Pravni položaj Državne revizijske komisije: Zakaj omejevati sodno varstvo zoper njene odločitve?

Državna revizijska komisija je poseben, neodvisen in samostojen državni organ. V revizijskem postopku odloča o zakonitosti oddaje javnih naročil, pri čemer hkrati zaseda dva vprašljivo združljiva položaja: je sodišče oziroma tribunal po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije in hkrati nekakšen nadzorni organ, ki o zakonitosti postopkov javnih naročil odloča neoblastno. Oba položaja je opredelila sodna praksa – prvega odločitev Sodišča Evropske unije, drugega ustaljena sodna praksa domačih sodišč. Stališče, po katerem je isti organ sodišče oziroma tribunal v smislu prava EU in hkrati organ, ki sploh ne izdaja odločb, ampak akte poslovanja, zato sodni nadzor ni niti potreben niti nujen, z vidika pravne varnosti ne more biti zaželeno. Novela C Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja uvaja pravno varstvo (ZPVPJN), ki pritiče odločitvam Državne revizijske komisije, kadar kot državni organ ex iure imperii odloča o pravicah in pravnih koristih vlagatelja revizijskega zahtevka. Uvedba (sicer omejenega) upravnega spora priča o prepoznani potrebi po širšem sodnem nadzoru, vendar pregled pristojnosti upravnega sodišča v postopku upravnega spora po ZPVPJN pokaže, da konč- na rešitev učinkovitega sodnega varstva ne zagotavlja v zadostni meri.

Ključne besede: Državna revizijska komisija, upravni akt, akt oblasti, akt poslovanja, pravni organ sui generis.