Avtor kritično analizira ustavnost in zakonitost odločitev državnih organov, najpomembnejših (na primer Odlok o
začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in
površinah v Republiki Sloveniji ter pre- povedi gibanja izven občin, Odlok o začasni
delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma prepovedi
zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-
-CoV-2 idr.) tudi
z vidika nekaterih mednarodnih pravnih dokumentov,
ki obravnavajo zadevno problematiko, ter njihov vpliv na temeljne človekove
pravice oziroma svoboščine v zvezi z virusom SARS-CoV-2, ki povzroča bole- zen covid-19. Neomejeno uživanje
nekaterih človekovih pravic lahko pride v kolizijo z interesi celotne
družbe ali z enakimi ali podobnimi pravicami
drugih ljudi, ki jih je tudi treba varovati. Zato se šteje, da so
omejitve (derogacije in fakultativne
omejitve) v mednarodnih instrumentih človekovih pravic razumne in upravičene, vendar
morajo biti zakonite, legitimne in sorazmerne. Posebna pozornost je namenjena razlagi
Evropske konvenciji o človekovih pra- vic s strani Evropskega sodišča za
človekove pravice. Glede sprejetih ukrepov,
ki odstopajo od človekovih pravic, je opazen izrazito represiven pristop, ki je povzročil dolge časovne intervale suspenzije svobode gibanja.
Končno, kršitev začasne omejitve oziroma prepovedi
zbiranja (ali gibanja)
na javnih mestih
in površinah, ki trenutno
velja v Republiki Sloveniji, ne more biti kaznivo dejanje iz 177. člena Kazenskega zakonika
Republike Slovenije (in tudi ne prekršek).
Ključne besede:
ustavnost, zakonitost, človekove
pravice, derogacija in fakultativne omejitve človekovih pravic, Evropska
konvencija o človekovih pravicah, Evropsko sodišče za človekove pravice,
virus SARS-CoV-2, bolezen covid-19, kaznivo dejanje, prekršek.