoboditev«. Foucaultovi uvidi imajo nekatere zanimive implikacije v razpravi, ki pri nas poteka v zvezi z Družinskim zakonikom.