Mehanizem prevladujoče odločbe, določen v šestem do osmem
odstavku 11. člena Uredbe Bruselj II, so snovalci predstavljali kot nadgradnjo
mehanizma vrnitve otroka, vzpostavljenega v Haaški konvenciji o civilnopravnih
vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otroka, ki naj bi določbe Konvencije
okrepil. Mehanizem omogoča
dvojno (vnovično) presojo
odločitve o zavrnitvi vrnitve otroka, in sicer tako,
da sodišče običajnega prebivališča otroka vnovič odloči o vrnitvi otroka,
potem ko je sodišče države premestitve o tem že odlo-
čilo, in sicer v obliki
»podaljška« postopka. S tem mehanizmom se je na strani
EU pojavilo vprašanje načela medsebojnega zaupanja, na strani
Konvencije pa zasledovanje
največje otrokove koristi, kot njenega temeljnega namena. Izka- zalo se je namreč, da je
mehanizem prevladujoče odločbe spremenil namen Konvencije. Smiselnost mehanizma
se pokaže (le) v primeru začasne odredbe kot prevladujoče odločbe, vendar
hkrati vpliva negativno na spoštovanje na- čela vzajemnega zaupanja. S tem ko je Prenovljena uredba Bruselj IIa možnost
uporabe začasne odredbe kot prevladujoče odločbe onemogočila, je potrdila
temeljni namen snovalcev pridržati »zadnjo besedo« sodišču običajnega pre-
bivališča otroka, čeprav morda na račun okrnjenega zasledovanja otrokove
največje koristi ter procesa vzpostavljanja vzajemnega zaupanja med sodišči.
Ključne besede: Haaška konvencija o civilnopravnih
vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otroka, mehanizem prevladujoče
odločbe 11. člena Uredbe Bruselj IIa, začasna odredba, izvršba, vzajemno
zaupanje.