Eden glavnih mehanizmov za zagotovitev enotne uporabe prava Evropske uni- je je postopek predhodnega odločanja pred Sodiščem Evropske unije. Avtorja prikažeta, kako Vrhovno sodišče kot najvišje sodišče v državi obravnava vpra- šanja uporabe prava Evropske unije v različnih fazah revizijskega postopka in kako se ta obravnava odraža v sodni praksi, s poudarkom na upravnem sporu. Predstavljen je najnovejši razvoj sodne prakse (in odprta vprašanja), tudi ob upoštevanju stališč nedavne precedenčne odločitve Sodišča Evropske unije v zadevi C-561/19 Consorzio Italian Management z dne 6. oktobra 2021. Pou- darjene so tudi dileme in pomisleki, ki jih odpira nedavna odločitev Ustavne- ga sodišča v zadevi Up-1133/18 z dne 31. marca 2022, ki nalaga Vrhovnemu sodišču, da v primerih, ko revizije ne dopusti, obrazloži, zakaj zadeve na pod- lagi predloga stranke ni predložilo v predhodno odločanje. Glede na obstoje- čo ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, da se v postopku odločanja o dopustitvi revizije ne more postaviti predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije, je v prispevku zastopano stališče, da je bila utemeljena odločitev Vr- hovnega sodišča, ki je v danih okoliščinah Sodišču Evropske unije postavilo predhodno vprašanje glede skladnosti veljavne ureditve dopustitve revizije z zahtevami prava Evropske unije.

Ključne besede: postopek predhodnega odločanja, dopustitev revizije, pravo Evropske unije, revizijski postopek, ustavno sodišče, Sodišče Evropske unije.

Prispevek obravnavava stališča Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zvezi z imenovanji in razrešitvami sodnikov z vidika zagotavljanja neodvisnosti sodnikov predvsem od izvršilne in zakonodajne veje oblasti. Predstavljene so nekatere (naj)pomembnejše odločitve ESČP iz novejše sodne prakse, v katerih je ESČP ugotovilo kršitev konvencijskih pravic v konkretnih postopkih imenovanj in razrešitev sodnikov oziroma predsednikov sodišč, hkrati pa je posredno presojalo tudi ureditev sodstva vključno s sistemom ime- novanja in razrešitev sodnikov v državah pogodbenicah. Čeprav je praviloma vpliv ESČP na zagotavljanje vladavine prava in institucionalne neodvisnosti sodstva omejen oziroma zgolj posreden, saj lahko ESČP le vzpostavi in izo- blikuje določene minimalne standarde varstva človekovih pravic v individual- nih postopkih, pa ESČP zagotovo vpliva tudi na izboljšanje ureditve sodstva v posameznih državah in povzroči marsikatero spremembo zakonodaje na tem področju. Predstavljena sodna praksa kaže, da prav na področju zagotavljanja neodvisnosti sodstva vpliv ESČP zaradi njegovega opredeljevanja tudi do sis- temskih vprašanj ureditve sodstva ni zanemarljiv, čeprav sodna praksa ESČP na tem področju odpira tudi nekatera vprašanja.

Ključne besede: sodniška neodvisnost, imenovanje sodnikov, razrešitev sodnikov, Evropsko sodišče za človekove pravice, načelo delitve oblasti, vladavina prava.

Načelo prepovedi reformatio in peius, ki je eno temeljnih postopkovnih načel, velja tudi v upravnem postopku, vendar ne v neomejenem obsegu. Upravni postopek se namreč od drugih postopkov razlikuje v tem, da mora v upravnem postopku organ varovati tudi javno korist, varstvo te koristi pa v nekaterih primerih zahteva spremembo odločbe tudi v škodo pritožnika. Prispevek z vidika teorije in sodne prakse analizira načelo prepovedi reformatio in peius pri odločanju organov v upravnem postopku, izjeme od tega načela ter neka- tera druga povezana vprašanja. V prvem delu prispevek obravnava vsebino prepovedi reformatio in peius na splošno ter ureditev tega instituta v nekaterih primerjalnopravnih redih, v drugem delu pa se prispevek osredinja na analizo načela prepoved reformatio in peius v slovenski ureditvi upravnega postopka.

