Prispevek je zasnovan kot nekoliko širša analiza odločbe Vrhovnega sodišča
ZDA v zadevi Hobby Lobby, s katero je sodišče pravico
do svobode veroizpove- di pripoznalo tudi (nekaterim) korporacijam. Izhajajoč iz ključnih poudarkov pravnoteoretične zasnove pravne
subjektivitete korporacij oziroma pravnih oseb
se hkrati spogleduje s pozitivnopravno ureditvijo, tudi v evropskem prav- nem okolju. Poleg izoblikovanih teorij o naravi korporacij
oziroma pravnih oseb poudarja zlasti predpostavko njihove samostojnosti ter
trend izenačeva- nje pravne sposobnosti. Z vidika pravne subjektivitete kot
skupka pripadajo- čih pravic se prispevek dotakne tudi pravice do svobode
veroizpovedi v obeh pravnih sistemih. Poleg
pozitivnopravne ureditve poudarja
opredelitev pojma osebe v
luči svobode veroizpovedi kot tudi individualni in kolektivni vidik slednje. Ob
tem išče odgovore na tesno povezana vprašanja pravne teorije in pozitivnega prava
o tem, čigava bi lahko
bila pravica do svobode veroizpovedi, če/ko se nanjo sklicujejo
korporacije oziroma pravne osebe (gre za pravico slednjih, pravico njihovih
lastnikov ali morda celo obeh), ali oziroma kako bi to vplivalo na splošno
sprejeto stališče o samostojnosti pravne subjektivitete korporacij oziroma
pravnih oseb in navsezadnje kako na razumevanje pravne subjektivitete nasploh.
Ključne besede: pravna
subjektiviteta, korporacija, pravna oseba, pravica do svobode veroizpovedi, Hobby Lobby.