Avtor obravnava nedavna konkurenčnopravna in ekonomska teoretična vprašanja v luči reforme izvrševanja konkurenčnega prava EU iz leta 2004. Vzporeja ameriški razvoj antitrusta v znanstveni literaturi in sodnih prec- edensih z evropskimi prizadevanji za uvedbo bolj ekonomskega pristopa h konkurenčnemu pravu. Čezatlantsko neskladje postaja manjše zaradi konver- gentnih sil, kljub temu pa določeno nasprotovanje upočasnjuje konvergenco v obeh jurisdikcijah. Pretekla ustaljena sodna praksa še vedno omejuje reformo konkurenčnega prava EU, vendar po drugi strani empirična analiza kaže, da je Evropska Komisija sledila ameriškemu zgledu veliko bolj, kot bi lahko sklepali le na podlagi uradnih izjav in odločb. Če empirično analiziramo podatke na ravni zadev, je izvrševanje Komisije postalo bolj osredinjeno na kartele z višjimi globami, zmanjšal pa se je pritisk na druga podpodročja konkurenčnega prava podobno kot v antitrustovskem izvrševanju v ZDA. Reforma ni povzročila več sodnih sporov, ker je materialno pravo ostalo nespremenjeno, saj ni bilo do- datne pravne negotovosti in so se podjetja v sodnih postopkih odzvala pred- vsem na višino izrečenih glob.

Ključne besede: konkurenčno pravo EU, antitrust v ZDA, ekonomska analiza konkurenčnega prava, reforma iz leta 2004, ekonomski pristop, Evropska komisija, empirična analiza.

Meddržavno sodišče je z odločitvijo obiter dicta v zadevi Barcelona Traction potrdilo obstoj obveznosti erga omnes in s tem naznanilo pomemben korak od bilateralnega razumevanja mednarodnopravnih obveznosti k priznanju splošnega interesa v mednarodnem pravu. Vendar pa sodišče teh obveznosti ni nadalje opredelilo z vidika vsebine, nastanka in posledic njihovih kršitev, zato avtorica ugotavlja, da so bile vzpostavljene kot Potemkinova vas. Kljub temu pa gre za zelo pomembno odločitev, saj je delovala kot vodilo razvo- ja sekundarnih pravil o uveljavljanju odgovornosti držav v primerih kršitev obveznosti erga omnes (partes), kot so vsebovane v Členih o odgovornostih držav za mednarodno protipravna dejanja. Poleg tega je Meddržavno sodišče v poznejši sodni praksi razjasnilo pomen in posledice kršitev teh obveznosti v praksi. Zlasti pomembna je potrditev, da upravičenje za uveljavljanje odgo- vornosti držav za kršitev obveznosti erga omnes (partes) vključuje upravičenje za uveljavljanje odgovornosti države kršiteljice pred Meddržavnim sodiščem tudi s strani držav, ki niso neposredno prizadete s protipravnim dejanjem, pri čemer morajo biti ob tem izpolnjeni pogoji za pristojnost sodišča za odločanje v konkretnem primeru. To je sodišče izrecno potrdilo v nedavni sodbi o pri- stojnosti v primeru Uporaba Konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (Gambija proti Mjanmaru).

Ključne besede: obveznosti erga omnes, obveznosti erga omnes partes, splošni interes, odgovornost držav, Meddržavno sodišče, pristojnost.

Prispevek je zasnovan kot nekoliko širša analiza odločbe Vrhovnega sodišča ZDA v zadevi Hobby Lobby, s katero je sodišče pravico do svobode veroizpove- di pripoznalo tudi (nekaterim) korporacijam. Izhajajoč iz ključnih poudarkov pravnoteoretične zasnove pravne subjektivitete korporacij oziroma pravnih oseb se hkrati spogleduje s pozitivnopravno ureditvijo, tudi v evropskem prav- nem okolju. Poleg izoblikovanih teorij o naravi korporacij oziroma pravnih oseb poudarja zlasti predpostavko njihove samostojnosti ter trend izenačeva- nje pravne sposobnosti. Z vidika pravne subjektivitete kot skupka pripadajo- čih pravic se prispevek dotakne tudi pravice do svobode veroizpovedi v obeh pravnih sistemih. Poleg pozitivnopravne ureditve poudarja opredelitev pojma osebe v luči svobode veroizpovedi kot tudi individualni in kolektivni vidik slednje. Ob tem išče odgovore na tesno povezana vprašanja pravne teorije in pozitivnega prava o tem, čigava bi lahko bila pravica do svobode veroizpovedi, če/ko se nanjo sklicujejo korporacije oziroma pravne osebe (gre za pravico slednjih, pravico njihovih lastnikov ali morda celo obeh), ali oziroma kako bi to vplivalo na splošno sprejeto stališče o samostojnosti pravne subjektivitete korporacij oziroma pravnih oseb in navsezadnje kako na razumevanje pravne subjektivitete nasploh.

Ključne besede: pravna subjektiviteta, korporacija, pravna oseba, pravica do svobode veroizpovedi, Hobby Lobby.

Varstvo zaupnih informacij in poslovnih skrivnosti med postopkom prodaje podjetja ni bistveno le za položaj ciljne družbe na trgu, temveč tudi za uspeh transakcije prodaje podjetja. Zaradi kompleksnosti postopka prodaje podjetja pride med ciljno družbo kot prodajalcem in (potencialnimi) kupci do izme- njave velike količine informacij. Največje tveganje so zaupne informacije in poslovne skrivnosti, zato je v interesu ciljne družbe, da se te informacije raz- krivajo postopoma. Na drugi strani pa si potencialni kupci prizadevajo prido- biti čim večjo količino informacij čim prej v postopku prodaje, da lahko lažje sprejmejo odločitev o bodočem nakupu podjetja. Za uspešno izvedbo postop- ka je tako ključno, da stranke najdejo pravo ravnotežje med količino razkritih in količino nerazkritih informacij glede na posamezno fazo postopka. Pri tem morajo biti vse stranke pozorne na vsa tveganja in pasti, povezana z varova- njem zaupnih informacij in poslovnih skrivnosti.

Ključne besede: pogodba o nerazkrivanju informacij, prodaja podjetja, poslovna skrivnost, zaupne informacije, izmenjava informacij, razkritje informacij, varstvo poslovne skrivnosti, Zakon o poslovni skrivnosti, Direktiva (EU) 2016/943.