Časovnost razlage zakona

V naravi prava je, da je prospektivno. Ključno vprašanje je, kako je mogoče utrjevati predvidljivost zakonov ob odločanju o primerih, ki so nastali v preteklosti. Pred sodnikom so štirje temeljni pristopi (skupaj z ustreznimi preoblikovanji), ki so znani kot subjektivistično-statična, subjektivistično-dinamična, objektivistično-statična in objektivistično-dinamična razlaga.

Odločitev vselej sprejemamo tu in zdaj, a to še ne sme pomeniti, da je objektivistično-dinamični vidik a priori dominanten. Vodilen je toliko, da nam pomaga najti smer, v kateri naj iščemo odgovore. Smer ni in ne sme biti poljubna. Prava izpeljava je tista, ki zavrača kakršnokoli prepovedano retroaktivno rahljanje zakona, in hkrati tista, ki se je sposobna vprašati, katera rešitev je kar najbližje temeljnim (človekovim) pravicam in pravnim načelom na posameznih pravnih področjih.