Ključne besede: reformatio in peius, izjeme od prepovedi reformatio in peius, sprememba odločbe v škodo pritožnika, načelo prepovedi reformatio in peius pri odločanju organa prve stopnje, nadomestna odločba.

Oporočna svoboda je eno temeljnih načel dednega prava, ki zapustniku zagotavlja, da določi dediče in razdeli večino premoženje tako, kot to sam želi, ne glede na zakoniti dedni red. Vendar pa mora pri tem upoštevati določena pravila glede vsebine oporočnih razpolaganj in obličnostnih zahtev, ki jih določajo zakoni. Tako je po pravilu stroge skladnosti veljavna le oporoka, ki je sestavljena v eni od zakonsko predpisanih oblik. V nekaterih državah sistema common law je izjemoma lahko veljavna tudi oporoka, ki ne izpolnjuje vseh obličnostnih zahtev. Odstop od strogih pravil omogočata doktrina ne- škodljive napake in doktrina znatne skladnosti, ki namesto forma ad valorem na osrednje mesto postavljata oporočiteljevo pravo voljo. Omenjeni pravili sta uzakonjeni v številnih državah in sodiščem dajeta izhodišče, na podlagi ka- terega lahko pravno argumentirajo svojo odločitev. Uporabljeni sta bili tako v primerih, v katerih so sodišča sanirala napake glede prič ali podpisa pri pi- snih oblikah oporoko, kot tudi v primerih, ko je oporočitelj oporoko napisal v elektronski obliki. Kontinentalni pravni red teh izjem ne pozna, vendar pa bi bili omenjeni doktrini, če bi ju uzakonili, lahko koristni pri uresničevanju oporočiteljeve prave volje.

Ključne besede: oporoka, obličnostne zahteve, stroga skladnost, doktrina neškodljive napake, doktrina znatne skladnosti, elektronska oblika oporoke.

Leta 2020 je zakonodajalec s sprejemom novele ZRLI uredil poseben postopek v zvezi z razpisom zakonodajnega referenduma v primeru zakonov o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države, varnosti ali odprave posledic naravnih nesreč. Pri tem je s ciljem hitrejše uveljavitve zakonodaje pomanjkljivo uredil pristojnosti Državnega sveta, predvsem pristojnost vlaganja suspenzivnega veta. Avtorica v članku oriše nekatere ustavnopravne dileme, povezane z institutom suspenzivnega veta, ki so se pojavile po sprejemu 21.a člena ZRLI. Pri tem, opirajoč se na analogijo z omejitvijo zakonodajnega referenduma in primerjalno ureditvijo v drugih državah, ki imajo zgornje domove s pristojnostjo vlaganja suspenzivnega veta, ponuja možne rešitve glede ureditve instituta suspenzivnega veta v primeru teh zakonov, ki ne bi obravnavali le potrebe po zagotavljanju hitrejše promulgacije zakonov, temveč tudi potrebo po ustavni ureditvi posegov v institut suspenzivnega veta.

Ključne besede: Državni svet, Državni zbor, odložilni veto, zakonodajni postopek, retroaktivnost, zloraba pravice.

