Državna
revizijska komisija je poseben, neodvisen in samostojen državni organ. V
revizijskem postopku odloča o zakonitosti oddaje javnih naročil, pri čemer hkrati
zaseda dva vprašljivo združljiva položaja: je sodišče oziroma
tribunal po 267. členu Pogodbe o delovanju Evropske unije in hkrati
nekakšen nadzorni organ, ki o zakonitosti postopkov javnih naročil odloča
neoblastno. Oba položaja je opredelila sodna praksa – prvega odločitev Sodišča
Evropske unije, drugega ustaljena sodna praksa domačih sodišč. Stališče, po
katerem je isti
organ sodišče oziroma tribunal v smislu prava EU in hkrati organ, ki sploh ne
izdaja odločb, ampak akte poslovanja, zato sodni nadzor ni niti potreben niti
nujen, z vidika pravne varnosti ne more biti zaželeno. Novela C Zakona o
pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja uvaja pravno varstvo (ZPVPJN),
ki pritiče odločitvam Državne revizijske komisije, kadar kot državni organ ex iure imperii odloča o pravicah in
pravnih koristih vlagatelja revizijskega zahtevka. Uvedba (sicer omejenega)
upravnega spora priča o prepoznani potrebi po širšem sodnem nadzoru, vendar
pregled pristojnosti upravnega sodišča v postopku upravnega spora po ZPVPJN
pokaže, da konč- na rešitev učinkovitega sodnega
varstva ne zagotavlja v zadostni meri.
Ključne besede: Državna
revizijska komisija, upravni akt, akt oblasti, akt poslovanja, pravni organ sui generis.