Vloga sodnika v času krize: primer belgijskega sodstva v času prve nemške okupacije (1914–1918)

Tradicionalno, oseba sodnika ne igra glavne vloge v splošnih zgodovinskih delih. To pomanjkanje zanimanja je mogoče v veliki meri pojasniti s starim Montesquieujevim konceptom sodstva, ki je podrejeno izključno zakonu. Kaj bi lahko bil manevrski prostor oblasti, katere dejavnost izključno opredeljujejo zakoni in postopki in katere narava je v bistvu reaktivna? Kontekst Prve svetovne vojne nudi zanimivo možnost analize te trditve. Med prvo nemško okupacijo Belgije, so njeni sodniki spregovorili z močnejšim glasom kot v mirnem času. Zaradi odsotnosti domače izvršilne in začasne ukinitve zakonodajne oblasti, se je značilno povečal pomen sodne prakse kot pravnega vira. V novem kontekstu sovražne okupacije je sodstvo predvsem delovalo kot voditelj lokalnih oblastev in prebivalstva. V pričujočem članku se avtorica posebej osredotoča na odnos belgijskih sodnikov do Narodnega komiteja za pomoč in hrano, kot novega dejavnika, ki je imel v tistem času pomemben patriotski pomen.