Ustava RS vzpostavlja ustavne temelje za obvezno drugo raven lokalne samo- uprave v Sloveniji že od ustavnih sprememb leta 2006. Kljub temu še vedno čakamo, da to raven zakonodajalec uresniči z zakonom. Zakonodajalčeva dolgoletna opustitev izvršitve ustavne obveznosti, ki zahteva sprejem zakona o ustanovitvi pokrajin, pomeni kršitev 143. člena Ustave, ustavne pravice do lo- kalne samouprave iz 9. člena, načela pravne države iz 2. člena in načela delitve oblasti iz drugega odstavka 3. člena Ustave. Kot je bilo ugotovljeno v prispevku, teh kršitev Ustavno sodišče ne bo moglo niti ugotavljati niti sankcionirati zaradi narave ustavne obveznosti ustanovitve druge ravni lokalne samouprave in načela delitve oblasti, ki ga mora upoštevati pri svojem ustavnosodnem odločanju. Stanje, ko je v Ustavi zapisano, da obstajajo pokrajine, teh pa v resnici ni – ker v zakonodajnem telesu ni mogoče doseči političnega konsenza o ustanovitvenem zakonu – je za pravno državo nevzdržno. V strokovni javnosti pogosto zasledimo razprave o tem, kaj bi bilo treba spremeniti v Ustavi, pri pokrajinah pa je problem drugačen. Kljub že doseženi spremembi Ustave, ki je bila politično in strokovno v veliki večini podprta, pa ta ni zakonsko operacionalizirana, zaradi česar so v slabšem položaju vsi prebivalci Slovenije. Zakonodajalec naj se čim prej aktivira in sprejme zakon o ustanovitvi pokrajin v skladu z zahtevami Ustave in s temeljnimi načeli lokalne samouprave, tako kot izhajajo iz Evropske listine lokalne samouprave.

Ključne besede: druga raven lokalne samouprave, pokrajine, 143. člen Ustave, pravica do lokalne samouprave, načelo pravne države, ustavnopravna obveznost, Ustavno sodišče, zakonodajalec.

Doktrina nujne zmogljivosti je instrument konkurenčnega prava, po katerem lahko podjetje zahteva dostop do zmogljivosti, ki jo ima v oblasti drugo podje- tje (s prevladujočim položajem na trgu te zmogljivosti) in ki je nujna za nastop na spodnjem trgu. Avtor si prizadeva odgovoriti na raziskovalno vprašanje, kako izbrane paradigme konkurenčne politike vplivajo na razumevanje vsebi- ne doktrine nujne zmogljivosti in na njeno izvrševanje? Avtor predstavi vpliv izbranih paradigem konkurenčne politike na razumevanje in izvrševanje dok- trine v Združenih državah Amerike in v Evropski uniji. Pri tem se osredinja na harvardsko šolo, chicaško šolo in na ordoliberalizem. V prispevku poudari, da je bila doktrina v Združenih državah Amerike oblikovana v času razcveta har- vardske šole, njen vpliv pa je začel pešati s povečevanjem vpliva chicaške šole, pod vplivom katere je nazadnje tudi bila odpravljena. Evropsko konkurenčno pravo je bilo do prehoda na »bolj ekonomski pristop« trdno zasidrano v ordo- liberalizmu, ki poudarja pomen državnih intervencij na trgu. Uspeh doktrine v Evropski uniji je mogoče pripisati prav temu. S pešanjem vpliva ordolibera- lizma na evropsko konkurenčno pravo pa se je zmanjšal tudi pomen doktrine.

Ključne besede: harvardska šola, chicaška šola, ordoliberalizem, gibanje neo-Brandeis, doktrina nujne zmogljivosti, konkurenčno pravo.

Prispevek obravnava vprašanje, ali obstaja pravna obveznost Ustavnega sodi- šča, da sledi svojim odločitvam. Avtor najprej predstavi dve pojmovanji vloge preteklih sodnih odločitev v razlogovanju sodišč. V skladu s prvim pogledom je sodišče na preteklo odločitev vezano tako, da lahko od nje odstopi le, če so za to podani razlogi posebne vrste ali teže, ne pa vselej, kadar meni, da je odlo- čitev napačna. Drugo pojmovanje pa sodišču nudi več manevrskega prostora: svoje pravno stališče lahko spremeni, če za to ponudi razumno utemeljitev. V preostanku prispevka avtor ovrednoti tri argumente v prid tezi, da prvi pogled najbolje opisuje držo, ki bi jo Ustavno sodišče pravno gledano moralo zavzeti do svojih odločitev.

Ključne besede: precedens, horizontalni precedenčni učinek, stare decisis, Ustavno sodišče, ovrženje, ustaljena sodna praksa, zavezujoča narava ustavnosodnih odločitev, enako varstvo pravic.

