Avtorja nadrobno razčlenjujeta nekatere doslej zastrte
razsežnosti biti kazni- vega dejanja poslovne
goljufije po 228. členu KZ-1 ter tako omogočita avtenti- čen uvid v protislovno zasnovo te inkriminacije. Odsotnost zahteve po vzročni
zvezi med preslepitvijo ali prikrivanjem in prehodom premoženja neizogibno pomeni, da obravnavani delikt
v enem segmentu ustreza zatajitvi in ne go- ljufiji. Iz tega večinoma sledi
tudi mešana narava dobrine, ki jo inkriminacija ščiti. Varovanju tujega premoženja namreč ob bok stopi še zaščita
zaupnosti predhodno vzpostavljenega poslovnega razmerja. Poleg tega avtorja
obravna- vata tudi dileme, bolj ali manj povezane s specifično naravo
zakonskega zna- ka premoženjska škoda ter tudi z vprašanjem trenutka njegove
realizacije. Pri nekaterih od pravkar navedenih točk se opiramo tudi na zglede
iz tujih, zlasti anglosaških pravnih sistemov, ki obravnavane zagate rešujejo povsem
drugače. Končno je treba poudariti še, da zlasti nekatere
argumentacijske verige, izpri- čane v tem delu, obelodanijo nekatera nova
spoznanja, ki družno s starejšimi postavljajo
pod vprašaj sozvočje
obravnavane inkriminacije z načelom zakoni- tosti, natančneje z ustavnim
načelom lex certa.
Ključne besede:
poslovna goljufija, goljufija,
zatajitev, tuje premoženje, zaupna razmerja, objekt varstva, making off without payment, premoženjska
škoda, premoženjska korist, objektivni pogoj kaznivosti, prepovedana
posledica, izvršitveno ravnanje.