Zakonodajna politika označuje postavljanje ciljev zakonodajne dejavnosti ter določanje načinov in sredstev za doseganje teh ciljev pri pravnem ureja- nju družbenih odnosov. Kadar zakonodajalec načrtno izbira vrednote, cilje in sredstva in pri tem predvideva tudi posledice, govorimo o racionalni za- konodajni politiki. Za njeno uspešnost je treba izhajati iz integralnega pogle- da na pravo ter upoštevati njegovo družbeno funkcijo in osebno dojemanje pravnih norm pri vsakem posamezniku. Temeljni programski dokument za vodenje zakonodajne politike v Sloveniji je Resolucija o normativni dejav- nosti. V njej je še zelo veliko neuresničenih ciljev, načel in opozoril. Nosilne ideje Resolucije je treba upoštevati tudi ob pretvarjanju programskih doku- mentov v pravne akte.

Ključne besede: zakonodajna politika, integralni vidik prava, družbena funk- cija prava, internalizacija pravnih norm, resolucija o normativni dejavnosti.

Državni svet, drugi dom slovenskega parlamenta, je nastal kot kompromis različnih idej ob nastanku slovenske ustave. Članek predstavlja razvoj ideje dvodomnega parlamentarnega sistema od poznih osemdesetih let dvajsetega stoletja do začetka devetdesetih let, ko se je ta ideja prek osnutka in predloga ustave uresničila v veljavni ustavi. Sprejet kompromis je vplival na podnormi- rano ureditev Državnega sveta, ki predstavlja številne težave v praksi. V članku so predstavljene možnosti sprememb ustavne ureditve Državnega sveta, ki jih je skoraj toliko, kolikor je njihovih avtorjev. Spremembe gredo v več smeri, od ukinitve na eni strani do preoblikovanja in spremembe veljavne ureditve Državnega sveta na drugi strani. V nadaljevanju članka je predstavljena ena od preprostejših sprememb, in sicer sprememba ureditve postopka ponovne- ga odločanja o zakonu, ki bi omogočila dvig kakovosti sprejete zakonodaje. S spremembo je predlagano, da se namesto ponovnega glasovanja o zakonu, ki je nesmiselno podaljševanje zakonodajnega postopka, de lege ferenda omogo- či razpravo o spornih členih zakona ter odločanje o morebitnih spremembah spornega dela zakona, kar bi navsezadnje pripomoglo k odpravi nepotrebnih nadaljnjih postopkih noveliranja zakonov.

Ključne besede: Državni svet, ustava, drugi dom, zgornji dom, suspenzivni veto, ponovno odločanje o zakonu.

Upravni spor se razvija v smeri vse aktivnejše vloge upravnega sodišča pri ugo- tavljanju relevantnega dejanskega in pravnega stanja v zadevi. Kljub možnosti, da sodišče v upravnem sporu izvaja dokaze po uradni dolžnosti, je pretežni del aktivnosti za izvedbo dokazov na strankah postopka. Sodišče je dolžno podane dokazne predloge presoditi in sprejeti odločitev glede izvedbe posameznega dokaza. Prispevek obravnava presojo dokaznih predlogov v upravnem spo- ru. Avtorici se najprej opredeljujeta do pomena in uresničevanja pravice do dokaza ter s tem povezane porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena v upravnem sporu. Nato se s teoretičnega in praktičnega vidika osredotočata na presojo dokaznih predlogov v upravnem sporu in pri tem ločujeta formalna in materialna merila presoje dopustnosti dokaznih predlogov. Prispevek analizi- ra tudi uporabo dokazov, ki so bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in svoboščin, preučuje presojo dokaznih predlogov pri odločanju o izdaji začasne odredbe ter razčlenjuje standarde obrazložitve zavrnitve dokaznih predlogov.

Ključne besede: pravica do dokaza, dokazni predlog, upravni spor, dokazno breme, merila presoje dopustnosti dokaznega predloga, formalna merila, materialna merila.